Jedro

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri ugotovitvi, da obtoženi A. A. tudi posoja telefon, za naključno pridobljen dokaz, ki ni neposredna posledica operativnega dela policije temveč ravnanja obtoženega A. A.mpare samega, za katerega pa je bilo prisluškovanje zakonito odrejeno.

Iz obrazložitve odredbe opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014, s katero so bili izpodbijani ambientalni prisluhi v B. B. vozilu odrejeni, je razvidno, da je preiskovalna sodnica nujnost posega za doseganje zastavljenih ciljev videla v tem, da je s strani tožilstva predlagani ukrep tisti, ki lahko, prav zaradi zaupnosti in prepričanja o varnosti in nedotakljivosti vozila kot tistega prostora, ki lahko obema osumljenima, t.j. B. B. in F. F. nudi navidezno zaščito in po drugi strani mesto, kjer dejansko prav iz tega razloga prihaja do konkretnih pogovorov v zvezi s podrobnostmi izvrševanja kaznivih dejanj. Tak test nujnosti pa je preiskovalna sodnica dopolnila s tem, ko je ocenila, da prav zaradi zgoraj navedene okoliščine pomeni izvajanje odrejenega ukrepa edino možnost za pridobitev konkretnih podatkov o tem, kje so začetne in kje končne destinacije transporta mamila in o osebah, ki so na tak ali drugačen način s tem povezane.

Predsednica senata sicer pravilno ugotavlja, da je zagovornik obtoženega B. B. že na glavni obravnavi dne 11.9.2019 sodišču očital, da bi moralo v zvezi s zaslišanjem tajnih opazovalcev postopati po 235.a čl ZKP in zahtevati odvezo dolžnosti varovanja tajnosti (listovna št. 8531), hkrati pa je tudi pravilna njena ugotovitev, da je predlog obrambe bil sodišču dan le pogojno in sicer je zagovornik tedaj dejal, da "predlaga, da se v primeru, ko bodo, če bodo, izvajalci tajnega opazovanja 1008, 0012 in 1007 odgovarjali s sklicevanjem na metodiko in taktiko, da sodišče opravi predpisani postopek po 235.a členu ZKP". Ravno zaradi pogojnosti takega predloga tako sodišče ni imelo podlage za postopanje po slednje navedeni določbi oziroma za to, da bi sodišče lahko predstojniku pristojnega organa policije lahko poslalo obrazloženo zahtevo sodišča za odvezo dolžnosti varovanja tajnosti priče iz 1. točke 235.a člena ZKP.

Sicer pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec možnost zaslišanja tajnega opazovalca z delovno številko 1006 imel in tako tudi imel možnost preveriti pravilnost in verodostojnost poročila o tajnem opazovanju, zato dejstvo, da priča na vprašanja, ki so se nanašala na sam potek tajnega opazovanja zaradi dolžnosti varovanja tajnosti ni odgovorila, samo po sebi še ne ustvarja dvoma v pravilnost in verodostojnost poročila o tajnem opazovanju zlasti glede na to, da je bila pritožniku z drugimi vprašanji dana zadostna možnost preveriti verodostojnost poročila.

Pritožbeno sodišče v zvezi s samim potekom zaustavitve obsojenega G. G., pregledom A. A. vozila, s katerim se je obsojeni G. G. pripeljal na mejni prehod in samim zasegom mamila, nikakršnih pomislekov nima. Policija je za ravnanje, kakor je opisano zgoraj, imela podlago v 29. členu Zakona o nadzoru državne meje (Ur. list 35/2010 z dne 3.5.2010), v katerem je bilo v času postopka določeno, da če je podan sum, da oseba v prevoznem sredstvu prevaža prepovedane predmete, sme policist preiskati prevozno sredstvo, kar pomeni podroben pregled vseh delov, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega sredstva. Prav tako so imeli carinski delavci podlago za svoje ravnanje v določbi 1. točke prvega odstavka 27. člena tedaj veljavnega Zakona o carinski službi, ki je določal, da uniformirani carinik in uniformirani inšpektor zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna služba na območju celotne republike Slovenije, med drugim lahko spremljata, ustavita, pregledata in preiščeta vsako prevozno sredstvo, pri čemer se preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva po določbi četrtega odstavka iste določbe lahko opravi v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe in pomeni podroben pregled vseh delov prevoznega sredstva, vključno s stvarmi v njem in pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega ali prenosnega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno ali prenosno sredstvo tudi razstavijo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. v ponovljenem sojenju za nižjo kriminalno količino izreklo enako dolgo prostostno kazen treh let in šestih mesecev zapora je sodbo v bistvu spremenilo v obtoženčevo škodo, kljub temu, da se državni tožilec zoper prejšnjo sodbo sploh ni pritožil. Zaradi navedenega je bilo tako potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu A. A. spremeniti tako, kakor je to razvidno iz izreka.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena zaporna kazen zniža na 3 (tri) leta zapora.

II.V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A., pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obtoženih B. B., C. C. (sedaj Č. Č.) ter D. D. v celoti kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku sta dolžna obtožena B. B. in C. C. kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso in sicer prvi v znesku 825,00 EUR, drugi pa v znesku 405,00 EUR, medtem, ko se glede obtoženih A. A. in E. E. sodna taksa ne določi.

IV.Obtoženi D. D. se na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožene B. B., A. A. in D. D. spoznalo za krive, da so storili vsak po eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, obtoženega C. C. pa, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

2.Obtoženemu B. B. je sodišče na podlagi tretjega odstavka 186. člena KZ-1 izreklo kazen šestih let in šestih mesecev zapora in na podlagi drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 tudi denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma 6.000,00 EUR, za katero je sklenilo, da jo je dolžan obtoženec plačati v roku treh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 sodišče obtožencu vštelo čas odvzema prostosti od 9.7.2014 od 6.00 ure do 28.8.2016 do 13:50 ure in od dne 14.7.2017 do dne 19.2.2018 od ure odvzema prostosti do ure izpustitve na prostost. Po 74. in 75. členu KZ-1 je obtožencu odvzelo premoženjsko korist v višini 3.000,00 EUR, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 550,00 EUR. Skladno z določbo 97. člena ZKP je sodišče sklenilo, da je dolžan obtoženi B. B. plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika za čas, ko si je zagovornika sam pooblastil, medtem ko plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornikov v času, ko sta mu bila postavljena po uradni dolžnosti ali dodeljena preko brezplačne pravne pomoči, bremeni proračun.

3.Obtoženemu A. A. je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 186. člena KZ-1 in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 397. člena in 385. člena ZKP izreklo kazen treh let in šestih mesecev zapora, na podlagi drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 pa še denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma 2.000,00 EUR. Za denarno kazen je sodišče sklenilo, da jo je dolžan obtoženec plačati v roku treh mesecev, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Obtoženemu A. A. je sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 1.2.2015 od 17:35 ure do dne 12.8.2016 do ure izpustitve na prostost in od dne 23.9.2016 do 30.4.2017 do 9:40 ure. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo osebni avtomobil Lancia Lybra SW 1.9, št. šasije ZLA[...] in zanj odredilo tudi uničenje. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov obsodilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko mu je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 420,00 EUR. Po 97. členu ZKP je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika za čas, ko si ga je sam pooblastil, medtem ko plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika v času, ko mu je bil ta postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

4.Obtoženemu D. D. je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 186. člena KZ-1 izreklo kazen petih let zapora in na podlagi drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 še denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma v skupni višini 1.500,00 EUR. Tudi pri tem obtožencu je sodišče sklenilo, da je dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, prebit v priporu in sicer o dne 22.3.2018 od 18:45 ure do 4.9.1019 do 14:40 ure. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je na podlagi 97. člena ZKP sklenilo, da je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika za čas, ko je zagovornika sam pooblastil, medtem ko plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika v času, ko sta mu bila postavljena po uradni dolžnosti ali potom odločbe brezplačne pravne pomoči, bremenijo proračun.

5.Obtoženega C. C. (sedaj Č. Č.) je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora in denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma v skupni višini 1.500 EUR. Za denarno kazen je sodišče sklenilo, da jo je dolžan obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil po en dan zapora. Obtožencu je sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti dne 9.7.2014 od 7:00 ure do 21:26 ure. V stroškovnem delu izpodbijane odločitve je sodišče obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je v plačilo sodno takso v znesku 270,00 EUR. Prav tako je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške kazenskega postopka v znesku 327,96 EUR in v zvezi s tem povezano sodno takso v znesku 125,00 EUR. Na podlagi 97. člena ZKP je sodišče sklenilo, da je obtoženi C. C. (sedaj Č. Č.) dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika za čas, ko si je zagovornika sam pooblastil, medtem ko plačilo nagrade in potrebni izdatkov zagovornika v času, ko mu je bila obramba postavljena po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

6.Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 in 498. člena ZKP je obtožencem sodišče vzelo 6.519,20 g konoplje (k.d. B/I-1), zasežene v Avstriji, 2.124,10 g konoplje (k.d. B/I-2), prav tako zasežene v Avstriji, 16.442,90 g konoplje (k.d. B/I-3), zasežene na Hrvaškem, 520 g heroina (k.d. B/II), zaseženega v Avstriji, 16.451,80 g konoplje (k.d. B/I-6), zasežene v Sloveniji in 0,4 g kokaina (k.d. A/2), zaseženega v Sloveniji.

7.Po točko A. izreka je sodišče obtoženega A. A. in E. E. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila vsak po eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in v stroškovnem delu sklenilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

8.Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka. Navaja, da se zoper oprostilni del sodbe pritožuje iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v obsodilnem delu sodbe pa iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP graja višino kazenske sankcije, izrečene obtoženemu B. B.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtožena E. E. in A. A. spozna za kriva tudi kaznivih dejanj, ki so predmet oprostilnega dela sodbe in obtoženemu E. E. za to izreče kazen šest mesecev zapora, obtoženemu A. A. pa tako, kakor je že določeno s sodbo. Prav tako predlaga, da pritožbeno sodišče ob ugoditvi njeni pritožbi zaporno kazen, izrečeno obtoženemu B. B. zviša na sedem let in šest mesecev zapora.

9.Zagovornik obtoženega B. B. uveljavlja pritožbene razloge po 1. točki 372. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona), po 5., 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena in drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (bistvene kršitve določb kazenskega postopka), vse pa tudi v zvezi z 22., 23., 29., 35., 36. in 37. členom Ustave Republike Slovenije, prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) in iz razloga po prvem in drugem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločbe o kazenski sankciji). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca oprosti obtožbe v celoti ali pa vsaj v točkah B/I-1, 2 in 4 krivdoreka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10.Zagovornik obtoženega C. C. (sedaj Č. Č.), vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo tako spremeni, da njegovega varovanca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje.

