Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča iz okoliščin izhaja (konkludenten) sporazum strank o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe, tj. predmetu prevoza (potnica, skupaj s prtljago), prevozni poti (bila vsaj določljiva) in odplačnem namenu (razviden že po tem, da je tožnica naročila taksi prevoz, torej prevoz, ki se opravlja kot dejavnost, za ustvarjanje dobička). Skladno s splošnimi pravili o sklepanju pogodb navedeno zadošča za sklep, da je bila med tožnico in taksistom sklenjena prevozna pogodba. In ključno je, da je zatrjevani škodni dogodek z njo v neposredni časovni in vsebinski zvezi. Iz tega sledi, da bi bilo zahtevek pravilno (primarno) presojati skozi prizmo poslovne odškodninske odgovornosti. Uporaba teh, specialnih pravil izključuje uporabo določb neposlovne odškodninske odgovornosti, na katere se je sicer oprlo prvostopenjsko sodišče. Prevoznik je objektivno odgovoren tudi za poškodbo potnika, ki nastane med njegovim izstopanjem iz vozila (12. člen v zvezi z 11. in 10. členom ZPPCP-1). V fazo izstopanja prav gotovo spada tudi jemanje prtljage.

Tožnica je za dokazovanje obstoja pravnorelevantne škode ponudila le svojo (kratko in skopo) pisno izjavo, fotografijo poškodb in medicinski izvid. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da predloženi dokazi ne dokazujejo že tako razmeroma skopih trditev o obsegu nastale škode. Po izvedenem dokaznem postopku ni jasno, kakšne so bile konkretne okoliščine tožničine poškodbe, nevšečnosti, ki so tožnici nastale, kakšna je bila stopnja njenih bolečin, trajanje in kako se je škoda odražala v njenem trpljenju. Ni torej mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za takšen poseg v tožničino osebno sfero, ki presega običajno mero nevšečnosti in upravičuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi udarca s prtljažnimi vrati taksi vozila - zanj je pri toženki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo 3.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča o tem, da je sama odprla prtljažna vrata, ki so jo ob nepričakovanem spuščanju in hkratnem pobiranju prtljage udarila v čelo, vendar meni, da nastala škoda ni rezultat izključno njenega delovanja. Poudarja, da je naročila taksi prevoz, taksist pa bi moral svojo storitev opraviti pravilno in ustrezno skrbno. Prtljago, ki jo je imela s seboj, bi moral prevzeti, jo dati v prtljažnik, nato pa vzeti ven in ji jo izročiti. Tega ne bi smel prepuščati njej. Meni, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti, saj za konstrukcijsko posebnost vozila, tj. spuščanje vrat ob nepopolni odprtosti, ni mogla vedeti. Navaja, da ugotovitve sodišča o tem, da prtljažna vrata nimajo velike teže in so na nek način zavarovana, presegajo trditveno podlago strank. Ne strinja se z oceno sodišča, da predloženi dokazi ne zadoščajo za dokazovanje nastale škode. Meni, da dokaz z njenim neposrednim zaslišanjem ni nujen, saj je o dogodku in škodi že izpovedala v pisni izjavi. Ob tem pojasnjuje še, da sodišče dolgo ni razpisalo naroka, v vmesnem času pa se je preselila na Irsko, zato iz objektivnih in opravičljivih razlogov na narok ne more pristopiti. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz neprerekanih tožničinih navedb izhaja, da je naročila taksi prevoz, ob prihodu taksista na dogovorjeno lokacijo v prtljažnik spravila svojo prtljago, čeprav je menila, da bi to moral storiti taksist, sedla v taksi, nato pa je med njima, prav zaradi vstavljanja prtljage, prišlo do konflikta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba tudi pritrjuje, dodatno izhaja, da je zato tožnica razburjeno, vihravo in v naglici izstopila iz vozila, (sama) nepopolno odprla prtljažna vrata, da ta niso ostala v vrhnjem položaju in so se začela spuščati, tožnica pa se je vanje udarila, ko je iz prtljažnika pobirala prtljago.1

7. Po presoji pritožbenega sodišča iz tako predstavljenih okoliščin izhaja (konkludenten) sporazum strank o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe, tj. predmetu prevoza (potnica, skupaj s prtljago), prevozni poti (bila vsaj določljiva) in odplačnem namenu (razviden že po tem, da je tožnica naročila taksi prevoz, torej prevoz, ki se opravlja kot dejavnost, za ustvarjanje dobička).2 Skladno s splošnimi pravili o sklepanju pogodb navedeno zadošča za sklep, da je bila med tožnico in taksistom sklenjena prevozna pogodba.3 In ključno je, da je zatrjevani škodni dogodek z njo v neposredni časovni in vsebinski zvezi. Iz tega sledi, da bi bilo zahtevek pravilno (primarno) presojati skozi prizmo poslovne odškodninske odgovornosti. Uporaba teh, specialnih pravil izključuje uporabo določb neposlovne odškodninske odgovornosti, na katere se je sicer oprlo prvostopenjsko sodišče.4

