Jedro

Zahtevka za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, saj ne gre za zahtevek za terjatev, ki se poplača iz stečajne mase.

Tožniku je s pravnomočno sodbo v konkretnem primeru priznana lastnost zavarovanca na podlagi sklenjenega delovnega razmerja za določeno obdobje, ki se mu bo štelo v pokojninsko dobo. Dejstva, da ukrepi za izterjavo plačilo prispevkov za to obdobje ostanejo neuspešni zaradi prenehanja delodajalca oz. da je plačilo prispevkov vezano na stečajni postopek, namreč ni mogoče šteti tožniku v škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo dne 31. 10. 2008, ampak je trajalo do dneva izdaje sodbe; pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, je razvezalo z dnem izdaje sodbe in toženi stranki naložilo, da tožnika za čas od 31. 10. 2008 do dneva izdaje sodbe prijavi v vsa socialna zavarovanja (1. odst. 1. točke izreka). Zavrnilo je preostali del primarnega tožbenega zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 10. 2008 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 31. 10. 2008 do dneva izdaje sodbe vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za ta čas izplačati plačo, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo, ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec; mu plačati odškodnino v znesku 6.922,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila ter mu povrniti stroške predsodnega postopka v višini 168,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; nadalje mu izplačati razlike v plačah za mesece december 2007, januar 2008 in februar 2008, v neto zneskih, razvidnih iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec in od teh zneskov plačati prispevke za socialno zavarovanje in akontacijo dohodnine; mu izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 558,60 EUR, ki tečejo od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008, vse v roku 8 dni na račun tožnikovega pooblaščenca (2. odst. 1. točke. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2009 nezakonita in se razveljavi (1.odst. 2. točke izreka). V preostalem pa je zavrnilo podredni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da mu za čas od 1. 12. 2008 do dneva izdaje sodbe vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu izplača plačo, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo, ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec; mu izplača odškodnino v znesku 6.922,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; mu povrne stroške predsodnega postopka v višini 168,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, mu izplača razliko v plači za mesec december 2007, januar 2008 in februar 2008 v neto zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec, od teh zneskov plača davke in prispevke in tožniku izplača zakonske zamudne obresti od zneska 558,60 EUR, ki tečejo od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2009, vse v roku 8 dni na račun tožnikovega pooblaščenca (2.odst. 2.točke. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 421,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (3.točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da mora na podlagi ZFPPIPP vsak upnik (v konkretnem primeru tožnik) prijaviti svojo terjatev do stečajnega dolžnika, sicer mu le ta preneha. Tožnik v stečaju poleg denarne terjatve v znesku 7.372,32 EUR, ki jo je stečajna upraviteljica prerekala, ni priglasil nobene druge terjatve. Če je tožnik menil, da osnovni seznam terjatev ne vsebuje njegove prijavljene terjatve, to je zahteve po prijavi v zavarovanje ali karkoli drugega izven denarnega zahtevka, bi moral v skladu s 1. točko. 1. odst. 62. čl. ZFPPIPP ugovarjati osnovnemu seznamu terjatev, ki je bil objavljen 27. 11. 2009. Tožnik tega ni storil, ugovarjal pa ni niti dopolnjenemu niti končnemu seznamu terjatev. Glede na navedeno, sodišče o prijavi v socialna zavarovanja sploh ne bi smelo odločati. Po 160. čl. ZFPPIPP bi moral tožnik svojo nedenarno terjatev spremeniti v denarno, kar pa ni storil in je zato ta njegova pravica prenehala. Odločitev sodišča prve stopnje o tistih terjatvah, ki neposredno ne vplivajo na obseg stečajne mase, nima podlage v ZFPPIPP. Sodišče ne pojasni, kako opraviti prijavo v zavarovanje za čas pred in po začetku stečaja, ne da bi to imelo posledice za stečajno maso. Prijava v zavarovanja brez plačila prispevkov bi bila sama sebi namen, brez učinkov za tožnika, za kar tožnik nima pravnega interesa. Sodišče je prisodilo tožniku povrnitev dela njegovih pravdnih stroškov, pri tem pa ni upoštevalo in ni odločilo o priglašenih stroških prejšnjega pooblaščenca tožene stranke. Odločitev o stroških postopka je zato neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zmotno pritožba zatrjuje, da tožnik nima pravnega interesa za odločitev, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Namen prijave terjatve v stečajnem postopku je participacija upnika pri delitvi stečajne mase. Zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase in torej ne vplivajo na stečajno maso, določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS št. 126/2007) o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