11.Zagovornik obtoženega D. D. se pritožuje zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugem odstavku 371. člena ZKP vse v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz prvega odstavka 372. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, tedaj pritožbenega razloga po prvem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12.Zagovornik obtoženega A. A. vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe zaradi pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcija in zaradi kršitev obtoženčevih pravic, določenih z Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13.Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženih B. B., A. A. in E. E. Vsi trije predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

14.Uvodoma je potrebno povedati, da je z izpodbijano sodbo Okrožno sodišče v Kopru med drugim spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 tudi obtoženega C. C., kaznivo dejanje pa je opisano pod točko B/II sodbe. V času od izreka izpodbijane odločbe do odločitve pritožbenega sodišča, pa je obtoženec spremenil svoje osebno ime v Č. Č.. Osebno ime je bilo spremenjeno z odločbo Upravne enote Novo mesto št. 211-220/2021-5 z dne 17.2.2021. Zaradi navedenega bo pritožbeno sodišče kot ime obtoženca uporabljalo novo osebno ime prej imenovanega C.C.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.

15.Zagovornik obtoženega B.B. v pritožbi v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev naj bi sodišče zagrešilo s tem, ker v ponovljenem sojenju ni vzelo za podlago obtožnice, kakor je obstajala v trenutku razveljavitve predhodne sodbe opr. št. X K 40462/2014 z dne 1.6.2017, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 19.2.2018 za obtožene B. B., A. A., C. C. in E. E. razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obravnavanem kazenskem postopku je razpravljajoče sodišče na glavni obravnavi dne 5.12.2018 sprejelo sklep o združitvi matičnega kazenskega postopka s kazenskim postopkom opr. št. X K 27399/2014, ki se je pred tem ločeno vodil zoper obtoženega D. D.. Zagovornik obtoženega B. B. je na glavni obravnavi dne 5.12.2018 po tem, ko je okrožna državna tožilka prebrala čistopis obtožbe z dne 17.10.2018 izjavil, da je njegov varovanec, t.j. obtoženi B. B. po čistopisu obtožbe še vedno obtožen kaznivega dejanja pod točko I/6 obtožbe, kljub temu, da je bil z odločbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 13. in 19.2.2018 tega kaznivega dejanja oproščen. Zagovornik ima v tem delu prav, ko opozarja na 8. točko slednje citirane odločbe, kjer je višje sodišče dejansko zavzelo stališče, da obtoženemu B. B. kaznivega dejanja po točki I/6 opisa čistopisa obtožbe ni moč očitati. Res je, da čistopis obtožbe vsebuje tudi očitek, da naj bi bil o nabavi 16.451,8 g konoplje, ki jo je F. F. nabavil na Kosovu in o prevzemu le-te s strani obsojenega G. G. preko očeta F. F. obveščen tudi B.B. Sodišče prve stopnje je ta očitek, vsebovan v čistopisu iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/6 izpustilo. Kolikor pa zagovornik v nadaljevanju pritožbe navaja, da je državno tožilstvo s čistopisom z dne 17.10.2018 nezakonito spremenilo obtožnico, kar utemeljuje s tem, da sme državni tožilec spremeniti obtožnico le v dokaznem postopku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem kazenskem postopku do nikakršne spremembe obtožbe ni prišlo, temveč le do predstavitve čistopisa le-te zaradi združitve dveh kazenskih postopkov. Res je sodišče v razlogih sodbe ponesrečeno zapisalo, da se je, ne glede na to, da opis kaznivega ravnanja obtoženega B. B. v opisu kaznivega dejanja pod točko I/6 izreka ni konkretiziran oziroma vsebovan, vseeno opredeljevalo do vloge in prispevka v kriminalnem delovanju združbe tudi glede tega obtoženca, vendarle pa je iz nadaljevanja obrazložitve razvidno, da obtoženec zaradi tega ni prišel v neugodnejši položaj. Glede na to, da je gospodar obtožbe v kazenskem postopku državni tožilec, ki lahko z njo prosto razpolaga, s tem, ko je sodišču prve stopnje poslalo čistopis obtožbe, o katerem je sodišče tudi odločalo, nikakršna kršitev kazenskega postopka ni bila storjena, tudi tista ne, iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v povezavi z istim očitkov v svoji pritožbi tudi omenja pritožnik.

16.Isti zagovornik opozarja tudi na to, da naj bi sodišče prve stopnje samo spremenilo obtožbo, kar je po njegovem videnju nedovoljeno. Iz vsebine čistopisa obtožbe KT/[...]/2014 z dne 17.10.2018 je pod točko I/1 razviden očitek, "da je obsojeni F. F. na Kosovu nabavil 6.519,20 g prepovedane droge konoplja ter priskrbel osebni avtomobil znamke KIA tip Carnival, reg. št. [...], v katerega so skrili prepovedano drogo, avtomobil je na Kosovu prevzel obdolženi H. H. in ga je dne 6.2.2014 pripeljal na Vrhniko, F. F. pa je drogo izročil obsojenemu P. P., ki jo je dne 7.2.2014, skrito v svojem osebnem avtomobilu znamke VW Golf, reg. št. [...] odpeljal v Avstrijo, pri tem pa sta z avtomobilom B. B. znamke BMW reg. št. [...] v Avstrijo spremljala F. F. in B. B., nato pa je bil obsojeni P. P. v kraju St. Johann im Pungau zaustavljen in so mu avstrijski varnostni organi zasegli neto 6.519,20 g prepovedane droge konoplje". Iz izreka izpodbijane sodbe za to kaznivo dejanje je res razvidno, da je sodišče v opis tega kaznivega dejanja v grajani sodbi med besedici "sta" in "z" vneslo besedico "ga". V zvezi s tem pa zagovornik obtoženega B. B. meni, da iz prvotnega opisa, vsebovanega v čistopisu obtožbe ni razvidno, koga naj bi F. F. in B. B. v Avstrijo spremljala. Pritožbeno sodišče se s tem gledanjem pritožnika ne more strinjati. Celovito branje opisa tega kaznivega dejanja, vsebovanega v čistopisu obtožbe namreč pokaže, da slednje navedena v Avstrijo nista mogla spremljati nikogar drugega, kakor obsojenega P. P., zaradi česar je tudi opis tega kaznivega dejanja sklepčen, v nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, ko namiguje na to, da bi opis, vsebovan v čistopisu obtožbe bil podlaga za oprostitev njegovega varovanca po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj bi opisano kaznivo dejanje ne bilo kaznivo. S tem, ko je sodišče prve stopnje dodalo besedico "ga", obtožbe ni z ničemer prekoračilo oziroma nedovoljeno spreminjalo, temveč le še bolj konkretiziralo že itak sklepčen opis.

17.V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko A/I-1 zagovornik obtoženega B. B. meni, da samo spremljanje P. P. na poti v Avstrijo ne more predstavljati kaznivega dejanja. Prav ima v tem, da posameznik kazensko odgovarja le zaradi tistega ravnanja, ki ga je sam izvršil in da temelj njegove kazenske odgovornosti ne more biti v zadostni meri opredeljen že z izvršitvenim dejanjem drugega sostorilca. Pri tem pa zagovornik spregleda, da se obtoženemu B. B. očita članstvo v hudodelski združbi, ki je bila v tem, da je B. B. vodji hudodelske združbe, že obsojenemu F. F., ki je bil tudi glavni organizator njene dejavnosti, nudil vso potrebno podporo pri nabavi in organizaciji prevoza prepovedane droge, namenjene nadaljnji prodaji iz Kosova v Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo in Švico, pri dogovorih s kupci prepovedane droge, pri čemer je sam z F. F. drogo tudi prodajal. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki, ki jih je glede članstva v hudodelski združbi predstavljala vloga obtoženega B. B., tako kakor jih je v izpodbijani sodbi oblikovalo prvostopenjsko sodišče na straneh od 160 do 161 izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. I Ips 42004/2017 z dne 21.2.2019 razsodilo, da za presojo, ali je obsojenec deloval kot član hudodelske združbe oziroma sostorilec, ni pomembno le njegovo ravnanje v povezavi s soobsojencem, ampak njegovo celotno ravnanje. Prav tako presoju pa je sodišče prve stopnje na zgoraj navedenih straneh opravilo in v zvezi s tem tudi sprejelo pravilne dejstvene in pravne zaključke.

18.Zagovornik obtoženega B. B. v nadaljevanju sodišču prve stopnje očita, da naj bi zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ta pritožbeni očitek zagovornika se nanaša predvsem na izvajanje prikritega prisluškovalnega ukrepa prisluškovanja na telefonski št. [...], na kateri naj bi policija izvajala tajni ukrep kljub temu, da je vedela, da navedeno telefonsko št. uporablja obsojeni H. H., ne pa obtoženi A. A., zoper katerega je bil ukrep odrejen. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je preiskovalna sodnica dne 22.11.2013 izdala odredbo za izvajanje ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, s katero je odobrila izvajanje ukrepov na telefonskih št. [...], [...] in [...]. Prav tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da je dne 24.11.2013 na drugonavedeno telefonsko št. s telefonske št. hrvaškega operaterja [...] prišlo telefonsko sporočilo, ki je bilo za preiskovalce operativno zanimivo, tako kakor je sodišče prve stopnje o tem prepričljivo razlogovalo na strani 20 sodbe, ko so preiskovalci na podlagi pridobljenih prisluhov identificirali tudi obsojenega F. F. Preiskovalci so tudi zanesljivo ugotovili, da je bil dne 17.12.2013 z nadzorovane telefonske št. obtoženega A. A. opravljen telefonski razgovor z uporabnikom telefonske št. [...]. Na podlagi vsebine samega razgovora in na podlagi dejstva, da je pogovor potekal v albanskem jeziku, so preiskovalci tudi lahko zanesljivo ugotovili, da je obtoženi A. A. telefon nekomu posodil in tu tudi zapisali v komentar pogovora [...]-6 št. 35, da telefona ne uporablja objekt. Prav navedeni komentar pa je za obrambo sporen in meni, da bi bilo potrebno ta pogovor in vse ostale s takim komentarjem iz spisa izločiti. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri ugotovitvi, da obtoženi [...] tudi posoja telefon za naključno pridobljen dokaz, ki ni neposredna posledica operativnega dela policije temveč ravnanja obtoženega A. A. samega, za katerega pa je bilo prisluškovanje zakonito odrejeno. Dejstva, da je obtoženi A. A. telefon v Kruševcu res nekomu posodil, tudi sam ni zanikal, ni pa se spominjal, komu. Na vsebinsko pravilnost dejstvenih ugotovitev, povezanih s pogovorom [...]-6 št. 35 pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je bil obtoženi A. A. istega dne, t.j. 17.12.2013 v popoldanskem času dejansko viden v Klini na Kosovu, pri čemer se je potrebno strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni šlo za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov brez odredbe, temveč za operativno delovanje Švedske nacionalne garde v okviru misije EULEX Kosovo, zaradi česar ne gre za nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, za kar se zavzema obramba.

