Jedro

Zakon daje denacionalizacijskemu upravičencu, ki v postopku uspe, upravičenje za nazaj. Zato je potrebno izhajati iz situacije, kot je bila v času uveljavitve ZDen. Če se je denacionalizacijski upravičenec poslužil zakonske možnosti, da prepreči začeta adaptacijska dela na nepremičnini, za katero je vložil zahtevo za denacionalizacijo, potem to ne more iti v njegovo škodo. Zato ni odločilno stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v času ogleda in ki naj bi bilo nespremenjeno od prekinitve adaptacije.

Pravno nepomemben je zato tudi na tej okoliščini temelječi zaključek o nemožnosti oddaje takega prostora v najem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V denacionalizacijskem postopku je bil očetu tožnikov vrnjen v last in posest poslovni prostor v izmeri 74,33 m2 v pritličju poslovno-stanovanjske hiše v N.. Denacionalizacijski zavezanec je bila tožena stranka. V tej pravdni zadevi so tožniki na podlagi 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ul.RS št. 27/91-I, 31/93, 74/95, 87/97, 65/98; v nadaljevanju ZDen) zahtevali plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja za čas od uveljavitve zakona do 30.6.1994 v tolarski vrednosti 57.605,65 DEM s pp. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z razlogi, da bi tožnikom odškodninski zahtevek po navedeni zakonski določbi in razlagi po načelu a contrario sicer šel, vendar niso dokazali elementov o izgubljenem dobičku iz 3. odstavka 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul.SFRJ št. 19/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR).

Tožniki dobička od najemnine ne bi imeli, saj poslovnega prostora ob normalnem teku stvari ne bi oddajali v najem, ker so bila glede na ugotovljeno stanje tega prostora potrebna še obsežna gradbena dela. Eden od tožnikov pa je tudi izpovedal, da jim je šlo za to, da bi prodali hišo kot celoto in zato najemnika za posamezne dele stavbe niso iskali.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da so tožniki sicer pravno komponento škode dokazali, ne pa tudi ekonomske komponente. Dokazati bi morali, da bi bilo glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine utemeljeno pričakovati dobiček od najemnine. Zaradi ugotovljenega stanja poslovnega prostora in namena tožnikov prodati celo hišo tega niso mogli pričakovati. Če pritožbene trditve o tem, da je stanje prostorov slabše od prvotnega, merijo na uveljavljanje odškodninskega zahtevka za navadno škodo, gre za na pritožbeni stopnji nedopustno spremembo tožbe.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbeni zahtevek tožnikov temelji na 2. odstavku 72. člena ZDen, to pa je specialni predpis. Zato je le iz njega izvajati odškodninsko pravico denacionalizacijskega upravičenca, ne pa iz 155., 185., 189. in 190. člena ZOR, na katere se sklicujeta obe nižji sodišči. Nemožnost uporabe spornega poslovnega prostora je objektivno dejstvo, ki ga sodišči ne bi smeli povezovati s subjektivno okoliščino, ali so tožniki imeli namen nepremičnino oddati v najem. Ta okoliščina bi bila pomembna le, če bi tožniki že mogli izvrševati svoje pravice in upravičenja, pa bi to opustili. V obravnavani zadevi te možnosti niso imeli vse do vrnitve nepremičnine v last in posest. Tožniki poudarjajo, da je nemožnost uporabe nepremičnine po zakonu mišljena kot stanje, ne pa kot proces, ki bi ga bilo potrebno v smislu vzročne zveze in krivde izvajati nazaj vse do izvršene nacionalizacije. Zato je pomembno le, da je bilo dejansko stanje ob uveljavitvi ZDen tako, da je iz njega izhajala nemožnost uporabe nepremičnine, kar je za denacionalizacijskega upravičenca identično s pojmom škode. Vprašanje najemnine je pomembno le toliko, kolikor tožniki z njim pojasnjujejo višino škode. Nižji sodišči svojih stališč ne bi smeli utemeljiti na izpovedi le enega tožnika, pri čemer niti ni podana predpostavka, da bi tožniki v tem času dejansko lahko dali nepremičnino v najem.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tudi pri razlagi določbe 2. odstavka 72. člena ZDen je potrebno izhajati iz namena zakona, ki je bil v popravi krivic, ki jih je država prizadejala lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakonodajalec se je odločil za rešitev, da ne bo razveljavil predpisov, ki so bili podlaga podržavljenju. Zato je na novo uredil lastninska razmerja z učinkom za naprej. Ker pa je bilo mogoče predvideti, da bodo denacionalizacijski postopki iz različnih razlogov, ki niso na strani denacionalizacijskih upravičencev, potekali dalj časa, je denacionalizacijskim upravičencem v 2. odstavku 72. člena ZDen, glede na razlago po načelu a contrario, priznal določena upravičenja za čas, ko še niso pridobili vrnjenega denacionaliziranega premoženja. Določil jih je tistim upravičencem, ki so vložili zahtevo in v denacionalizacijskem postopku tudi uspeli, in sicer za obdobje od uveljavitve ZDen do vrnitve denacionaliziranega premoženja. Upravičenje je imenoval odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin.

