Jedro

Zakonca pridobivata svoje prihodke z delom, zato se šteje, da so predmeti, kupljeni v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Tisti, ki trdi, da so posebno premoženje, mora to dokazati - tudi tako, da dokaže izvor denarja, kar pomeni, da dokaže, da je bil nakup financiran iz posebnega premoženja. Toženca v obravnavanem primeru tega dokaznega bremena nista zmogla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.060,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Ugotovilo je, da spada v skupno premoženje tožencev nepremičnina z ID znakom parcela ... 381 (II. točka izreka). Na skupnem premoženju je določilo deleža vsakega od tožencev v višini 1/2 (III. točka izreka). Odločilo je, da je prvi toženec solastnik nepremičnine z ID znakom ... 381 do 1/2 (IV. točka izreka), enako tudi druga toženka (V. točka izreka). Tožencema je naložilo, da tožnici v 15 dneh plačata pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta toženca zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

Uvodoma izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je dovolilo spremembo tožbe. Navajata, da ni obrazložilo, zakaj naj v konkretnem primeru ne bi šlo za spremembo tožbe v pravem smislu, prav tako ni obrazložilo pogojev, ki jih zakon določa za naknadno objektivno kumulacijo iz 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 182. člena ZPP. Izrek, ki dovoljuje spremembo tožbe, nasprotuje razlogom.

Nadalje pojasnjujeta, da je iz vseh okoliščin primera in iz zaslišanja strank ter vseh prič očitno, da je toženec kupnino za nakup nepremičnine prejel od svojih družinskih članov. Prepričljivo sta tudi dokazala, da je bilo darilo (kupnina za nepremičnino) dano samo tožencu in ne tožencu ter njegovi ženi (toženki). Da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, je zgolj zakonska domneva, pri čemer se ta nanaša zgolj na premoženje, ki je pridobljeno z delom. Glede na izpovedbi obeh tožencev in prič je jasno, da toženca z delom nista mogla pridobiti več kot 120.000 EUR za nakup nepremičnine, kupljene v letu 2003. V nadaljevanju pritožba povzema izpovedbe.

Argumentacija sodišča prve stopnje je po mnenju tožencev vsebinsko neprepričljiva, saj ni dokazno ocenilo izpovedb prič in tudi ni ovrednotilo njihove verodostojnosti. Nesubstanciran zapis prvostopenjskega sodišča, da namen staršev ni bil v obdaritvi toženca, temveč celotne družine, čeprav so vsi izpovedali ravno nasprotno, ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti. Dokazna ocena ne zadosti pravilu iz 8. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb postopka je prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi pomanjkanja razlogov izpodbijane sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Nikjer ni jasno in argumentirano pojasnjeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da nepremičnina sodi v skupno premoženje tožencev. Presoditi bi moralo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da dovoli spremembo tožbe, pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Tožnica je kot upnica v razmerju do toženke kot dolžnice najprej na podlagi 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zahtevala odločitev, da sta toženca solastnika sporne nepremičnine (vsak do 1/2). Nato je tožbo spremenila tako, da je zahtevala še ugotovitev, da ta nepremičnina spada v njuno skupno premoženje in da njuna deleža na skupnem premoženju znašata 1/2. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so bili izpolnjeni vsi pogoji za naknadno objektivno kumulacijo iz 185. člena ZPP v zvezi z 182. členom ZPP, saj je bila kljub nasprotovanju tožencev dovolitev spremembe tožbe (naknadne objektivne kumulacije) smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

6. ZZZDR je v drugem odstavku 51. člena določal,1 da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Med strankama ni sporno, da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času zakonske zveze tožencev, niti da je bila pridobljena odplačno (s prodajno pogodbo). Iz obeh dejstev izhaja domneva, da gre za skupno premoženje zakoncev. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je ob nesporni ugotovitvi, da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med strankama, trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na stranki, ki zatrjuje njegovo drugačno naravo.2 Zakonca pridobivata svoje prihodke z delom, zato se šteje, da so predmeti, kupljeni v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Tisti, ki trdi, da so posebno premoženje, mora to dokazati - tudi tako, da dokaže izvor denarja, kar pomeni, da dokaže, da je bil nakup financiran iz posebnega premoženja.3 Toženca v obravnavanem primeru tega dokaznega bremena nista zmogla.