19.Za obrambo obtoženih B. B. in A. A. je sporno tudi poročilo o tajnem opazovanju dne 22.12.2013, saj obramba stoji na stališču, da se je tega dne iz Vrtojbe v Logatec z osebnim avtomobilom Lancia Lybra] z reg. št. [...] pripeljal obsojeni H. H., ne pa obtoženi A. A., pri čemer naj tajni opazovalci v Vrtojbi menjave vozil med obtoženim A. A. in obsojenim H. H. ne bi zaznali. Sodišče prve stopnje je prišlo do drugačnih, sicer prepričljivih zaključkov. Zakaj naj bi obtoženca že v Vrtojbi vozili zamenjala ni jasno in gre zgodbo o domnevnem zanimanju H. H. za nakup avtomobila znamke BMW, ki je bil last I. I. šteti, kar v svojem pričanju sicer res omenja tudi obsojeni H. H., le kot način obrambe v nasprotju s prepričljivimi izpovedmi tajnih opazovalcev in koordinatorja J. J., pri čemer se v svojih dosedanjih zagovorih glede te okoliščine zapleta tudi A. A. sam, na kar tudi pravilno opozarja sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve. Sicer pa je o identiteti voznika vozila lancie Lybra na poti iz Vrtojbe do Logatca prepričljivo izpovedal TO 1010, ki je na glavni obravnavi obtoženega A. A. z gotovostjo prepoznal, tako kakor je to opisano v točki 13 obrazložitve. Enako je obtoženega A. A. kot voznika Lancie Lybra na glavni obravnavi prepoznal tudi TO 1011, ki pa je res izjavil, da obtoženeca na parkirišču gostišča K. v Logatcu ni opazil, kar v svoji pritožbi posebej izpostavlja zagovornik. Tudi TO 1009 in 1005 sta na glavni obravnavi izpovedala, da sta pred gostiščem v Logatcu z gotovostjo prepoznala A. A. in ga tudi na sodišču identificirala kot osebo, ki je bila kritičnega večera objekt opazovanja. Na podlagi vsega navedenega tako ne more biti nikakršnega dvoma v to, da je bil prav obtoženi A. A. tisti moški, ki se je dne 22.12.2013 z vozilom Lancia Lybra pripeljal iz Vrtojbe do parkirišča gostišča K. v Logatcu. Pravilnosti tega dokaznega sklepa ne more ovreči niti dejstvo, da TO 1011 obtoženegaA. A. na parkirišču ni opazil, kar gre očitno pripisati površnosti pri opazovanju in mraku. Časovno potna analiza na podlagi podatkov baznih postaj, ki jo je v povezavi s komunikacijo na telefonski št. [...] opravilo sodišče in v povezavi z izsledki tajnega opazovanja, predvsem tistega dela, ki je potekalo na parkirišču gostišča K. v Logatcu, ko je obtoženec nedvomno uporabljal telefon, je z gotovostjo pokazala na to, da je bil prav obtoženi A. A. tisti, ki je dne 22.12.2023 uporabljal telefon s št. [...], tako da obramba z nasprotno tezo uspeti ne more.

20.Zagovornik obtoženega B. B. v nadaljevanju oporeka veljavnosti izsledkov, ki so jih v zvezi z identifikacijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov zoper H. H. pridobili oziroma posredovali hrvaški varnostni organi. Po mnenju obrambe so ti izsledki vprašljivi, ker v zvezi z odrejenimi ukrepi nikoli ni bil opravljen test sorazmernosti. Zoper obsojenega H. H. je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Reki dne 31.1.2014 izdal odredbo med drugim tudi za prestrezanje elektronske komunikacije na telefonski št. [...], za katero je bilo že pred tem ugotovljeno, da jo je takrat uporabljal H. H. Glede na to, da je isto telefonsko št. dne 22.12.2023 nedvomno uporabljal obtoženi A. A. tako, kakor je to razloženo zgoraj, kaže na pravilnost ugotovitve sodišča, da je bil obtoženi A. A. pri izvajanju svojih kriminalnih aktivnosti tolikanj previden, da je imel več telefonov, ki jih je ravno zaradi previdnosti tudi večkrat menjaval z drugimi akterji te kazenske zadeve. V zvezi z uporabo telefonov zagovornik obtoženega B. B. nadalje navaja, da ne more držati izpovedba koordinatorja J. J., da je policija šele 30.1.2014 spoznala, da telefona s pozivno št. [...] ne uporablja več A. A. in zatrjuje, da je policija to vedela že bistveno prej. Na podlagi telefonskega pogovora 30.1.2014, ki ga v pritožbi omenja B. B. zagovornik kaj takega ni mogoče trditi, pri čemer pa ostaja gotovo dejstvo, da je dne 22.12.2023 ta telefon zagotovo uporabljal obtoženi A. A. Kolikor pa se zagovornik obtoženega B. B. sprašuje, kako je lahko hrvaška policija na sestanku s SKP PU Koper že vedela, da gre pri uporabniku telefonske št. [...] prav za H. H., pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da je hrvaška policija že dne 30.1.2014 zaznala avtomobil znamke BMW 5 z reg. št. [...], ki je bilo parkirano na naslovu, na katerem je živel H. .H., prav zaradi te okoliščine pa je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Reki tudi zoper obsojenega H. H. odredil prikrite preiskovalne ukrepe. V tistem delu pritožbe, ko obramba očita sodišču, da je pri sprejemu svoje sodbe uporabilo dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe, za katero zagovornik trdi, da glede nje nikoli ni bil opravljen test sorazmernosti, pa mu je potrebno povedati, da o tem ne more biti nikakršnega dvoma, pač upoštevaje kriminalno količino in težo kaznivih dejanj, zaradi katerih se je H. H. znašel v kazenskem postopku in za kar je bil tudi že pravnomočno obsojen. Očitno obsojeni H. H. glede sorazmernosti med preiskovalnimi ukrepi, ki so se izvajali zoper njega in posegom v njegove ustavne pravice, ki je bil posledica izvajanja teh ukrepov, ni imel nikakršnih pomislekov.

21.Podobno kakor zagovornik obtoženega B. B., tudi zagovornik obtoženega A. A. zatrjuje, da bi morala policija, kakorhitro je ugotovila, da telefona s klicno št. [...] ne uporablja več njegov varovanec, temveč H. H., z izvajanjem prisluhov nemudoma prenehati. Skratka tudi ta zagovornik zavzema zmotno stališče, da je policija odredbo opr. št. Ktpp-z [...]/2013 z dne 24.12.2013 za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na zgoraj navedeni klicni številki zlorabila tudi za prisluškovanje obsojenemu H. H. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da je do sestanka s hrvaškimi preiskovalnimi organi slovenska policija le ugotavljala, da telefon uporablja nekdo drug, do katerega je naključno prišla ob izvajanju zakonito odrejenega preiskovalnega ukrepa, ni pa vedela prave identitete uporabnika telefona, o čemer je obvestila MUP Hrvaške, ki je na sestanku s predstavniki slovenske policije dne 30.1.2014 postregla s podatkom, kdo uporabnik telefona pravzaprav je, čemur je nato dne 31.1.2014 sledila izdaja odredbe preiskovalnega sodnika Županijskega sodišča na Reki za izvajanje ukrepa nadzora in tehničnega snemanja telefonskih pogovorov in ostale komunikacije na daljavo ter tajnega sledenja in tehničnega snemanja oseb in predmetov za tedaj že osumljenega H. H. Pritožba zagovornika obtoženega B. B., enako pa velja tudi za pritožbo zagovornika obtoženega A. A. v tem delu, se tako zavrneta kot neutemeljeni. Sicer pa je to pritožbeno sodišče o povsem identičnih pomislekih zagovornikov o tem doslej odločalo že dvakrat, in sicer prvič s sodbo in sklepom opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 17.6.2016 (točka 11 obrazložitve), drugič pa s sodbo in sklepom opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 13. in 19.2.2018 (točka 20 obrazložitve). Tudi tedaj je sodišče pritožbene navedbe zagovornikov v tem delu zavrnilo in ker se v že tretjič ponovljenem postopku niso pojavile nikakršne okoliščine, ki bi lahko prvotno mnenje pritožbenega sodišča spremenilo, je bilo potrebno enako razsoditi tudi tokrat.

22.Zagovornik obtoženega B. B. v nadaljevanju svoje pritožbe graja tudi zaključke prvostopenjskega sodišča, povezane z ambientalnimi prisluhi, ki so bili na podlagi odredbe preiskovalne sodnice opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014 opravljeni v vozilu B. B. znamke BMW 3 z reg. št. [...]. Pritožnik predvsem meni, da obrazloženost odredbe, kakor je razvidna iz odredbe same, ne daje podlage za ugotovitev, da je sodišče oziroma preiskovalna sodnica ob izdaji odredbe ocenjevala tudi nujnost posega oziroma to, ali ni mogoče identičnega cilja doseči z milejšim ukrepom oziroma posegom v svobodo komuniciranja. Pritožnik nima prav. Iz obrazložitve odredbe opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014, s katero so bili izpodbijani ambientalni prisluhi v B. B. vozilu odrejeni, je razvidno, da je preiskovalna sodnica nujnost posega za doseganje zastavljenih ciljev videla v tem, da je s strani tožilstva predlagani ukrep tisti, ki lahko, prav zaradi zaupnosti in prepričanja o varnosti in nedotakljivosti vozila kot tistega prostora, ki lahko obema osumljenima, t.j. B. B. in F. F. nudi navidezno zaščito in po drugi strani mesto, kjer dejansko prav iz tega razloga prihaja do konkretnih pogovorov v zvezi s podrobnostmi izvrševanja kaznivih dejanj. Tak test nujnosti pa je preiskovalna sodnica dopolnila s tem, ko je ocenila, da prav zaradi zgoraj navedene okoliščine pomeni izvajanje odrejenega ukrepa edino možnost za pridobitev konkretnih podatkov o tem, kje so začetne in kje končne destinacije transporta mamila in o osebah, ki so na tak ali drugačen način s tem povezane. Sicer pa tudi v tem delu pritožbenih navedb višje sodišče ponovno ugotavlja, da se je o povsem identičnih pomislekih doslej izjasnilo že v dveh svojih predhodnih pritožbenih odločbah, in sicer v odločbah opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 17.6.2016 in 13. oziroma 19.2.2018. Tudi glede teh pritožbenih navedb dokazni postopek na glavni obravnavi ni postregel z nobenimi novimi okoliščinami, ki bi lahko glede navedenega vprašanja ambientalnih prisluhov v B. B. vozilu oziroma glede stališč, ki jih je pritožbeno sodišče v zvezi s tem že zavzelo, vzbudile kakršenkoli dvom.

23.Zagovornik obtoženega B. B. v nadaljevanju pritožbe oporeka veljavnosti izsledkov posebnih preiskovalnih ukrepov po 149.a členu ZKP zoper obsojenega F. F.. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je policija dne 7.2.2014 ob 08:23 uri pridobila najprej ustno dovoljenje za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, ki se je pričel istega dne tudi izvajati. Pritožnik oporeka državnemu tožilcu, da ob izdaji naknadne odredbe opr. št. Ktpp-z 12/2013 z dne 7.2.2014 ni presojal kriterija nujnosti oziroma neogibne potrebnosti v razmerju do zbiranja dokazov na drug, manj invaziven način. Sodišče prve stopnje se je z opazovanji oziroma izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.a členu ZKP, ki se je izvajalo dne 6. in 7.2.2014 ukvarjalo na glavni obravnavi dne 27.2.2019, ko sta bila kot priči zaslišana obsojena H. H. in P. P. Tega dne zagovornik obtoženega B. B. niti z besedico ni omenil, da bi bilo z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov v navedenih dneh karkoli narobe, prav tako pa ni predlagal izločitve teh izsledkov na poziv sodišča, temveč je to storil šele sedaj v vloženi pritožbi. V kolikor je pritožnik menil, da so dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe državnega tožilca z dne 7.2.2014 kakorkoli vprašljivi, je imel vso možnost to storiti že prej, česar pa ni storil, tako kakor je to nenazadnje razvidno tudi iz njegovega dopisa sodišču z dne 4.12.2018 (listovna št. 8029 spisa).