Iz teh razlogov je v 20. členu tega zakona definirana terjatev kot pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev, kot nedenarna terjatev pa zahtevek na izpolnitev nedenarne terjatve ali izvedbo storitve. Vsi ti zahtevki so dajatveni zahtevki. Zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter na ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 10. 2008, ampak je trajalo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne spada v nobeno od teh kategorij, saj se izreka z ugotovitveno sodbo. Zato za take terjatve določilo 1. odstavka 253. člena ZFPPIPP o konverziji nedenarnih terjatev v denarne ne velja. Dodaten razlog je nezmožnost pretvorbe takšne nedenarne terjatve v denarno. Tožnik je vsekakor v nasprotju s prepričanjem tožene stranke imel pravni interes tudi za vložitev ugotovitvenega zahtevka, saj mu je takšen zahtevek izrecno dovoljen z določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Enako 1. odst. 253. čl. ZFPPIPP ne velja za terjatev tožnika, da ga je tožena stranka za čas od 31. 10. 2008 do dneva izdaje sodbe dolžna prijaviti v socialna zavarovanja. Stečajni postopek kot rečeno vpliva le na tiste terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, to pa so le tiste terjatve, ki jih je z začetkom stečajnega postopka mogoče pretvoriti v denarne terjatve. Terjatev na dolžnost prijave v socialna zavarovanja ni takšna terjatev.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS,.št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) v 1. odst. 191. člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bila za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V 192. členu ZPIZ-1 pa je nadalje določeno, da se ne glede na določbo 191. člena v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov (1. odst. 192. člena ZPIZ-1). Če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje, mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilca obveznega zavarovanja, se, ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje, ali če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju, šteje, da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani (2. odst. 192. člena ZPIZ-1). Glede na določila ZPIZ-1, priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni pogojena s plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Tožniku je s pravnomočno sodbo v konkretnem primeru priznana lastnost zavarovanca na podlagi sklenjenega delovnega razmerja za obdobje od 31. 10. 2008 do 31. 3. 2011, kar se mu bo štelo v pokojninsko dobo. D ejstva, da ukrepi za izterjavo plačila prispevkov za to obdobje ostanejo neuspešni zaradi prenehanja delodajalca, oziroma da je plačilo prispevkov vezano na stečajni postopek, namreč ni mogoče šteti tožniku v škodo.

ZPIZ-1 v 203. členu predpisuje, da se pokojninska doba, plačila prispevkov, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podatke v smislu prejšnjega odstavka, pa v skladu z zakonom med drugim zagotavljajo delodajalci. Ta zakon je Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000). Glede na določbo 45. in 46. člena ZMEPIZ mora imeti oseba za obstoj zavarovalnega razmerja določen status, na podlagi katerega je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje. V spornem primeru predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera, delovno razmerje, ki je ugotovljeno s sodbo sodišča za obdobje od 31. 10. 2008 do 31. 3. 2011. Glede na navedeno pravno podlago je tožena stranka, kot tožnikov delodajalec, v obdobju od 31. 10. 2008 do 31. 3. 2011, tožnika dolžna prijaviti v socialna zavarovanja, kar pomeni, da je dolžna Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje posredovati podatke za vpis v matično evidenco ZPIZ.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroške postopka. V sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker sodišče prve stopnje slednjega ni ugotovilo, je tudi o stroških postopka pravilno odločilo.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po prej citirani določbi ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.