Jedro

Gre za privilegirano spremembo tožbe, saj je tožnica povečala zahtevek iz naslova uporabnine le za obdobje po vložitvi tožbe, in sicer za isto nepremičnino.

Pogojev, da bi zadevo moral obravnavati drug sodnik, ni, saj o stvari še ni razsojeno in se zadeva ne vrača v novo sojenje, pač pa je pritožbeno sodišče le spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o vprašanju spremembe tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 26. 9. 2016 dovoli.

II. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo spremembe tožbe z zvišanjem zahtevka z dne 26. 9. 2016. 2. Proti sklepu se tožnica pritožuje, predlaga njegovo spremembo tako, da se sprememba tožbe dovoli, zahteva in opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da je tožbo spremenila zato, ker uporabnino zahteva tudi za dodatno obdobje zaradi teka časa in izračuna izvedenca. Meni, da bi bila dovoljena sprememba ekonomična, da se dokončno uredi razmerje med strankama, in da se stvarna pristojnost sodišča zaradi tega ne spreminja. Ker je bila sprememba tožbe že enkrat zavrnjena, navaja, da je izgubila zaupanje konkretne sodnice, zato predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Za dovolitev spremembe tožbe sta po moji oceni podana dva razloga. Prvič, gre za tako imenovano privilegirano objektivno spremembo tožbe, ki jo ureja 186. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek. Tožnica je povečala zahtevek iz naslova uporabnine le za obdobje po vložitvi tožbe, in sicer za isto nepremičnino.

6. Drugič, podan je razlog smotrnosti, zaradi česar lahko sodišče spremembo dovoli kljub upiranju tožene stranke (1. odst. 185. čl. ZPP). Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in če je mogoče že zbrano procesno gradivo uporabiti tudi pri odločanju o spremenjeni tožbi, razen če ne gre za zavlačevanje, ko bi denimo tožnik sprevidel, da s postavljenim zahtevkom ne bo uspel, pa bi zato nato zahteval povsem nekaj drugega. Za kaj takega pa v konkretnem primeru nikakor ne gre, kot je pojasnjeno že v prejšnji točki.

7. Razlog, ki ga navaja sodišče prve stopnje za svojo odločitev, je neprepričljiv, nelogičen in napačen. Navaja, da je toženec temelj obveznosti prerekal le pavšalno in da bi zato moralo, če bi spremembo dopustilo, strankama dovoliti navajati obsežne nove navedbe. Vendar pa je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaz z izvedencem glede višine tožničine terjatve. Zakaj naj bi zato moralo v primeru spremembe tožbe, ki je le v povišanju zahtevka iz naslova uporabnine zaradi izračuna izvedenca in poteka časa, dovoliti „obsežne nove navedbe“ samo zaradi te spremembe, ni razumljivo.

8. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP), o stroških tega pritožbenega postopka pa bo odločeno skupaj z drugimi pravdnimi stroški po načelu potrebnosti in uspeha (1. odst. 151. čl. ZPP).

9. Pogojev, da bi zadevo moral obravnavati drug sodnik, ni, saj o stvari še ni razsojeno in se zadeva ne vrača v novo sojenje (356. čl. ZPP), pač pa je pritožbeno sodišče le spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o vprašanju spremembe tožbe. Pritožničinemu predlogu zato nisem ugodila.