24.Tudi glede obtoženega B. B. pritožnik predlaga izločitev vseh izsledkov tajnega opazovanja zoper obtoženca in sicer tistih, ki se nanašajo na obdobje od 7.2.2014 do 3.3.2014. Pritožnik namreč meni, da je policija v navedenem obdobju brez ustrezne odredbe državnega tožilca izvajala prikriti preiskovalni ukrep po 149.a členu ZKP. Historično se v obravnavni kazenski zadevi B. B. prvič pojavi dne 7.2.2014 (uradni zaznamek o izvajanju aktivnosti iz ukrepa po 149.a členu ZKP z dne 7.2.2014), ko se obtoženi B. B. na Vrhniki sestane z obsojenim F. F., nad katerim se je že izvajal ukrep tajnega opazovanja in sledenja (poročilo na listovni št. 420 do 422). V nadaljevanju dogajanja se obtoženi B. B. pojavlja vselej kot voznik oziroma spremljevalec obsojenega F. F. in sicer v dneh 15.2. in 16.2.2014, ko sta se F. F. in B. B. z vozilom slednjega odpeljala v Avstrijo na sestanek z neidentificiranim moškim (uradni zaznamek na listovni št. 509 Pp spisa). Res je sicer, kar navaja zagovornik, da se je B. B. v vsej zadevi prvič pojavil dne 7.2.2014, ne bo pa držalo, da je bil tega dne tudi že identificiran, kakor to navaja zagovornik, saj je v uradnem zaznamku o izvajanju aktivnosti tega dne še vedno naveden le kot zveza 1. To, da se je obtoženec pojavljal v družbi z obsojenim F. F., nad katerim so bili posebni preiskovalni ukrepi že uvedeni, še samo po sebi ne more biti razlog za izločitev vseh teh izsledkov, še manj pa je na mestu očitek, da je policija zoper obtoženega B. B. že izvajala ukrep tajnega opazovanja in sledenja. Gre za naključne dokaze, ki jih je policija pridobila v okviru zakonitega izvajanja ukrepa zoper obsojenega F. F. na podlagi 149.a člena ZKP.

25.V nadaljevanju pritožbe zagovornik obtoženega B. B. oporeka dejstvenim zaključkom, ki jih je glede kaznivega dejanja pod točko B/I-1 storilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v zvezi s tem kaznivim dejanjem popolno ugotovilo, v podkrepitev svojih zaključkov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Obtoženi B. B. je to kaznivo dejanje storil skupaj z F. F., ki je na Kosovu nabavil 6.519,20 g konoplje in priskrbel osebni avtomobil znamke KIA Carnival z reg. št. [...], v katerega je bila skrita prepovedana droga, obsojenim H. H., ki je na Kosovu vozilo prevzel in ga dne 6.2.2014 pripeljal na Vrhniko, obsojenem P. P., ki je od F. F. na Vrhniki drogo prevzel in jo dne 7.2.2014 s svojim osebnim avtomobilom odpeljal v Avstrijo, kamor sta ga v osebnem avtomobilu B. B. spremljala obsojena F. F. in obtoženi B. B., pri čemer pa je bil obsojeni P. P. v Avstriji tudi prijet in mu je bila droga v zgoraj navedeni količini tudi zasežena. Sostorilci pri tem kaznivem dejanju F. F., H. H. in P. P. so za to kaznivo dejanje že bili pravnomočno obsojeni. Sodišče prve stopnje je o pritožnikovih pomislekih razlogovalo v točkah od 31 do 43 obrazložitve, razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem sprejelo pa so tolikanj prepričljivi, da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima. To velja tudi za tisti del pritožbenih navedb, ko se zagovornik sprašuje, kako to in zakaj naša policija ni navedla, kje sta se v času med 13:46 in 15:51 dne 7.2.2014 uro nahajala obtoženi B. B. in obsojeni F. F. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo v točki 43 obrazložitve. Kakor že povedano je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva prepričljivo ugotovilo in jih obrazložilo, pri čemer je jasno, da dogajanj v dneh 6.2. in 7.2.2014 ni mogoče selekcionirano obravnavati, kakor to počne pritožnik, temveč je nanje potrebno gledati kot na celoto, ki se je zaključila s prijetjem obsojenega P. P. dne 7.2.2014 v Avstriji in z zasegom droge, ki je nedvomno izvirala iz dogajanja dan prej in kar je nedvomno potrjeno z rezultati izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.a členu ZKP. Hipotetična nasprotovanja pritožnika dejstvenih sklepov prvostopenjskega sodišča omajati ne morejo, tudi upoštevaje to, kar je o vsem skupaj izpovedala priča V. V. in o čemer je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 43 obrazložitve. Kakorkoli že ostaja zaključek, da obtoženi B. B. pri poti z obsojenim F. F. v Avstrijo kot spremstvo obsojenega P. P., ni bil zgolj naključni spremljevalec, temveč je očitno dejanje tudi sam jemal kot svoje, sicer ne bi bilo nikakršnega razloga, da bi pri organizaciji in izvršitvi le-tega sodeloval tudi dan prej, t.j. 6.2.2014 v kavarni Š. na Vrhniki, kjer se je sestal z obsojenima F. F. in H. H.

26.V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko B/I-2 zagovornik obtoženega B. B. navaja, da sodišče ni navedlo konkretnega dokaza, da se je H. H. nahajal na Kosovu. Sodišče v zvezi s tem v razlogih sodbe navede, da podatkov o prehodu meje za obsojenega H. H. res ni, da pa je potrebno na vlogi obsojenih H. H. in F. F. pri tem kaznivem dejanju, prvega kot kupca droge na Kosovu, drugega pa kot kurirja mamila, gledati v luči dejstva, da sta bila oba za obravnavano početje že pravnomočno obsojena in tudi tega, kar je pokazalo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišče prve stopnje je na pomisleke pritožnika prepričljivo odgovorilo z razlogi, vsebovanimi v točki 51 obrazložitve, in s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Obtoženi B. B. je bil v tem delu sicer spoznan za krivega enega kaznivega dejanja, ki pa je sestavljeno iz dveh historičnih dogodkov, prvega, ki se je primeril dne 16.2.2014, ko sta se obsojeni F. F. in obtoženi B. B. odpeljala v Avstrijo, kjer sta se dne 16.2.2014 sestala z Z. Z. in mu v bližini letališča na Dunaju izročila vzorec konoplje in drugega, ki se je izvršil dne 16.4.2014, ko sta obtoženi B. B. in že obsojeni F. F. urejala in spremljala prevoz oziroma primopredajo droge do kupcev A. Č. in A. D. do česar pa ni prišlo, saj je bil kurir, obsojeni Ž. Ž. z 2.124,10 g prepovedane droge konoplja s strani avstrijske policije prijet. Zagovornik obtoženega B. B. v pritožbi izpostavlja, da njegov varovanec pri tem kaznivem dejanju ni imel prav nikakršne vloge, s čimer pa se strinjati ni mogoče. Sodelovanje B. B. pri tem kaznivem dejanju dokazujejo: 1.) srečanje obtoženega B. B. in obsojenih F. F. ter H. H. dne 26.2.2014 ob 11.54 na terasi lokala Š. na Vrhniki, 2.) poročila o tajnem opazovanju dne 16.2.2014, iz katerega je razvidno, da sta se obtoženi B. B. in obsojeni F. F. tega dne najprej sestala na Vrhniki in se nato z vozilom, ki ga je vozil obtoženi B. B. odpeljala proti slovensko-avstrijski meji, ki sta jo prečkala istega dne ob 11:55 uri, 3.) istega dne prestrežene telefonske komunikacije med obsojenim F. F. in Z. Z., v katerem se dogovorita za čas in kraj srečanja v bližini dunajskega letališča in 4.) poročila avstrijskih varnostnih organov o srečanju F. F., B. B. in Z. Z. v restavraciji Mc Donalds na letališču na Dunaju, kar je tudi z gotovostjo ugotovljeno in fotodokumentirano s strani avstrijske policije (listovna št. 824 Pp spisa). Nenazadnje to slednje srečanje v svojem pričanju, čeprav zgolj posredno, potrdi tudi Z. Z. sam. Ne bodo tedaj držale pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B., da njegov varovanec z obravnavanim kaznivim dejanjem, opisanim pod točko B/I-2 ni imel nič. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da se je obsojeni F. F. o poslu pred obtoženim B. B. povsem odkrito pogovarjal, kar z drugo besedo pomeni, da pred njim ni imel česa skrivati in tudi to, da je bil obtoženi B. B. dejansko navzoč pri izročitvi vzorca droge Z. Z. na dunajskem letališču. To, da obtoženi B. B. pri vsem skupaj ni bil le naključni akter, pa nenazadnje dokazujejo tudi prepričljiva izpovedba koordinatorja akcije J. J., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v točki 70 obrazložitve. V kolikor obtoženi B. B. pri obravnavanem kaznivem dejanju res ne bi imel ničesar, potem ni bilo nikakršnega razloga, zakaj bi se dne 18.4.2014 sestal z obtoženim D. D., tako kakor je to razvidno iz prisluhov tega dne pod oznako BMW št. 607, 615, 633, 635 in 645. Gre za pogovore o tem, kako ponovno priti do vozila znamke Ford Focus z reg. št. [...], s katerim je bil obsojeni Ž. Ž. dva dni prej s strani avstrijskih varnostnih organov ustavljen in ko mu je bilo ob tem zaseženo deset paketov konoplje, skrite v tem vozilu v skupni teži 2.579 g marihuane bruto oziroma v neto teži 2.124,10 g. Pritožnik v zvezi s tem tudi meni, da sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo višino kupnine za zaseženo mamilo, pač upoštevaje gotovino, ki je bila bratoma A. Č. A. D. zasežena. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nikakršnih pomanjkljivosti ne vidi (točka 67 obrazložitve), zato se izkaže tudi v tem delu pritožba zagovornika obtoženega B. B. kot neutemeljena.

