Jedro

Ker pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potrebo po delu večjega števila delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev in delavca, ki mu bo podala odpoved, izbrati na podlagi v ZDR določenih kriterijev. Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je utemeljeno podala tožniku, čigar delo je postalo nepotrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da tožniku po izteku odpovednega roka delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od dneva prenehanja, to je od 26. 4. 2010 pa do pravnomočnosti sodbe in mu obračunati vse zapadle plače ter mu nato izplačati neto plače in ostale prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja pa do plačila, vse v roku 15 dni; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika doseči vpis pokojninske dobe pri ZPIZ Slovenije od dneva prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporu pred delovnim sodiščem. Navaja, da je 23. 2. 2010 prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer dva dni kasneje od dopisa družbe A.A., da se bodo pri toženi stranki zmanjšala naročila. Ključno vlogo pri njegovi odpovedi je imel vodja delovne enote A.B., ki je izpovedal, da je bil razlog odpovedi v tem, ker ni opravil dela, ki mu je odrejeno, in da je konfliktna osebnost, saj je grozil svojemu nadrejenemu. Očitno je A.B. gojil zamero do njega, ker ga je opozarjal, da težko dela. Tega ni potrdil direktor A.C.. Odpoved pogodbe je bila izvedena prvi dan po končanem bolniškem staležu. Meni, da ga je tožena stranka diskriminirala. Pred tem je bil ob spremembi pogodbe o zaposlitvi iz delovnega mesta vzdrževalca razporejen na sedanje delovno mesto, čeprav je nadrejene opozarjal, da zaradi trajne poškodbe leve roke na stroju ne bo tako učinkovit. Tožena stranka ga hoče prikazati kot konfliktno osebo, ki odklanja delo. Če bi bilo temu res tako, se sprašuje, zakaj je z njim sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, nato pa še za nedoločen čas. Po njegovem je bila razlog odpovedi pogodbe tudi daljša odsotnost z dela zaradi operacije kolena in opozarjanja na invalidnost leve roke. Ostale vzdrževalce so v času njegovega bolniškega staleža razporedili nazaj na delovno mesto vzdrževalca, njega pa pustili na sedanjem delovnem mestu. Ni resnično, da je tožena stranka v spornem času želela z njim kontaktirati, saj je bil več mesecev v bolniškem staležu, od tega nekaj tednov v bolnici. Kot je že navedeno, pa je prvi dan po zaključenem staležu že prejel odpoved. Sodišče se pri sprejeti presoji ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov, med drugim tudi do izpovedb A.D. in A.E., in da so že od meseca junija 2009 dalje pri toženi stranki delali v dveh izmenah. Takšna dejstva ustvarjajo resen dvom v zakonitost odpovedi, v dvomu pa mora sodišče odločiti v korist delavca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Že v mesecu januarju 2010 je zaznala bistven upad naročil, kot je to razvidno iz dopisa poslovnega partnerja, na katerega se sklicuje pritožba. Proizvodnja se je tako zmanjšala za 40 %. Do tožnika ni imela nikakršnih osebnih zamer. Vodja delovne enote in direktor sta se dogovorila, kateri kriteriji se bodo upoštevali pri določitvi presežnih delavcev. Na podlagi pripravljenega spiska takšnih delavcev se je z vsakim posameznikom opravil razgovor. Direktor je poskušal opraviti razgovor tudi s tožnikom in je s tem namenom dvakrat prišel v A.F.. Tožnik ni v ničemer izpodbijal nove pogodbe o zaposlitvi, ko je bil iz delovnega mesta vzdrževalca razporejen na delovno mesto upravljalca proizvodnih linij in naprav. Iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije ne izhaja nikakršna delovna nezmožnost tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: V konkretnem primeru gre za spor zaradi utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pravna podlaga za takšno odpoved je določena v 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po katerem lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo, če obstaja za to utemeljen razlog. Če bo ocenil, da je delo delavca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, postalo nepotrebno zaradi operativnih razlogov na njegovi strani, mu bo v skladu z določbo 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Hkrati bo moral delodajalec v primeru takšne odpovedi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja (3. odstavek 88. člena ZDR). Vendar pa lahko delodajalec na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo le, če je ugotovljen poslovni razlog resen in tako utemeljen, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšni razlogi se morajo delavcu dokazati, saj je po določbi 1. odstavka 82. člena ZDR o tem dokazno breme na delodajalcu, razen če gre za majhnega delodajalca, oz. če se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ki traja manj kot 6 mesecev (4. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času odpovedi pogodbe opravljal pri toženi stranki delo upravljalca proizvodnih linij in naprav in sicer je bil vodja stroja FWT, na katerem se izdelujejo bonbonske ploščice. Tožena stranka je za leto 2009 ugotovila padec proizvodnje bonbonov in v tej posledici tudi manjšo prodajo, ki je bistveno odstopala od planiranih količin za navedeno poslovno leto. Po izpovedbi vodje delovne enote A.B. je prišlo v letu 2008 in 2009 do upada prodaje v višini okrog 30 %. V letu 2009 je bila predvidena proizvodnja in prodaja 7.000 ton bonbonov in žvečilk, medtem ko je bilo prodanih le 5.200 ton. V letu 2010 je tožena stranka planirala prodajo 6000 ton proizvodov, vendar je prišlo do realizacije le v višini 4.800 ton. Nakup proizvodov je bil zmanjšan tako s strani družbe A.G. kot s strani družbe A.A., ki sta odkupila manj proizvodov od planiranih. Naročila so tako upadala, cena surovin, ki so jih uporabljali, pa je rasla. Tožena stranka je imela v letu 2008 zaposlenih okrog 180 delavcev, od tega 30 najetih delavcev. V začetku leta 2009 je odpovedala delo vsem najetim delavcem, nato pa je redno odpovedala pogodbe še nekaterim delavcem, med njimi tudi tožniku. Koncem leta 2009 je zaposlovala še okrog 160 delavcev. Tožena stranka je tožniku po predhodnem obvestilu podala 23. 3. 2010 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je ugotovila nepotrebnost njegovega dela na delovnem mestu upravljalca proizvodnih linij in naprav. Tožena stranka je v odpovedi obrazložila razloge nepotrebnosti takšnega tožnikovega dela iz pogodbe o zaposlitvi ter utemeljila možnosti nenadaljevanja njegovega delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšno odpoved in ugotovilo, da je zakonita. Pritožbeno sodišče se z razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku odpovedana pogodba zato, ker je konfliktna osebnost, in ker ni opravil dela, ki mu je bilo odrejeno. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da temu ni bilo tako. Direktor A.C. in vodja delovne enote Novak sta določila kriterije za oceno presežnih delavcev in sicer so bili to strokovnost oz. odnos do dela, odnos do sodelavcev in odnos do delovnih sredstev. Spisek nepotrebnih delavcev je pripravil A.B., ki je imel pristojnost, da na podlagi dogovorjenih kriterijev izbere delavce, glede katerih bo ugotovil nepotrebnost dela iz pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi je A.C. opravil z vsakim delavcem, ki je bil na spisku razgovor, ki je trajal od pol ure do ene ure (listovna št. 65). Tudi s tožnikom je poskušal opraviti razgovor in je v ta namen prišel dvakrat v A.F., vendar je bil odsoten. Izpovedal je še, da nihče od delavcev, razen tožnika, s katerimi je opravil razgovor, in jim je kasneje prenehalo delovno razmerje, ni zahteval sodnega varstva. Pritožba opozarja na izpoved A.B. glede konfliktne osebnosti tožnika in na očitek, da ni opravil odrejenega dela. Vendar je po stališču pritožbenega sodišča potrebno takšno izjavo jemati v kontekstu širše razlage priče, ko je pojasnjevala kriterije za določitev presežnih delavcev, ki so se nanašali na tožnikov odnos do dela in sodelavcev. Po ugotovitvi A.B. (listovna št. 66) je tožnik obvladoval le eno delovno operacijo, poleg tega pa je imel konflikte z nekaterimi delavci, kar je slabo vplivalo na delovno klimo. Glede očitka, da ni opravljal odrejenih delovnih nalog, je priča izpovedala, da v kolikor ni bilo mehaničnega dela, je vzel orodje in odšel v delavnico k vzdrževalcem. Nadalje je tožena stranka razpolagala z internimi zapisi o tem, kakšna delovna opravila je izvajal posamezni delavec, šlo je za pisno evidenco na vsakokratnem delovnem nalogu, katere artikle se bo proizvajalo in v kakšni količini, ime delavca pa je bilo razvidno iz razporeda dela. Prav tako se je evidentiral čas zastojev na stroju, vzroki za takšno stanje, koliko izmetov je bilo slabše kvalitete, pri čemer je takšne podatke na listini potrdil najprej vodja stroja in nato še vodja izmene. Pri toženi stranki se je vodila tudi evidenca samokontrole. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je na podlagi takšnih podatkov lahko ocenilo in medsebojno primerjalo tožnikovo delo v skladu z že navedenimi kriteriji, ki sta jih določila direktor in vodja delovne enote.

Neutemeljena je pritožba, da je bil tožnik pri toženi stranki diskriminatorno obravnavan in da so se premalo upoštevale njegove poškodbe. Vodja delovne enote A.B. je izpovedal, da mu je tožnik v jeseni leta 2009 predložil potrdilo glede poškodbe leve roke, do katere naj bi prišlo v mladosti ter takšne podatke iz potrdila ustrezno preizkusil. Ugotovil je, da je tožnik pri delu zaradi zdravstvenih razlogov ni imel nikakršnih omejitev. V tej zvezi je izmenovodja A.H. izpovedala, da je imel tožnik določene zdravstvene težave z nogo, saj je vidno šepal in šel potem na operacijo. Ni pa vedela, da ima težave tudi z roko. Prav tako ni bila seznanjena o tem, da bi tožnik pred premestitvijo na delo upravljalca proizvodnih linij opravil kakšen zdravniški pregled. Po njenem mu delo pobiranja ploščic iz stroja, glede katerega je tožil, da ga ne zmore, ni bilo odrejeno, saj je šlo za delo sodelavke, tožnik bi moral upravljati stroj, kar pa je povsem nekaj drugega. Pritožbeno sodišče glede na takšne izpovedbe prič soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnik pri opravljanju dela ni bil neenakopravno obravnavan. V kolikor je opozarjal na določene zdravstvene težave, in da tožena stranka na njih ni ustrezno reagirala, je imel možnost preko osebnega zdravnika, ta pa preko pristojne institucije medicine dela predlagati oceno delovne zmožnosti. S tem bi lahko dosegel, da bi se z ustrezno odločbo ugotovile njegove omejitve pri delu, možnost razporeditve na druga dela, ki bi ustrezala njegovim zdravstvenim sposobnostim, lahko pa tudi pravice iz invalidskega zavarovanja. Zato kakršnokoli pritožbeno izpodbijanje, da bi takšen postopek moral predlagati zgolj njegov delodajalec, ne more biti sprejemljiv.