Ob taki zakonski rešitvi je potrebno izhajati iz dejanske situacije, kot je bila v posamezni zadevi v času uveljavitve zakona, in iz zakonskega namena, da se denacionalizacijskemu upravičencu kljub dejstvu, da pridobi lastninsko pravico šele kasneje, v 2. odstavku 72. člena prizna določena upravičenja, kot da bi lastninsko pravico pridobil že ob sami uveljavitvi zakona. S tako ureditvijo je zakon skušal nadomestiti idelano, vendar iz več razlogov nesprejeto rešitev, da bi denacionalizacijski upravičenec pridobil lastninsko pravico na vrnjenem premoženju že ob sami uveljavitvi zakona.

O pravni naravi zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je v sodni praksi že sprejeto stališče, da ne glede na zakonsko poimenovanje ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu, kot je opredeljen v ZOR, saj ne gre za nedopustno ravnanje denacionalizacijskega zavezanca in tudi ne za njegovo subjektivno ali objektivno odškodninsko odgovornost. Zato ni mogoče uporabiti določb iz 2. oddelka II. poglavja ZOR (154. do 209. člen) in tudi ne določb o pogodbeni odškodninski odgovornosti, saj med denacionalizacijskimi upravičenci in denacionalizacijskimi zavezanci pogodb ni bilo.

Uporabiti ni mogoče niti določb o obogatitvenih zahtevkih, ker ne gre za vračanje koristi, ki bi jo neupravičeno dosegel obogateni, torej denacionalizacijski zavezanec. Prav tako ne pride v poštev uporaba stvarnopravnih predpisov.

Zato je pravna podlaga za obravnavanje tovrstnih zahtevkov le v 2. odstavku 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo, odmeno, odškodovanje denacionalizacijskega upravičenca za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. V zvezi s tem vprašanjem revizijsko sodišče za konkretno pravdno zadevo ugotavlja, da sta sodišči ugotovili, da bi bili tožniki sicer upravičeni do odškodnine (pri čemer sodišče prve stopnje govori o podanem pravnem temelju, sodišče druge stopnje pa o pravni komponenti škode), vendar niso dokazali škode. Obe sodišči sta pri tem izhajali iz ugotovitev, da poslovni prostor glede na njegovo grobo gradbeno stanje ni bil sposoben za oddajo v najem. Pri tem iz razlogov sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je tožena stranka ta prostor v letu 1991 oddala v najem M., ki je pričel z gradbenimi deli zaradi obnove in spremembe poslovnega prostora v pekarno, vendar so tožniki zaradi vložene zahteve za denacionalizacijo dosegli zaustavitev gradbenih posegov in je dejansko stanje od takrat nespremenjeno. Takega prostora brez obsežnih gradbenih del po ugotovitvah nižjih sodišč tožniki ne bi mogli oddati v najem.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti razlogi zmotni. Povedano je že bilo, da daje zakon denacionalizacijskemu upravičencu, ki v postopku uspe, upravičenje za nazaj. Zato je potrebno izhajati iz situacije, kot je bila v času uveljavitve ZDen. Če se je denacionalizacijski upravičenec poslužil zakonske možnosti, da prepreči začeta adaptacijska dela na nepremičnini, za katero je vložil zahtevo za denacionalizacijo, potem to ne more iti v njegovo škodo. Zato ni odločilno stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v času ogleda in ki naj bi bilo nespremenjeno od prekinitve adaptacije.

Pravno nepomemben je zato tudi na tej okoliščini temelječi zaključek o nemožnosti oddaje takega prostora v najem.

Odločilno je, ali in kakšno korist bi tožniki imeli, če bi takoj ob uveljavitvi ZDen dobili poslovni prostor v last. Pri ugotavljanju te koristi je možnih več izhodišč, med katerimi je tudi najemnina, vendar ne celotna najemnina, temveč zmanjšana za odstotek, ki bi šel za davščine, če bi upravičenec oddajal nepremičnino v najem, nadalje za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Možna pa so tudi druga izhodišča npr. tako, kot bi lahko izhajalo iz izpovedi enega od tožnikov, da bi celo hišo prodali, pridobili določeno kupnino, katere del bi odpadel na sporni poslovni prostor, nato pa s to kupnino razpolagali. Nadaljnje možno izhodišče je tudi, da bi tožniki poslovni prostor uporabljali in s tem prihranili najemnino, ki bi jo sicer morali plačevati drugje. Ne glede na izbrano izhodišče se ta okoliščina nanaša le na višino tožbenega zahtevka, za katerega je obstoj temelja v konkretni zadevi že izkazan. Vsi navedeni možni elementi kot podlaga za izračun izgubljene koristi sodijo v okvir 2. odstavka 72. člena ZDen. Zato pritožbeno navajanje drugačnih možnih elementov za ugotavljanje višine odškodnine ne pomeni spremembe tožbe.

Sodišče druge stopnje se zaradi napačnega stališča, da je v pritožbi prišlo do nedopustne spremembe tožbe, ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Zaradi zakonsko strogo omejenih možnosti revizijskega preizkusa se do teh trditev ne more opredeliti niti revizijsko sodišče. Zato je po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevne procesne kršitve, reviziji tožnikov na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.