27.V nadaljevanju pritožbe zagovornik obtoženega B. B. oporeka dejstvenim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki jih je le-to sprejelo v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko B/I-3. Tudi v tem delu višje sodišče v dejstvenih sklepih prvostopenjskega sodišča ne vidi nikakršnih nepravilnosti. Pritožnik meni, da je interpretacija dokazov, s katerimi skuša sodišče prve stopnje potrditi obtožbene očitke, zmotna. V zvezi s tem kaznivim dejanjem je bila vloga obtoženega B. B. v tem, da je skupaj z obsojenim F. F. priskrbel osebni avtomobil znamke Mercedes Vaneo, reg. št. [...], ki ga je na Kosovu prevzel obsojeni H. H. in s katerim je bil slednji dne 16.3.2014 ob 7:50 na mejnem prehodu Ilok zaustavljen, ob tej priložnosti pa je bilo v vozilu zaseženo mamilo konoplja v skupni teži 16.442,90 g bruto. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ne bo držalo to, kar je v svojem pričanju povedal H. H., da ne pozna obtoženega B. B. in njegovega očeta F. F., kar je moč zanesljivo trditi na podlagi poročil, ki jih prvostopenjsko sodišče omenja v točki 79 obrazložitve, zaradi česar je okoliščina, da obsojeni F. F. B. B. v komunikaciji s H. H. nikoli ni omenjal, nebistven. Z gotovostjo je dokazano, to pa priznava tudi sam pritožnik, da je obtoženi B. B. dne 12.3.2014 na Otočec odpeljal obsojenega F. F., da je slednji tam nabavil vozilo Mercedes Vaneo, pač glede na to, da je vozilo Kia Carnival, ki je bilo uporabljeno pri prejšnjih prevozih, zaradi okvare ostalo na Rijeki. O vpletenosti obtoženega B. B. v to kaznivo dejanje in njegovem vedenju o tem, čemu bo vozilo, ki sta ga odšla z obsojenim F. F. na Otočec iskat, namenjeno, zgovorno govori tudi dogajanje dva dni po prijetju obsojenega H. H. z drogo na srbsko-hrvaški meji. Iz ambientalnih prisluhov, opravljanih v B. B. vozilu BMW dne 18.3.2014 med B. B. in obtoženim D. D. na poti proti Rijeki je namreč razvidno, da se sogovornika povsem odkrito pogovarjata o najboljših načinih ilegalnega prevoza droge, o tem, katera vozila so za to najboljša, o skritih prostorih v vozilu in podobno. Pravilen je tako zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi B. B. natančno vedel, čemu bo vozilo, ki sta ga z obsojenim F. F. na Otočcu dne 12.3.2014 nabavila, namenjeno, to pa potrjuje tudi pogovor št. BMW 320-1 št. 44 med obtoženim B. B. in obsojenim F. F. istega dne. Zagovornik ta ambientalni prisluh v B. B. vozilu opravičuje s tem, kar je povedal kot priča zaslišani F. F., ko je dejal, da je po prijetju H. H. na srbsko-hrvaški meji obtoženega B. B. seznanil s svojo prepovedano dejavnostjo in da zato ni nič nenavadnega, da se je lahko B. B. o vsem tako odkrito pogovarjal. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da je obtoženi B. B. za to prepovedano dejavnost vedel in pri njej sodeloval tudi že prej, predvsem upoštevaje njegovo vpletenost v kaznivo dejanje, opisano pod točko I/B-2, katerega prvi del je bil izvršen že dne 16.2.2014, torej natanko mesec dni pred prijetjem obsojenega H. H.

28.Sicer pa zagovornik obtoženega B. B. odločitev sodišča prve stopnje glede tega kaznivega dejanja primerja tudi z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v nasprotni smeri zapisalo v zvezi z oprostilnim delom sodbe, ki se nanaša na obtožena A. A. in E. E. zaradi kaznivega dejanja, opisanega pod točko A/1 sodbe. Čeprav je res, kar v pritožbi navaja zagovornik, da je sodišče prve stopnje v razlogih oprostilnega dela sodbe v tem delu zapisalo, "da povzeta komunikacija z dne 18.2.2014 med A. A. in B. B. in interpretacija le-te s strani policije in tožilstva, sta po mnenju sodišča sicer povsem zadoščali za izpolnitev dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, kot tudi še za utemeljen sum, da naj bi A. A. in E. E. tega dne storila kaznivo dejanje kot se jima očita, a ne tudi dokaznega standarda gotovosti, potrebne za izrek krivdoreka". Naslovno sodišče je doslej že v vrsti svojih odločb zavzelo stališče, da primerjava med posameznimi kaznivimi dejanji na način, kakor to počne zagovornik obtoženega IB. B. ni mogoča. Ocena razpoložljivih dokazov, nanašajočih se na posamezno kaznivo dejanje namreč ni odvisna samo od objektivno podanih dejstev, temveč tudi od vseh drugih okoliščin, ki jih je za dosego cilja ugotoviti materialno resnico sodišče dolžno upoštevati. Iz razlogov sodbe za kaznivo dejanje iz oprostilnega dela sodbe, ki ga v pritožbi omenja pritožnik je namreč videti, da je navedba zagovornika glede komunikacije med A. A. in E. E. dne 18.2.2014 vzeta iz celotnega konteksta oziroma celotne dokazne ocene, povezane s tem kaznivim dejanjem. Dejstvo je, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem, do katerega naj bi prišlo 18.2.2014 in katerega bistveni očitek je bil, da naj bi se obtoženi A. A. dogovoril z državljanom Republike Italije M. M., da mu bo priskrbel kokain, le-ta pa naj bi mu izročil denar vnaprej, A.A. pa naj bi se dne 18.2.2014 dogovoril z E. E., da bo prišel do njega v Ljubljano in kupil drogo za M. M., kar naj bi se nato tudi zgodilo, koordinator izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov J. J. kot priča, dolžna govoriti resnico, izpovedal, da se spomni, da so zoper obtožena E. E. in A. A. izvajali prikrite preiskovalne ukrepe oziroma ukrep tajnega opazovanja, o čemer so mu poročali drugi opazovalci, čigar imen se pa ni spomnil, pri čemer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za dogodek z dne 18.2.2014 v spisu sploh ni podatka, da bi policija zoper obtožena A. A. in E. E. izvajala kakršenkoli ukrep. Drugi del tega kaznivega dejanja pa naj bi se zgodil dne 4.3.2014, ko naj bi obtoženi A. A. dne 4.3.2014 posredoval pri nakupu prepovedane droge kokain in sicer tako, da je po predhodnem telefonskem dogovoru z E. E. in italijanskim državljanom M. M. slednjega odpeljal v Ljubljano, kjer naj bi navedeni kupil najmanj 0,4 g kokaina od E. E. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogajanjem dne 4.3.2014 posebej opozorilo na to, da TO 1005, ki je bil zaslišan kot priča, ni videl, da bi med E. E. in A. A. prišlo do kakršnekoli predaje česarkoli. Sklepno je tedaj potrebno povzeti, da se je sodišče prve stopnje za izdajo oprostilne sodbe v tem delu odločilo zaradi tega, ker sicer namena ugotovljene telefonske komunikacije med A. A. in E. E. dne 18.2.2014 ne podpirajo prav nobeni drugi dokazi, o čemer bo govora tudi v nadaljevanju te obrazložitve.

29.Glede kaznivega dejanja pod točko B/I-4 zagovornik obtoženega B. B. uvodoma navaja, da njegov varovanec ni imel prav ničesar pri nakupu vozila znamke Kia Sorento reg. št. [...]. Čemu je namenjena ta pritožbena navedba višjemu sodišču ni jasno, saj nabave tega vozila obtožencu obtožba sploh ne očita, tako kakor je to razvidno iz čistopisa obtožbe na listovni št. 7966, po kateri je navedeno vozilo nabavil obtoženi D. D. Pri tem kaznivem dejanju je bila vloga obtoženega B. B. v tem, da sta skupaj z F. F. na Kosovu nabavila najmanj 520 g bruto heroina, oba pa sta to mamilo v navedeni količini dne 4.4.2014 na Vrhniki prodala L. L. in X. X. Pri tem kaznivem dejanju je z gotovostjo ugotovljeno, da je obsojeni F. F. z vozilom Kia Sorento z reg. št. [...] dne 24.3.2014 ob 15:55 uri vstopil na Kosovo, kar se je primerilo na mejnem prehodu Merdare. Zagovornik obtoženega B. B. pa v nadaljevanju pritožbe očita sodišču prve stopnje, da ne navede niti enega dokaza o tem, kako je na Kosovo vstopil obtoženi B. B. sam. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navede, da je res, da za obtoženega B. B. ni bilo najti podatka, kako je na Kosovo vstopil, je pa z vso potrebno gotovostjo utemeljeno, da se je s svojim vozilom na že zgoraj omenjenem mejnem prehodu pojavil prav obtoženi B. B., poleg njega pa se je v vozilu nahajal tudi obsojeni F. F. Povsem logično je, da če se je obtoženi B. B. s svojim vozilom znamke BMW z reg. št. [...] dne 1.4.2014 pojavil na kosovski meji z namenom izstopa iz Kosova, je v državo nekako moral priti, tako da samo dejstvo, da njegov vstop na Kosovo uradno ni zabeležen ni toliko pomembno, kakor to skuša prikazati zagovornik. Zagovornik obtoženega B. B. tudi meni, da je v izreku sodbe podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vidi jo v tem, ker naj bi "se v izreku sodbe v uvodnem delu B. B. očitala le podpora F. F. pri nabavi droge, ne pa tudi njeno nabavljanje, tako kakor je to navedeno v točki B/I-4 izreka izpodbijane sodbe". Na prvi pogled bi lahko bili ti zagovornikovi pomisleki tudi opravičeni, vendarle pa ne gre spregledati dejstva, da je šlo v obravnavani kazenski zadevi za združbo, ki je delovala z istim ciljem, natančnejša vloga vsakega od posameznih akterjev pa se tako mnogokrat prepleta. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženi B. B. odpotoval na Kosovo, da je skupaj z obsojenim F. F. dne 1.4.2014 Kosovo zapustil in da je bil dan pozneje, t.j. 2.4.2014 ob 8.03 uri opažen na avtocesti Maribor-Ljubljana s svojim vozilom, v katerem je kot sopotnik sedel tudi obsojeni F. F.. Na to, da je bil obtoženi B. B. še kako zainteresiran za uspeh posla opisanega pod točko B/I-4, kaže tudi intenzivno druženje z obsojenim F. F. celega dne 2.4.2014, predvsem pa to, da sta bila z obsojenim F. F. skupaj tudi v trenutku, ko je s Kosova z osebnim vozilom Kia Sorento z reg. št. [...] z mamilom pripeljal na parkirišče kavarne S. na Vrhniki obtoženi C. C. oziroma sedaj Č. Č. Zelo pomenjljivo je tudi dejstvo, da sta obsojeni F. F. in obtoženi B. B. ob prihodu slednje navedenega vozila iz njega nekaj vzela in odnesla v B. B. vozilo. V kolikor obtoženi B. B. pri vsej stvari ni imel nič, potem bi za to prav gotovo ne bilo nikakršne potrebe.

30.Zagovornik obtoženega B. B. v nadaljevanju pritožbe navaja, da je dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja zmotno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da je obtoženi C. C. oziroma Č. Č. dne 31.3.2014 srbsko-kosovsko mejo prestopil z osebno izkaznico, medtem ko naj bi obramba obtoženega C. C. dokazala, da to na navedeni datum ni bilo mogoče, temveč je za to bil potreben potni list. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke v tem delu sprejelo na podlagi uradno pridobljenih podatkov švedske izpostave EUROPOLA (listovna št. 5739 do 5774), tako da ni videti prav nikakršnega razloga, zakaj jim sodišče ne bi verjelo in nanje oprlo svoje sodbe.

