Jedro

Ne gre za kršitev kazenskega zakona, če je pritožbeno sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da se je obsojenec brez povoda agresivno obnašal do oškodovanca. Za kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP bi šlo le, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 24.3.1998 je bil obs. A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 7 mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni 1 meseca zapora, ki je bila obs. A.P. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ določena v pogojni obsodbi, izrečeni obs. A.P. s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 17.10.1995, mu je nato izreklo v pogojni obsodbi enotno kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.9.1998 pritožbi državnega tožilca ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. A.P. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena KZ izreklo kazen 6 mesecev zapora ter še odločilo, da se pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 17.10.1995 ne prekliče. Pritožbo zagovornikov obs. A.P. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obs. A.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navajajo, da jo vlagajo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagajo pa, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlagajo, da razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, ker očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z identiteto storilca kaznivega dejanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Zagovorniki obs. A.P., čeprav v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navajajo, da uveljavljajo vse navedene razloge, v njenih razlogih niso obrazložili, v čem naj bi bile take kršitve podane. Iz sicer obširne obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti namreč izhaja, da uveljavljajo izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko navajajo, da ugotovitev sodišča, da je obs. A.P. hudo telesno poškodoval Ž.K., ni pravilna, pri tem pa v bistvu ponavljajo pritožbene navedbe, ki jih je ocenilo že pritožbeno sodišče, ter drugače, kot je to storilo sodišče, ocenjujejo zbrano dokazno gradivo. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne zaradi odločbe o kazni. Ne gre za kršitev kazenskega zakona, če je pritožbeno sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da se je obsojenec brez povoda agresivno obnašal do oškodovanca, pač pa bi šlo za kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP le v primeru, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Ta pravica pa ni bila prekoračena, saj je bila obs. A.P. izrečena za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ kazen 6 mesecev zapora, torej kazen v okviru, ki je predpisan v 1. odstavku 134. člena KZ.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obs. A.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).