Jedro

Ker je tožnikova starostna pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, presegla starostno pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je toženec pri odmeri starostne pokojnine utemeljeno upošteval zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 28. 1. 2010 in se tožniku sorazmerni del starostne pokojnine (pravilno starostna pokojnina) odmeri od dejanske pokojninske osnove brez zmanjšanja.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik, ki vztraja pri izračunu pokojnine na osnovi dejanske pokojninske osnove. Navaja, da bi tudi parlament na osnovi stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katerih temelji izpodbijana sodba, moral sprejeti ukrepe v zvezi s tem, koliko premoženja lahko ustvari posamezen državljan in koliko lahko mesečno zasluži, koliko dobička lahko doseže gospodarska družba in celo kako dolgo lahko traja posameznikova življenjska doba. Meni, da so takšna limitiranja, tudi v zvezi s pokojnino, v nasprotju z logiko, pravičnostjo in demokracijo, saj velja načelo več premoženja – višji davek, večja plača – višji davek, višja pokojnina – višji davek, kar pomeni prerazporejanje sredstev za delovanje družbe. Meni, da bi se pravičnejša solidarnost dosegla z obdavčitvijo bogatejših. Limitiranje najvišje pokojnine tudi vzpodbuja podjetnike k izplačevanju manjših plač, sredstva za starost pa si zagotovijo na drug način, s čimer je priliv v pokojninsko blagajno manjši. Sprašuje se, zakaj je pokojnina sploh limitirana, saj je pridobljena na transparenten način in je zaslužena, poleg tega je izračunana za vse po enakem sistemu. Nadalje se sprašuje, zakaj se potem sploh izračunava realna pokojninska osnova, če se nekaterim odvzame pravica in se jih s tem postavi v neenakopraven položaj z drugimi. Opozarja, da državljanom ni potrebno dokazovati izvora premoženja, s čimer se izgubljajo ogromna sredstva, na drugi strani pa država kar zapleni pokojnino, za katero se plačujejo prispevki. Meni, da določitev najvišje pokojninske osnove ni v skladu z ustavo, načeli pravičnosti, enakopravnosti in demokracije. Predlaga, da sodišče naloži tožencu, da mu izda novo odločbo, ki bo temeljila na dejanski pokojninski osnovi. Pritožbi prilaga tožbo z dne 17. 2. 2010 zoper odločbo toženca št. ... z dne 28. 1. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 1. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 27. 10. 2009. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bila tožniku ob dopolnjenih 60 let in 4 mesecih starosti ter 40 let in 29 dni skupne pokojninske dobe (od tega 2 meseca in 13 dni dopolnjene pri hrvaškem nosilcu zavarovanja) priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.713,63 EUR na mesec od 1. 11. 2009 dalje, pri čemer je bila pokojnina odmerjena v višini 80 % od najvišje pokojninske osnove. Sporno je prav to, ali se tožniku pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove. Vztraja namreč, da mu je starostno pokojnino potrebno odmeriti od dejanske pokojninske osnove.

Po tretjem odstavku 49. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od najvišje pokojninske osnove, če starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, presega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najvišje pokojninske osnove. Najvišja pokojninska osnova se določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove in jo po drugem odstavku 49. člena ZPIZ-1 določi in objavi zavod. Skladno s Sklepom o najvišji pokojninski osnovi (Ur. l. RS, št. 15/2009) je najvišja pokojninska osnova dne 1. 11. 2009 znašala 2.142,04 EUR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar pa med strankama tudi ni sporno, je za tožnika najugodnejša 18-letna pokojninska osnova na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja od leta 1991 do leta 2008 in znaša 3.418,12 EUR. Pokojnina, odmerjena v višini 80 % tako določene pokojninske osnove, na dan 1. 11. 2009 znaša 2.830,20 EUR in presega znesek pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, ki je na dan 1. 11. 2009 znašala 2.142,04 EUR. Ker je tožnikova starostna pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove presegla starostno pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je toženec, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, utemeljeno upošteval omejitev iz tretjega odstavka tega člena in pri odmeri starostne pokojnine upošteval zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-36/2000 z dne 11. 12. 2003 (objavljena v Ur. l. RS, št. 133/2003) odločilo, da 49. člen ZPIZ-1 ni v neskladju z Ustavo RS (URS; Ur l. RS, št. 33/91 s spremembami). Ustava Republike Slovenije v 50. členu državljanom zagotavlja pravico do socialne varnosti, ki jo uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom. Iz navedene odločbe izhaja, da namen socialnega zavarovanja ni v tem, da zagotavlja nadpovprečno visoke prejemke, temveč prejemke, ki zagotavljajo socialno varnost upravičencev, ob tem pa se v dopustnih mejah upošteva tudi plačane prispevke. Obveznost države je, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti se uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom, torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičencev, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja zakonodajalec v mejah svoje proste presoje določa omejitve pokojninske osnove tako, da določi najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo in razmerje med njima (49. člen ZPIZ-1 in opredelitev pomena pojma v 8. členu ZPIZ-1). Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Upoštevanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen URS) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. člen URS).

Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 242/2008 z dne 15. 12. 2009 povzema navedeno ustavno odločbo in izpostavlja, da po temeljnih načelih ZPIZ-1 sistem obveznega in pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne temelji zgolj na zavarovalniških načelih, temveč tudi na medgeneracijski solidarnosti (prvi odstavek 2. člena ZPIZ-1) ter na načelih vzajemnosti in solidarnosti (tretji odstavek 3. člena ZPIZ-1). Omejitev višine prejemkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja pomeni izjemo, določeno z zakonom, in sicer določba 49. člena ZPIZ-1 pomeni izjemo glede na pravilo o pokojninski osnovi iz 39. člena ZPIZ-1. Pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo ustave in načeli pravičnosti, enakopravnosti in demokracije so zato neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.