31.V nadaljevanju svoje pritožbe zagovornik obtoženega B. B. navaja, da so izsledki tajnega opazovanja dne 2.4.2014 v Logatcu več kot vprašljivi kar se tiče identifikacije obeh zakoncev C. C.Y.Y. Res je, kar navaja pritožnik, da je prihod vozila Kia Sorento z reg. št. [...] dne 2.4.2014 za tajne opazovalce, ki so opazovali dogajanje v območju lokala S. v Logatcu pomenil presenečenje. To je potrdil koordinator J. J., temu pa je bilo tako zaradi tega, ker je bilo načrtovano, da bo to vozilo zaustavljeno na mejnem prehodu Vinica, kar pa se ni zgodilo, razloge, zakaj je bilo temu tako, pa sodišče prve stopnje povzema v točki 97 obrazložitve. Ne glede na to, kar je povedal koordinator J. J. in kar so potrdili kot priče zaslišani tajni opazovalci TO 0009, 0011 in 1004, pa je na podlagi drugih dokazov povsem gotovo, da sta tako srbsko-kosovsko mejo, kakor tudi hrvaško-slovensko mejo z zgoraj navedenim vozilom lahko prestopila samo obtoženi C. C., kot sopotnica pa tudi Y. Y., ki pa je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K 40462/2014 z dne 1.6.2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 13. in 19.2.2018 obtožbenih očitkov oproščena. Ravno zaradi navedenega ne more biti nikakršnega dvoma v to, da sta slednje navedena tudi bila tisti moški in ženska, ki so ju tajni opazovalci na Logatcu identificirali kot osebi, ki sta na parkirišče lokala S. vozilo z drogo tudi pripeljala oziroma je na mestu zaključek, da sam element presenečenja, ki ga posredno v svojem pričanju omenja tudi koordinator J. J., ni razlog, ki bi lahko pri identifikaciji obeh vzbudil kakršenkoli dvom.

32.Zagovornik obtoženega B. B. nadalje navaja, da je ostalo nerešeno vprašanje o prirejenem prostoru v Kii Sorento, ki naj bi bil v vozilu vgrajen z namenom ilegalnega prevažanja droge. Pritožbeno sodišče je doslej o tem vprašanju razsojalo v že dveh dosedanjih razveljavitvenih odločbah in sicer z dne 17.6.2016 in 19.2.2018. Glede na to, je tudi v sedaj izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje o zasegu, uničenju vozila Kia Sorento in v neposredni povezavi s tem prirejenem prostoru v vozilu, zavzelo pravilno stališče, ki ga je v točkah od 104 do 107 tudi prepričljivo obrazložilo. Sklepno je tako potrebno povzeti, da ni nikakršnega razloga zakaj bi pritožbeno sodišče od predhodno zavzete ocene o tem vprašanju odstopilo, saj se ni pojavila prav nobena nova okoliščina, ki bi bila tolikanj tehtna, da bi lahko predhodno zavzeta stališča omajala.

33.Nadalje zagovornik obtoženega B. B. navaja, da iz spisa Deželnega sodišča v Celovcu opr. št. [...]/14X ne izhaja, da naj bi bil obtoženi tisti, ki je skupaj z F. F. L. L. in X. X. dne 4.4.2014 na Vrhniki prodal skupno 520 g heroina. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi zagovornikovimi pomisleki razlogovalo v točki 110 obrazložitve. Res je, kar v pritožbi navaja zagovornik, to pa delno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje samo, da je pri opazovanju dogajanja dne 4.4.2014 in identifikaciji akterjev tega dogajanja, prihajalo do določenih prehitrih zaključkov, ki pa v ničemer z vlogo obtoženega B. B. pri tem kaznivem dejanju niso povezani. Identiteta obtoženega B. B. je bila namreč zanesljivo ugotovljena, pri čemer pa je potrebno opozoriti predvsem na to, da so jo z gotovostjo potrdili tajni opazovalci TO 1010, 1011, 1007, 0011 in 1005, ki so obtoženega B. B. poznali že iz predhodnega delovanja in so lahko tako zanesljivo potrdili njegovo identiteto. Sicer pa si je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi tudi samo vpogledalo tri zgoščenke, priložene poročilu o tajnem opazovanju dne 4.4.2014, tako da so dejstveni sklepi o vlogi obtožnega B. B. pri tem kaznivem dejanju plod neposredne zaznave in neposredne vizualne ocene dogajanja, zaradi česar ni prav nikakršnega razloga, zakaj bi tem zaznavam sodišča pritožbeno sodišče ne verjelo.

34.Zagovornik obtoženega B. B. v pritožbi izpodbija tudi dejstvene sklepe prvostopenjskega sodišča pri kaznivem dejanju pod točko B/I-5 sodbe, kljub temu, da obtoženi B. B. tega kaznivega dejanja sploh ni bil obtožen. Pritožniku se poraja dvom v resničnost poročil o tajnem opazovanju in o resničnosti izpovedbe tajnega opazovalca 1006. V zvezi s tem zagovornik izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo postopati skladno z določbo 235.a člena ZKP, sodišče prve stopnje pa je o teh pomislekih pritožnika prepričljivo razlogovalo na strani 149 sodbe. Predsednica senata sicer pravilno ugotavlja, da je zagovornik obtoženega B. B. že na glavni obravnavi dne 11.9.2019 sodišču očital, da bi moralo v zvezi s zaslišanjem tajnih opazovalcev postopati po 235.a čl ZKP in zahtevati odvezo dolžnosti varovanja tajnosti (listovna št. 8531), hkrati pa je tudi pravilna njena ugotovitev, da je predlog obrambe bil sodišču dan le pogojno in sicer je zagovornik tedaj dejal, da "predlaga, da se v primeru, ko bodo, če bodo, izvajalci tajnega opazovanja 1008, 0012 in 1007 odgovarjali s sklicevanjem na metodiko in taktiko, da sodišče opravi predpisani postopek po 235.a členu ZKP". Ravno zaradi pogojnosti takega predloga tako sodišče ni imelo podlage za postopanje po slednje navedeni določbi oziroma za to, da bi sodišče lahko predstojniku pristojnega organa policije lahko poslalo obrazloženo zahtevo sodišča za odvezo dolžnosti varovanja tajnosti priče iz 1. točke 235.a člena ZKP. Sicer pa v pritožbi zagovornik izraža predvsem pomisleke glede izpovedbe tajnega opazovalca 1006, medtem ko na sami glavni obravnavi dne 11.9.2019 tega tajnega opazovalca oziroma njegove izpovedbe sploh ne omenja, tako da glede tega opazovalca niti pogojnega predloga za odvezo molčečnosti ni bilo. Sicer pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec možnost zaslišanja tajnega opazovalca z delovno številko 1006 imel in tako tudi imel možnost preveriti pravilnost in verodostojnost poročila o tajnem opazovanju, zato dejstvo, da priča na vprašanja, ki so se nanašala na sam potek tajnega opazovanja zaradi dolžnosti varovanja tajnosti ni odgovorila, samo po sebi še ne ustvarja dvoma v pravilnost in verodostojnost poročila o tajnem opazovanju zlasti glede na to, da je bila pritožniku z drugimi vprašanji dana zadostna možnost preveriti verodostojnost poročila. Tako stališče je v drugi zadevi zavzel predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu z dne 10.4.2018, odločujoč o pritožbi obtoženčevega zagovornika zoper sklep podpredsednika Višjega sodišča v Kopru opr. št. Su [...]/2019-4 z dne 22.3.2019.

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C. (sedaj Č. Č.)

35.Zagovornik obtoženega C. C. prvenstveno izraža nestrinjanje prvostopenjskega sodišča glede identifikacije obtoženca oziroma glede tega, da je bil prav njegov varovanec tisti, ki je dne 2.4.2014 iz Kosova v Slovenijo z vozilom Kia Sorento z reg. št. [...] pripeljal 520 bruto g heroina. Pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišče o tem, da je bil prav sedaj obravnavani obtoženec tisti, ki je mamilo iz Kosova pripeljal, ne dvomi. Na pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča najprej kažejo podatki kosovskih organov na notranje zadeve, iz katerih je razvidno, da je obtoženec na Kosovo vstopil dne 31.3.2014 ob 17:50 uri z osebnim vozilom z reg. št. [...], iz Kosova pa izstopil dne 2.4.2014 z avtomobilom z reg. št. [...] ob 5:58 uri. Obakrat je to storil na mejnem prehodu Merdare, prav o tem mejnem prehodu pa je bilo govora tudi v pogovoru med obtoženima B. B. in C. C. dne 2.4.2014 v vozilu obtoženega B. B., ko obtoženi C. C. B. B. tudi pripoveduje o tem, kolikokrat je moral na poti tankati gorivo, kar z gotovostjo kaže tudi na to, da je bilo vozilo, na račun velikosti rezervoarja, na Kosovu prirejeno, tako kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Nadaljnji zanesljiv podatek, ki kaže na to, da je bil prav obtoženi C. C. storilec kaznivega dejanja je dejstvo, da se je dne 2.4.2014 z osebnim avtomobilom Kia Sorento z reg. št.[...] ob 15:42 uri pripeljal na mejni prehod Vinica in pot nadaljeval v smeri Logatca, kjer je vozilo ob 17:59 predal obsojenemu F. F.. O tem, kar v zvezi s tem, komu pripada glas, posnet v pogovoru dne 2.4.2014 v avtomobilu B. B., ugotavlja izvedenec dr. Q. Q., ki mu je bil kot primerjalni glas poslan zvočni posnetek z glavne obravnave oziroma zvočni posnetek izpovedbe obtoženega C. C., pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima. Sodišče prve stopnje o tem razloguje v točki 102 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer pa pritožba ne postreže z ničemer, kar bi lahko prepričljive izvedenčeve zaključke kakorkoli omajalo. Zagovornik obtoženega C. C. se v nadaljevanju pritožbe sprašuje tudi, kako so lahko policisti v poročilu osebi, ki sta bili sprva označeni kot zveza 4 in zveza 5, v sklepnem delu poročila identificirali kot VC. C. in Y. Y.. Res je sicer, kar navaja zagovornik, da iz poročila ni razvidno, kako je do tega prišlo, je pa to dilemo razčistil tajni opazovalec z delovno številko TO 1004, ki je, zaslišan na glavni obravnavi povedal, da mu je slike dveh zvez poslal koordinator po tem, ko je koordinatorju posredoval njun opis. Vsi pomisleki zagovornika o navedbah v poročilu o tajnem opazovanju, pri čemer pritožnik tudi nekorektno policiji očita podtikanje oziroma to, da si je imeni Y. Y. in C. C. preprosto izmislila, se tako izkažejo kot neutemeljeni. Glede na vse navedeno odpadejo tudi kakršnikoli pomisleki glede sklepov prvostopenjskega sodišča o alibiju, ki naj bi ga v zvezi s tem kaznivim dejanjem imela Y. Y.

