Jedro

Tožena stranka tožnici ne more zagotoviti dela s prilagoditvijo delovnega mesta (socialna oskrbovalka), saj gre za specifično dejavnost in za uporabnike, katerim mora tožena stranka zagotoviti oskrbo. Glede na omejitve, ki jih ima tožnica po odločbi ZPIZ, ji tako tožena stranka ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, niti ji ni mogla ustrezno prilagoditi delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica lahko opravlja zgolj posamezna lažja dela in naloge iz posameznega sklopa opravil, poleg tega pa tožena stranka nima potrebe po delu opravil, ki jih bi lahko tožnica v okviru dela po pogodbi o zaposlitvi še opravljala, saj potrebuje za svoje uporabnike osebo, ki zagotavlja celovito oskrbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da se drugi odstavek izreka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014, ki določa 34 dnevni odpovedni rok, razveljavi (I. točka izreka). Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 5. 2014, ampak 18. 7. 2014 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožnici za čas od 21. 5. 2014 do 17. 7. 2014 vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji obračunati plačo v višini 807,36 EUR bruto mesečno (za maj in julij 2014 sorazmerni del), znižano za v tem času prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, od tako dobljenega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske mesečnih nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo pa je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, v primarnem tožbenem zahtevku, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 tudi v preostalem delu nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 7. 2014, temveč ji za nedoločen čas traja naprej, da je tožena stranka dolžna tožnici tudi za čas od 18. 7. 2014 dalje obračunati plačo v višini bruto zneska 862,07 EUR mesečno, da ji je dolžna za čas od 21. 5. 2014 do 17. 7. 2014 obračunati plačo še v višini 54,71 EUR bruto mesečno ter v podrednem tožbenem zahtevku, da se med strankama ponovno vzpostavi delovno razmerje od dneva prenehanja dalje ter da je tožena stranka dolžna od tega dne tožečo stranko prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in ji zagotoviti ustrezno delovno mesto (IV. točka izreka). Zavrglo je tožbo v prvem odstavku I. točke podrednega tožbenega zahtevka, ki se glasi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 4. 2014 nezakonita in se jo razveljavi (V. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnica se z izpodbijano sodbo ne strinja, meni, da je napačna in nezakonita ter jo izpodbija v točkah IV, razen zadnje alineje podtočke a in VI. Sodišču prve stopnje očita, da je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je imela tožena stranka utemeljene razloge za zavrnitev prilagoditve tožničinega delovnega mesta njenim omejitvam, pri tem pa se je popolnoma naslonilo na izpovedbe prič tožene stranke in na navedbe direktorice tožene stranke, medtem ko je dokazne predloge tožnice s postavitvijo izvedenca kadrovske stroke ter predložitvijo aktualnega seznama uporabnikov z opisom storitev, zavrnilo. Sodišče v sodbi ugotavlja, da je bilo v letu 2013 med uporabniki 86,8 % starejših od 65 let, 13,2 % pa invalidov in kroničnih bolnikov. Ta skupina uporabnikov potrebuje pomoč za daljše obdobje in v večjem obsegu, saj gre pri kroničnih bolnikih za najtežje stanje in terminalno fazo. V letu 2013 je imela tožena stranka 1113 uporabnikov. Opozarja, da izračun pokaže, da je bilo leta 2013 (število uporabnikov pa vsako leto narašča, kar med strankami ni sporno) 966 uporabnikov, ki niso bili invalidi ali kronični bolniki in torej niso spadali med težje uporabnike, katerih tožnica zaradi njenih omejitev ne bi mogla oskrbeti. Sodišče ugotavlja nadalje, da tožena stranka nima uporabnikov, ki bi potrebovali zgolj socialni stik, zato tožnici dela pri takšnih uporabnikih ne more zagotoviti. K temu tožnica pripominja, da bi lahko, kar z naštevanjem opravil ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, opravljala ne le storitve socialnega stika, temveč storitve za vsakega od teh treh sklopov, le ne v celoti. Opozarja, da je v svojih pripravljalnih vlogah natančno navedla storitve, ki bi jih lahko kljub zdravstvenim omejitvam opravljala, njene navedbe pa so ostale neprerekane. Sicer pa izvajanje gospodinjske pomoči ne zahteva posebnega fizičnega napora in da ne gre za delo, ki bi nenehno zahtevalo sklanjanje s prepogibanji in dela v priklonu. Kar se tiče postiljanja postelje, toženka v katalogu storitev socialne oskrbe, storitve, ki so identične delovnim nalogam socialne oskrbovalke po pogodbi o zaposlitvi, ločujejo med zasedeno in nezasedeno posteljo, kar pomeni postiljanje nepokretnim/nepomičnim upravičencem, ki se opravi skupaj z njimi v postelji in zahteva precejšen fizičen napor in postiljanje nezasedene postelje, ki se nanaša na pokretne/pomične upravičence. Skratka, kolikor je upravičenec pokreten, pomoči v obsegu storitev, ki se nanaša na nepokretne, ne potrebuje. Tožnica opozarja, da ugotovitve sodišča, da je tožnica sama navedla, da je na seznamu uporabnikov našla 28 takšnih, ki ne potrebujejo kompleksnejše pomoči in pri katerih bi lahko pomoč zagotavljala sama, ne držijo. V tožbi je namreč tožnica navedla, da je našla vsaj 28 takšnih uporabnikov, teh pa bi bilo ob natančnejšem pregledu zagotovo še več. Takšnega natančnejšega pregleda seznama uporabnikov sodišče tožnici ni omogočilo. Prav tako bi bilo iz seznama uporabnikov razvidno, koliko uporabnikov koristi vse storitve iz tistih dveh sklopov storitev do katerih so upravičeni in koliko ne. Seveda bi šlo za seznam trenutnih uporabnikov tistih storitev katere trenutno le-ti koristijo, vendar se določen vzorec pri takšni količini uporabnikov gotovo ponavlja. Sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo, saj je le na podlagi zaslišanja direktorice tožene stranke in izpovedb prič štelo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je bilo moč ugotoviti utemeljenost razlogov tožene stranke, da tožničinega dela ni prilagodila njenim omejitvam. Sodišče nadalje napačno povzema, da so omejitve tožnice glede bremen in obremenitve hrbtenice bistveno zahtevnejše od omejitve dvigovanja bremen nad 10 kg. Navedeno ne drži. Iz odločbe ZPIZ jasno izhaja, da ima tožnica omejitev dvigovanja bremen nad 10 kg, kar sicer spada med najmanjše omejitve glede dvigovanja bremen, kar se tiče ostalih invalidov, zaposlenih pri toženi stranki. Nadalje tožnica še opozarja, da je sodišče prav tako zavrnilo predlog za izvedbo dokaza s predložitvijo prilagoditve delovnega mesta za delavce A, D, E, F in delavko, ki se je upokojila 21. 12. 2013, poročila za leto 2014 ter dokazni predlog s postavitvijo izvedenca kadrovske stroke. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da v predmetnem sporu ni bistveno, ali bi teoretično tožena stranka lahko tožnici prilagodila delovno mesto, temveč da tožena stranka ni imela potrebe po tem. V zvezi s tem tožnica opozarja, da življenjsko gledano ne bi bilo logično, da bi katerikoli delodajalec imel potrebo po tem, da bi prilagajal kakršnokoli delovno mesto omejitvam delavca invalida. Poglavitni dokaz, s katerim bi lahko sodišče nepristransko ugotovilo, torej seznam uporabnikov z opisom storitev, je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo, po drugi strani pa se je v celoti oprlo na izpovedbe prič.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo, pri čemer je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja pritožba, zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

6. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 16. 4. 2014 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu socialna oskrbovalka iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 21. 11. 2013 uvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z več omejitvami. Tožena stranka je v postopku pridobila mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 3. 4. 2014. Komisija je zavzela stališče, da tožena stranka utemeljeno tožnici ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Predmet tega spora je torej odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki invalidu iz razloga nezmožnosti za opravljanje del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in torej ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot je odpoved poimenovala tožena stranka. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), to je nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Navedeno zakonsko določbo je potrebno obravnavati v zvezi z določbo prvega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanju oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. ZDR-1 v navedenih določbah opredeljuje pojem invalidnosti oziroma nezmožnosti zaradi invalidnosti in s tem poseben objektiven ter z zakonom določen odpovedni razlog.

8. V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da opravljanje dela socialne oskrbovalke ni možno prilagoditi tako, da tožnica na tem delovnem mestu ne bi niti dvigovala bremen težjih od 10 kg in ne bi opravljala del, za katere ima omejitve po odločbi ZPIZ, zato tožena stranka tožnici tudi ne bi mogla ponuditi dela na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji, ki bi ustrezali omejitvam iz odločbe ZPIZ.

9. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice s postavitvijo izvedenca kadrovske stroke ter predložitvijo aktualnega seznama uporabnikov z opisom storitev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnici ne more zagotoviti dela s prilagoditvijo delovnega mesta, saj gre za specifično dejavnost in za uporabnike, katerim mora tožena stranka zagotoviti oskrbo. Glede na omejitve, ki jih ima tožnica po odločbi ZPIZ, ji tožena stranka ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, niti ji ni mogla ustrezno prilagoditi delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica lahko opravlja zgolj posamezna lažja dela in naloge iz posameznega sklopa opravil, poleg tega pa tožena stranka nima potrebe po delu opravil, ki jih bi lahko tožnica v okviru dela po pogodbi o zaposlitvi še opravljala, saj potrebuje za svoje uporabnike osebo, ki zagotavlja celovito oskrbo. Zato je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje šele z izvedenim dokazom - seznam uporabnikov z opisom storitev, lahko ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici s prilagoditvijo delovnega mesta socialne oskrbovalke zagotovila delo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.