Neutemeljena je pritožba, da je bil tožnik v postopku ugotavljanja nepotrebnosti njegovega dela diskriminatorno obravnavan v primerjavi s sodelavci, ki so bili premeščeni nazaj na delovno mesto vzdrževalca. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v tožnikovem primeru ni šlo za izvajanja postopka odpovedi pogodbe v okviru ugotavljanja presežkov večjega števila delavcev, za kar bi morala tožena stranka sprejeti ustrezen program in izvesti predpisan postopek v skladu z ZDR, temveč za individualni odpust delavca. Kot je že obrazloženo v tej sodbi, je bila nepotrebnost tožnikovega dela iz pogodbe o zaposlitvi ugotovljena na podlagi kriterijev. Glede tega se je že sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo, da jih v konkretnem primeru ni bilo potrebno uporabiti, če pa jih je, je šlo pri tem zgolj za pomoč zaradi objektivne ugotovitve, kdo od primerljivih delavcev bo odpuščen oz. kdo bo obdržal zaposlitev. V kolikor je tožena stranka določene izvajalce iz tožnikovega delovnega mesta razporedila na druga delovna mesta, gre za naloge vzdrževalca, za katera se tožnik zavzema, da bi se to moralo upoštevati pri njemu, pa je šlo v takšnem primeru za notranjo organizacijo dela pri toženi stranki zaradi racionalizacije stroškov na eni strani in doseganje čim boljših delovnih rezultatov na drugi strani, kar je zgolj v domeni in pristojnosti delodajalca.

Neutemeljena je pritožba, da je odpoved pogodbe tožniku nezakonita tudi iz razloga, ker je bila podana takoj naslednji dan, ko se je vrnil z bolniškega staleža. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka potem, ko je ugotovila nepotrebnost tožnikovega dela iz pogodbe o zaposlitvi, pravilno postopala v skladu z določbo 3. odstavka 116. člena ZDR. Po navedeni določbi delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten zaradi nezmožnosti za delo, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oz. najkasneje s potekom 6. mesecev po izteku odpovednega roka. Tožena stranka je tako imela možnost, da bi tožniku odpovedala pogodbo še v času bolniškega staleža in v tem času bi tožniku lahko tekel tudi odpovedni rok, po njegovem izteku pa bi mu zaključila delovno razmerje z dnem vrnitve na delo. Vendar mu je šele ob vrnitvi s staleža 23. 3. 2010 vročila odpoved pogodbe, pri čemer je dejansko od vročitve odpovedi dalje začel teči odpovedni rok, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo kasneje, to je 26. 4. 2010. Neutemeljena je pritožba, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov glede izpovedb prič A.D. in A.E.. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (listovna št. 134 in 135) povzelo izpovedbe navedenih prič in sicer glede A.D., da je tudi njemu bila takrat odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu je prenehalo delovno razmerje s 1. 4. 2010. A.E. je enako kot tožnik opravljal delo upravljalca proizvodnih linij in naprav, vendar sta opravljala takšno delo v različnih izmenah. Izpovedal je, da bil razporejen nazaj na delo vzdrževalca, da je takšno delo opravljalo 10 delavcev, svoj čas pa okrog 12. Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpovedbe navedenih tožnikovih sodelavcev in glede A.D. ugotovilo, da za morebitne konflikte tožnika z nadrejenimi delavci ni vedel ničesar, glede izpovedbe A.E. pa, da kaj konkretnejšega in odločilnega za obravnavano zadevo ni navedel. Pritožbeno sodišče sprejema takšno ugotovitev v izpodbijani sodbi. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da se sodišče prve stopnje do izpovedb navedenih prič ni opredelilo oz. bi moralo dati njunima izpovedbama večji pomen, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnikova pritožba, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Med ostalim gre še za razloge, ki se nanašajo na možnost, da bi tožena stranka zoper tožnika zaradi odklanjanja dela in konfliktnega odnosa do sodelavcev lahko izvedla postopek po določbi 83. člena ZDR, in da je tožena stranka že od meseca junija 2009 opravljala dejavnost v dveh izmenah, kar bi glede zadnjega pomenilo možnost nadaljevanja tožnikovega dela. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšne navedbe ne morejo v ničemer omajati sprejetih razlogov o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tako tožnik v pritožbi kot tožena stranka v odgovoru na pritožbo nista priglasili.