36.Da je temu dejansko tako pa je moč zanesljivo trditi tudi na podlagi izvedenstva, ki ga je opravil izvedenec dr. Q. Q. Iz poročila o tajnem opazovanju št. 2340-46/2013/248 z dne 2.4.2014 je razvidno, da so se ob 18.00 uri obtoženi B. B. ter zveza 4 (VC. C.) in zveza 5 (Y. Y.) usedli v vozilo znamke BMW 320, sive barve, z reg. št. [...] in se z njim odpeljali v smeri Vrhnike. Ker so bili na tem vozilu že odrejeni ambientalnimi prisluhi, rezultat katerih je bil tudi pogovor BMW 320-1 št. 307 s pričetkom ob 17:58 uri dalje, je sodišče izvedencu ta pogovor skupaj s primerjalnim posnetkom govora obtoženega C. C. z glavnih obravnav dne 9.3.2015 in 15.6.2015 poslalo v primerjalno analizo. Izvedenec je ugotovil, da gre pri prisluhih, pridobljenih v B. B. vozilu verjetno za glas iste osebe kot na referenčnih posnetkih z glavne obravnave. Ob vsem navedenem tako ni nikakršnega dvoma o tem, da je bil dejansko obtoženi C. C. oseba, ki je mamilo dne 2.4.2014 v Logatec tudi pripeljala in ga predal obsojenemu F. F. Zagovornik tako z nasprotnimi zatrjevanji ne more biti uspešen, tudi ne z izpostavljanjem okoliščine, ki jo je resnici na ljubo omenjal tudi koordinator J. J., da je prihod vozila KIA Sorento v Logatec dne 2.4.2014 predstavljalo za policijo presenečenje, ker je bilo dogovorjeno, da bo vozilo zaustavljeno in pregledano na mejnem prehodu Vinica, kar se pa ni zgodilo.

37.Zagovornik v nadaljevanju svoje pritožbe izpostavlja tudi po njegovem videnju nedvoumno dokazano trditev, da se leta 2014 kosovske meje naj ne bi dalo prehajati s slovensko osebno izkaznico, zaradi česar naj podatki kosovske policije o tem, da naj bi Y. Y. in C. C. dne 2.4.2014 zjutraj prestopila kosovsko mejo z osebno izkaznico, ne bi bili točni. Skupaj s podatki o vstopu in izstopu obtoženega C. C. na Kosovo je sodišče prve stopnje pridobilo tudi podatke o prestopih kosovske meje, ki jih je opravil obsojeni F. F. Iz teh podatkov, ki se nahajajo na listovni št. od 5685 do 5687 spisa je razvidno, da je ta obsojenec, pri čemer je šlo pretežno za mejni prehod Merdare, prehajal tako s potnim listom, kakor tudi z osebno izkaznico. Zagovornikova trditev, da je bilo možno kosovsko mejo prehajati samo s potnim listom tako ne drži. Pritožnik ob tem prilaga tudi fotokopijo obtoženčevega potnega lista in navaja, da v njem ni nobenega žiga, ki bi potrjeval, da je obtoženec dne 31.3.2014 vstopil, dne 2.4.2014 pa izstopil iz Kosova. Odsotnost žiga v obtoženčevem potnem listu je po presoji pritožbenega senata samo ena okoliščina več, ki kaže v prid pravilnosti podatkov kosovske policije, da je obtoženec na Kosovo vstopil z osebno izkaznico, tako kakor je to navedeno v originalnih podatkih kosovske policije na listovni št. 5684 spisa.

38.Zagovornik obtoženega C. C. nato tudi navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico do obrambe s tem, ko je odredilo uničenje zaseženega avtomobila Kia Sorento z reg. št.[...], ki je bilo uporabljeno pri izvršitvah kaznivih dejanj, v izreku sodbe opisanih pod točkama I/B-4 in II sodbe. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je predsednica senata v prejšnjem sojenju na glavni obravnavi dne 16.3.2015 sprejela sklep, da se avtomobil znamke Kia Sorento, št. šasije [...], ki ima posebno prirejen prostor za prevoz droge, v skladu z določbo 498. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 186. člena KZ-1 odvzame in odredi njegovo uničenje. S pritožnikom se je potrebno strinjati, da je taka odločitev nerazumljiva, še posebej, ker je šlo za dokaz, ki bi utegnil biti odločilen pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar vozilo s prirejenim prostorom gotovo je. Hkrati pa je potrebno povedati, da ta odločitev sodišča ne more imeti posledic, kakršnih se nadeja pritožnik. Dejstvo je, da je bilo vozilo ob zasegu pregledano in ogled fotografsko dokumentiran. Na podlagi te fotografske dokumentacije je mogoče z gotovostjo trditi, da se je v vozilu nahajal skriti prostor, vgrajen v rezervoar vozila, da so vidni vari in ob odstranitvi rezervoarja tudi pričvrščena pločevina, prav tako pa tudi narejena odprtina, ki se je zapirala s pravokotno pločevino, pričvrščeno z vijaki na dno vozila. Ob ambientalnih prisluhih, posnetih v avtomobilu obtoženega B. B., v katerih je bilo govora tudi o tem, kolikokrat je moral obtoženi C. C. dotakati gorivo, pač zaradi zmanjšane kapacitete rezervoarja, do tega pa je prišlo zaradi prirejenosti dela rezervoarja za prevoz mamila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravica obtoženega C. C. do obrambe ni bila kršena, tako kakor to v pritožbi zatrjuje pritožnik.

39.Zagovornik obtoženega C. C. v sklepnem delu pritožbe omenja postopkovne napake, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v škodo njegovega varovanca. Zagovornik prvenstveno izpostavlja, napake v zapisovanju priimka obtoženega C. C. in Y. Y., kar je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v točki 93 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo. Nadalje zagovornik omenja nasprotja in po njegovem mnenju nelogične napake, ki naj bi se prikradle v poročilo o tajnem opazovanju dne 2.4.2014 in nerazumljivo uničenje vozila Kia Sorento, o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj. Sklepno pa zagovornik obtoženega C. C. omenja tudi postopanje sodišča oziroma predsednice senata, ko je dne 27.7.2015 na PU Koper poslala dopis, kateremu je priložila tudi prvostopenjsko sodbo in razveljavitveno odločbo Višjega sodišča v Kopru. Naslovno sodišče je stališče do takega postopanja predsednice senata že zavzelo v svoji odločbi opr. št. III Kp 40462/2014 z dne 19.2.2018 in ocenilo, da je s tem bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je prišlo glede obtoženih C. C., E. E., A. A. in B. B. tudi do razveljavitve sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K 40462/2014 z dne 1.6.2017 in novega postopka pred popolnoma spremenjenim senatom, katerega posledica je sedaj izpodbijana prvostopenjska sodna odločba.

K pritožbi zagovornika obtoženega D. D.

40.Zagovornik obtoženega D. D. uvodoma izpodbija očitek, da je njegov varovanec deloval v okviru hudodelske združbe in na podlagi hudodelskega načrta, v okviru katerega naj bi bila obtoženčeva vloga v tem, da je pridobival vozila, namenjena ilegalnemu prevozu droge. Sledeč krivdoreku izpodbijane sodbe je bil obtoženec pod točko B/I-2 spoznan za krivega, da je priskrbel vozilo znamke Ford Focus, s katerim je obsojeni Aleksandar Vidačković dne 16.4.2014 v Avstrijo odpeljal 2.124,1 g konoplje, ki mu je bila ob prijetju zasežena in kaznivega dejanja pod točko B/I-4, ko je priskrbel vozilo znamke Kia Sorento, reg. štev. [...], s katerim je obtoženi C. C. dne 2.4.2014 iz Kosova v Slovenijo pripeljal najmanj 520 g bruto heroina.

41.Glede prvega kaznivega dejanja zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko njegovemu varovancu ni verjelo, da je obtoženec obsojenemu Ž. Ž. vozilo Ford Focus le posodil, ker naj bi ta potreboval vozilo zaradi cenejših nakupov oblačil v Avstriji, pri čemer pa zagovornik v isti sapi dodaja, da je obtoženi D. D. vedel, kaj namerava Ž. Ž. narediti z vozilom oziroma to, da potrebuje vozilo za prevoz droge, pri čemer pa naj bi mu sam to odsvetoval. Kakorkoli že si zagovornik prizadeva prikazati nasprotno, ostaja dejstvo, da obtoženi D. D. pri izvršitvi oziroma sodelovanju pri izvršitvi kaznivega dejanja pod točko B/I-2 ni bil zgolj naključni akter, temveč je bil v to neposredno vpet že od samega začetka. Tako je obtoženec že dne 5.4.2014 v pogovoru BMW-1 št. 380, v katerem so sodelovali obsojena Ž. Ž. in F. F. ter obtožena D. D. in B. B. in ko je bil prav obtoženi D. D. tisti, ki je bil z deljenjem nasvetov ostalim najbolj aktiven in kreativen, kar hkrati kaže na neutemeljenost zagovornikove pritožbe v tistem delu, ko skuša prikazati, da je obtoženi D. D. avtomobil Ž. Ž. zgolj posodil in še več, ko naj bi mu celo odsvetoval, da vozilo uporabi za prevoz droge. Na intenzivnost sodelovanja obtoženega D. D. pri organizaciji oziroma realizaciji prevoza 2.124,1 g konoplje v Avstrijo, pri čemer naj bi bila kupca le-te A. Č. in A. D. kažejo tudi poročila o tajnem opazovanju obtoženeca in ostalih sostorilcev v dneh 11.4. in 15.4.2014. Ob tem je zlasti pomenljivo tudi to, da je iz poročila o tajnem opazovanju z dne 16.4.2014 razvidno, da so se obsojeni F. F. in obtožena B. B. in D. D. v času, ko je bil obsojeni Ž. Ž. z avtomobilom Ford Focus že na poti v Avstrijo, sestali v lokalu T. v Borovnici, od koder so spremljali potek dogajanja, predvsem v neposrednem telefonskem kontaktu z Z. Z. Tako nikakor ni mogoče pritrditi zagovorniku, da obtoženi D. D. ni bil vpet v kakršnekoli dogovore v zvezi s prodajo prepovedane droge v Avstrijo.

42.Na neposredno vpletenost obtoženega D. D. v kaznivo dejanje pod točko I/I-2 pa nenazadnje kažejo tudi telefonski prisluhi z dne 18.4.2014 (BMW št. 607, 615, 633, 635, 645). V kolikor obtoženi D. D. pri vsej stvari ne bi imel ničesar, tako kakor to smiselno zatrjuje njegov zagovornik, potem ne bi bilo nikakršnega razloga za to, da bi obtoženec v zvezi s prijetjem Ž. Ž. in Z. Z. v Avstriji le dva dni po tem, ko se je to zgodilo, z obtoženim B. B. in A. B. razglabljal o tem, kako pridobiti zaseženo vozilo nazaj in o razlogih, zakaj in v kakšnih okoliščinah je do prijetja Ž. Ž. prišlo (pogovor BMW 635). Nenazadnje pa je vlogo obtoženega D. D. pri tem kaznivem dejanju opisal tudi že obsojeni F. F., ki je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bil prav on tisti, ki je D. D. prosil, naj mu priskrbi ustrezno vozilo, pri čemer je šlo za vozilo znamke Ford Focus, s katerim je bil pozneje v Avstriji Ž. Ž. tudi ustavljen. Sicer pa je vlogo obtoženega D. D. pri obravnavanem početju sodišče prve stopnje pravilno opisalo in ocenilo v točki 75 obrazložitve.