7. Toženca sta že med postopkom na prvi stopnji trdila, in to ponavljata v pritožbi, da sama nista razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup sporne nepremičnine. Tožnica sicer ni izrecno trdila nasprotnega, je pa ves čas vztrajala, da si toženca denarja nista izposodila in da njuni sorodniki niso razpolagali s sredstvi, ki bi jima jih lahko posodili. S tem je smiselno zatrjevala, da sta nepremičnino kupila z lastnimi sredstvi, to je z delom oziroma s premoženjem, ki sta ga pridobila na podlagi dela.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih zaslišanj tožencev in prič (njunih družinskih članov) utemeljeno zaključilo, da toženca nista uspela dokazati, da sta kupnino za sporno nepremičnino poravnala z denarjem, ki naj bi ga tožencu podarili sorodniki. Navedene priče so izpovedovale posplošeno, nekonkretizirano. Toženčev oče je trdil, da si je denar sposodil od svojih bratov, a ni znal točno povedati, od koga in v kakšnem znesku. Na vprašanje, kako, komu in kdaj se denar vrača, ni odgovoril, razen da se še vedno vrača. Pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopenjskemu prepričanju, da če bi si toženčeva družina resnično od sorodnikov izposodila denar za takšen pomemben nakup (in v visokih zneskih), bi vsi vpleteni točno vedeli, koliko denarja je kdo posodil in kako je z njegovim vračanjem. Tudi očetova izpoved o tem, od kje naj bi ti sorodniki dobili denar, je pavšalna. Zgolj dejstvo, da so imeli "firme", tudi drugostopenjskega sodišča ne prepriča, da so bili pri tem tako uspešni, da bi lahko toženčevi družini posodili visoke zneske denarja. Enako velja za očetovo podjetje, za katerega je toženčeva mati povedala, da je kasneje šlo v stečaj. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so imeli toženčevi starši nizke dohodke, česar pritožba niti ne izpodbija. Toženčeva mati je izpovedala, da naj bi denar posodila dva moževa brata in en njen brat, medtem ko je mož (toženčev oče) izpovedal, da je denar posodilo več ljudi, "mogoče 8, 10", med drugim vseh njegovih 8 bratov. Noben od staršev tudi ni navedel natančnih zneskov, ki naj bi bili izposojeni. Zgolj dejstvo, da je toženčev oče vodil posel (se dogovarjal s prodajalcema hiše), ne pomeni, da je (samo) on kril kupnino. Tudi toženčev brat je na začetku izpovedi zgolj "mislil", da je nekaj pomagal bratu, in se ni spomnil, v kolikšnem znesku. Gre za vrzeli v izpovedbah, ki kažejo na neverodostojnost prič.

9. Izpovedbe obeh tožencev in njunih prič so tako povsem neprepričljive. Denarnega toka od sorodnikov do toženčevega očeta oziroma do toženca nista toženca dokazala ne z listinami (morebitnimi bančnimi izpiski, bilančnimi izkazi o dobičku očetovega podjetja, izmenjanimi sporočila s sorodniki, zapisi itd.) ne z izpovedbami. Ker tako nista uspela dokazati niti, da je bila sporna nepremičnina sploh kupljena (v celoti) s podarjenim denarjem, ni pomembno, ali naj bi bilo zatrjevano darilo dano zgolj tožencu ali tudi toženki. V nobenem primeru ne gre za toženčevo posebno premoženje. Na to, da toženca nista bila v tako slabem finančnem stanju, da nikakor ne bi mogla kriti kupnine, kaže tudi (nesporno) dejstvo, da je le nekaj let kasneje toženka pridobila novo, še veliko vrednejšo nepremičnino.

10. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb in dokazov. Ocenilo je vsak dokaz posebej (predvsem izpovedbe, saj sta toženca svoje navedbe dokazovala zlasti s tem) in vse skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka. Tako je ravnalo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Da nepremičnina sodi v skupno premoženje tožencev, je ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena, ki je bilo na tožencih, prvostopenjsko sodišče zaključilo na podlagi neprepričljivosti in nekonkretiziranosti izpovedb njunih prič ter ob odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov (listin), ki bi potrjevali prejem denarnih sredstev za nakup.

11. Ob neuspešno dokazanem izvoru sredstev za nakup hiše in dejstvu, da je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze med tožencema, je mogoč le zaključek, da predstavlja kupljena nepremičnina njuno skupno premoženje, za katero velja domneva, da so deleži na njem enaki. Ker toženca niti nista dokazovala, da temu ni tako, je obveljala domneva enakih deležev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da spada sporna nepremičnina v skupno premoženje tožencev, in določilo deleže na njem (vsakega do 1/2 od celote) ter nepremičnino ustrezno razdelilo (pretvorilo skupno lastnino v solastnino).

12. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa in sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici sta dolžna povrniti povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti priglašenih 1740 točk oziroma 1.044 EUR4 (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in administrativne stroške v višini 16,44 EUR (2 % od 1000 točk in 1 % od 740 točk, po tretjem odstavku 11. člena OT), skupno 1.060,44 EUR. V primeru zamude ji morata plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Obravnavani postopek se je začel še pred začetkom uporabe Družinskega zakonika, zato se dokonča po določbah ZZZDR (glej prvi odstavek 290. člena Družinskega zakonika). 2 Glej npr. odločbi VS RS II Ips 275/2015 in II Ips 35/2012 ter odločbo VSL II Cp 1841/2017. 3 VSM Sodba I Cp 456/2022. 4 Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.