8. Varen prevoz potnika je ena od temeljnih obveznosti prevoznika, ki predstavlja obligacijo rezultata (699. člen OZ, drugi odstavek 4. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1)).5 Za prevoz potnikov v cestnem prometu je posebej določeno, da je prevoznik objektivno odgovoren tudi za poškodbo potnika, ki nastane med njegovim izstopanjem iz vozila (12. člen v zvezi z 11. in 10. členom ZPPCP-1). V fazo izstopanja prav gotovo spada tudi jemanje prtljage - če potnik z njo potuje, brez nje vozila niti ne more zares in dokončno zapustiti. Prav iz tako predstavljene določbe in ob upoštevanju, da gre pri tem izhodiščno za poslovno odgovornost, bi moralo izhajati prvostopenjsko sodišče. Ob navedenem in hkratnim razlogom o neizkazanosti škode kot predpostavki odgovornosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, se kot neodločilne kažejo pritožbene navedbe, ali sta bila tožnica in taksist pri nastanku dogodka dovolj skrbna, pa tudi, ali je taksist s prtljago ravnal pravilno. Enako velja za pritožbeni očitek presežene trditvene podlage.

9. Ne glede na podlago odškodninske odgovornosti je obstoj pravnorelevantne škode vsakokratna predpostavka, ki bi jo morala tožnica konkretizirano zatrjevati in (ob prerekanju toženke) tudi dokazati. V domeni stranke same je, ali in na kakšen način bo dokazovala svoje trditve. V tem smislu neposredno zaslišanje tožnice res ni nujno, četudi je za dokazovanje škode, zlasti oškodovankinega trpljenja, običajno. V isti sapi gre tožnici pojasniti, da selitev v tujino sama po sebi ne predstavlja „objektivnih in opravičljivih“ razlogov, ki bi ji onemogočali udeležbo na naroku. Tožnica je s svojo neudeležbo in umikom dokaznih predlogov zato sama prispevala k dokaznemu izidu postopka.6

10. Tožnica je za dokazovanje obstoja pravnorelevantne škode ponudila le svojo (kratko in skopo) pisno izjavo, fotografijo poškodb in medicinski izvid. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da predloženi dokazi ne dokazujejo že tako razmeroma skopih trditev o obsegu nastale škode. Po izvedenem dokaznem postopku ni jasno, kakšne so bile konkretne okoliščine tožničine poškodbe, nevšečnosti, ki so tožnici nastale, kakšna je bila stopnja njenih bolečin, trajanje in kako se je škoda odražala v njenem trpljenju. Ni torej mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za takšen poseg v tožničino osebno sfero, ki presega običajno mero nevšečnosti in upravičuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena OZ). Ob tako nejasnem obsegu škode in meglenem subjektivnem pomenu poškodbe je pravilen zaključek, da tožnica obstoja pravnorelevantne škode (kot predpostavke vsake odškodninske odgovornosti) ni izkazala. Posledično tudi odmera (še zlasti individualizacija) odškodnine ne bi bila mogoča. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Točka 18 izpodbijane sodbe. Nosilni argument izpodbijane sodbe torej je, da je bil nastanek škode posledica tožničinega ravnanja, taksist pa ni ravnal protipravno (v smislu delikta). 2 O bistvenih sestavinah prevozne pogodbe in načelni neobličnosti V. Krajnc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1135 – 1137. 3 II. poglavje, 1. oddelek Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti 15. in 51. člen OZ. Gre torej za pogodbo o prevozu potnika. O tem, da potnik običajno potuje s prtljago in da gre pri prevozu potnika in prtljage, četudi ju zakon obravnava posebej, za „dve prestaciji istega posla“ V. Krajnc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1203, M. Pavliha in drugi, Prevozno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 326. 4 Primerjaj npr. VSRS II Ips 94/2013, VSRS II Ips 70/98, VSRS II Ips 143/2013. 5 ZPPCP-1 je v razmerju do OZ specialne narave, zato se sodišče v nadaljevanju sklicuje le nanj. 6 Prim. s situacijo, ko stranka na pride na zaslišanje oz. ne želi izpovedati (262. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) in s tem v zvezi npr. VSRS II Ips 628/2001, VSRS II Ips 763/2007, VSRS II Ips 771/2008.