43.Zagovornik obtoženega D. D. v nadaljevanju pritožbe sodišču prve stopnje očita, da naj bi prekoračilo obtožbo s tem, ko naj njegovemu varovancu ne bi očitalo zgolj nabave dveh vozil, namenjenih prevozu mamila, temveč tudi nudenje podpore pri organizaciji prodaje prepovedane droge, urejanje in spremljanje primopredaje prepovedane droge, dajanje idej o organizaciji dela, načrtovanje in drugo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da do prekoračitve obtožbe ni prišlo. Do prekoračitve obtožbe lahko pride samo v krivdoreku, iz katerega pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega enega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1. Sodišče je pri kaznivem dejanju pod točko A/I-2 obtoženega D. D. spoznalo za krivega, da je priskrbel vozilo znamke Ford Focus z reg. št. [...], s katerim je bil obsojeni Ž. Ž. z drogo v Avstriji prijet, pri kaznivem dejanju pod točko A/I-4 pa, da je priskrbel vozilo znamke KIA Sorento z reg. štev. LJ [...], s katerim je obtoženi C. C. mamilo pripeljal v Slovenijo. Iz krivdoreka je videti, da je sodišče prve stopnje glede očitkov obtoženega D. D. do potankosti sledilo obtožbi, tako da o prekoračitvi obtožbe ni mogoče govoriti. Očitno zagovornik kot prekoračitev obtožbe napačno šteje razloge, ki jih je sodišče prve stopnje pri opisovanju vloge njegovega varovanca opisalo v razlogih sodbe v točki 70. Kakor rečeno že zgoraj, pa razlogi sodbe vsebinsko prekoračitev obtožbe ne morejo pomeniti.

44.Zagovornik obtoženega D. D. v pritožbi tudi navaja, da rokopis na kupoprodajni pogodbi za vozila KIA Sorento ni od obtoženega D. D., v čemer zagovornik vidi še en dokaz več, da obtoženi D. D. z očitanimi mu kaznivimi dejanji nima ničesar. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da na obtoženega D. D. leti samo očitek, da je vozili priskrbel, ne pa tudi da je vozili nabavil oziroma kupil, tako da se izkažejo zagovornikove pritožbene navedbe, ki so, resnici na ljubo, podprte z izvedenskim mnenjem izvedenca grafološke stroke A. C., kot brezpredmetne.

45.Zagovornik obtoženega D. D. sodišču prve stopnje nadalje očita, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma utemeljitve obtožbenega očitka, da je bil tudi obtoženi D. D. član hudodelske združbe oziroma njegova vloga s tem, da je priskrbel dve vozili, del hudodelskega načrta. Ta pritožbeni očitek ne drži. Kot dokaz za članstvo v hudodelski združbi govori najprej vsebina pogovora BMW 320-1 št. 635 z dne 18.4.2014 (listovna št. 968), v katerem obtoženi D. D. sogovorniku govori o tem, da bi lahko lastniku Ford Focusa svetovali, da v vozilu naredi "štek" za ilegalne prevoze in ko obtoženec izrazi tudi skrb za prijatelja, ki je bil v Avstriji prijet. Nadalje ne more biti zgolj naključje, da so se obsojeni F. F.j in obtožena B. B. in D. D. dne 16.4.2014 nahajali skupaj v lokalu [...] v Borovnici (listovna št. 960) in to ravno v času, ko je potekal transport mamila v Avstrijo, kar tudi govori v prid ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta B. B. in F. F. spremljala in urejala prevoz in očitno je, da je obtoženi D. D. bil vreden tolikšnega zaupanja, da je ob tem lahko bil zraven, seveda pa je to, da je slednji nabavil vozilo, bistveni pogoj realizacije transporta mamila v Avstrijo. Sklepno gre tedaj pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da dejavnost obtoženega D. D. pri vsej stvari ni bila zgolj naključna, ampak dobro načrtovano in usklajeno početje, tako da o njem kot delu hudodelske združbe oziroma o njegovem prispevku kot bistvenem elementu realizacije zastavljenega načrta, ne more biti nikakršnega dvoma.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

46.Zagovornik obtoženega A. A. prvenstveno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri sojenju uporabilo dokaze, ki bi po njegovem videnju morali biti izločeni. Srž njegovih pritožbenih navedb se nanaša na prisluhe, ki so bili opravljeni na telefonski številki [...]. Pritožbeno sodišče je o tem razlogovalo že v zvezi s pritožbo zagovornika B. B., zato se v tem delu na že povedano tudi v celoti sklicuje.

47.V nadaljevanju pritožbe pa zagovornik obtoženega A. A. navaja, da je za obrambo še vedno sporno tudi razlogovanje sodišča glede zakonitosti dokazov, pridobljenih ob ogledu vozila Lancia Lybra na mejnem prehodu Slovenska vas dne 16.5.2014. Zagovornik poudarja, da je obramba ves čas postopka opozarjala, da je bila konoplja, najdena ob ogledu vozila dne 16.5.2014, zasežena v nezakonitem postopku in da glede na to, da so policisti pod vodstvom preiskovalne sodnice avtomobil pregledovali tako, da so ga mehansko razstavili in s pomočjo orodja odvijačili večje število vijakov in tako tudi prišli do skritih delov vozila, ki brez opisanega mehanskega razstavljanja niso bili vidni s prostim očesom, bi za opravljeni pregled potrebovali predhodno pisno odredbo preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi oziroma preiskavi vozila.

48.Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je dne 16.5.2014 na mejni prehod Obrežje z vozilom Lancia Lybra z reg. št. LJ MD-781 pripeljal obsojeni G. G. Ker je policistka na mejnem prehodu opazila, da so na delih vozila opazne poškodbe, ki običajno nastanejo pri predhodnem odstranjevanju delov vozila, je o tem obvestila carinsko službo, ki je ob pregledu vozila oziroma odstranitvi zadnjega odbijača opazila prirejen prostor, v katerem so se skozi odprtino videli paketi rjave barve. O tem odkritju je bila obveščena Kriminalistična uprava Novo mesto in dežurna preiskovalna sodnica, ki je na kraj ogleda tudi prišla. Z ogledom vozila se je pričelo ob 19.28 uri, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da je bilo v prirejenem prostoru najdeno in zaseženo 36 zavojev s skupno bruto težo 16.451,80 g konoplje.

49.Pritožbeno sodišče v zvezi s samim potekom zaustavitve obsojenega G. G., pregledom A. A. vozila, s katerim se je obsojeni G. G. pripeljal na mejni prehod in samim zasegom mamila, nikakršnih pomislekov nima. Kakorkoli že si zagovornik obtoženega A. A. prizadeva prikazati, da je bil pregled vozila, ki ga je na mejni prehod Obrežje pripeljal obsojeni G. G. nezakonit, zaradi česar naj bi bili nezakoniti tudi vsi dokazi, ki jih je prvostopenjsko sodišče pri sojenju uporabilo, pa je potrebno povedati, da nima prav. Policija je za ravnanje, kakor je opisano zgoraj, imela podlago v 29. členu Zakona o nadzoru državne meje (Ur. list 35/2010 z dne 3.5.2010), v katerem je bilo v času postopka določeno, da če je podan sum, da oseba v prevoznem sredstvu prevaža prepovedane predmete, sme policist preiskati prevozno sredstvo, kar pomeni podroben pregled vseh delov, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega sredstva. Prav tako so imeli carinski delavci podlago za svoje ravnanje v določbi 1. točke prvega odstavka 27. člena tedaj veljavnega Zakona o carinski službi, ki je določal, da uniformirani carinik in uniformirani inšpektor zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna služba na območju celotne republike Slovenije, med drugim lahko spremljata, ustavita, pregledata in preiščeta vsako prevozno sredstvo, pri čemer se preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva po določbi četrtega odstavka iste določbe lahko opravi v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe in pomeni podroben pregled vseh delov prevoznega sredstva, vključno s stvarmi v njem in pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega ali prenosnega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno ali prenosno sredstvo tudi razstavijo. Na podlagi navedenega je tedaj na dlani, da nikakršne odredbe za pregled vozila carinski delavci tedaj niso potrebovali in da so vsi dokazi, ki so bili v končni posledici pridobljeni tudi ob prisotnosti preiskovalne sodnice, tako kakor je to videti iz njenega zapisnika in ki je ob prihodu ob 19:28 uri dne 16.5.2014 prevzela pregled, tudi veljavni. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. I Ips 18600/2014 z dne 11.1.2018.

50.V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko B/I-5 zagovornik obtoženega A. A. navaja, da je sodišče njegovega varovanca obsodilo na podlagi nedokazanih sklepanj, ker da ni najti nobenega dokaza, ki bi prepričljivo kazal na to, da je obsojeni G. G. dne 9.5.2014 v A. A. avtomobilu Lancia Lybra z reg. št. LJ MD 781 prevažal karkoli nedovoljenega. Sodišče prve stopnje je najprej zanesljivo ugotovilo da je bil obsojeni F. F. tisti, ki je na Kosovu nabavil mamilo, da je na Kosovo praktično v istem časovnem obdobju s A. A. avtomobilom odpotoval tudi G. G., ki se je dne 9.5.2014 vrnil na Vrhniko. Tudi intenzivno druženje B. B., F. F., A. A. in G. G. neposredno po vrnitvi slednjega s Kosova ne more biti zgolj naključje. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke prepričljivo utemeljilo v točki 132 obrazložitve, v točki 134 pa posebej opozorilo tudi na to, da obsojeni G. G. ves čas govori o treh odhodih na Kosovo oziroma prevozu mamila v Slovenijo, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno opozarja tudi na to, da se je 9.5.2014 zgodil drugi prevoz, tretji pa 16.5.2014. Kakor omenjeno že zgoraj, je obsojenega G. G. med drugimi na Vrhniki čakal tudi A. A., kar tudi kaže na neposredno in veliko zanimanje obtoženega A. A. za uspeh posla. Po prihodu obsojenega G. G. na Vrhniko, je A. A.. vozilo ostalo pri obsojenemu F. F. Zakaj je bilo temu tako, si je mogoče razlagati edinole s tem, da se je v vozilu nahajalo mamilo, ki ga je bilo potrebno razpečati naprej. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da če v avtomobilu Lancia Lybra z reg. št. [...] mamila ne bi bilo, potem ni jasno, zakaj se obsojeni G. G. s tem vozilom ni odpeljal domov. Seveda pa ni moč mimo tega, da sta dva sostorilca tega kaznivega dejanja, to sta F. F. in G. G., za obravnavano početje že pravnomočno obsojena in sicer prvi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K 8980/2015 z dne 20.7.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 8980/2015 z dne 27.8.2015, drugi pa s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. X K 37833/2017 z dne 13.5.2017, ki je istega dne tudi postala pravnomočna. Pritožba zagovornika obtoženega A. A., ko zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11 točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, se tako izkaže kot neutemeljena. Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da sta obsojena F. F. in G. G. v svojih pričevanjih obtoženega A. A. skušala čimbolj razbremeniti, pri čemer pa nista bila uspešna. Tako je na primer obsojeni F. F. govoril o tem, da sta s A. A. odpotovala v Srbijo, ker naj bi A. A. tja peljal neke rezervne dele, pri čemer pa slednji tega v svojem zagovoru ni omenjal.

51.V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko B/I-6 zagovornik navaja, da obtoženi A. A. o tem, da bo njegovo vozilo uporabljeno pri tretjem prevozu mamila s Kosova, ni vedel ničesar, saj naj bi F. F. in G. G. pravi namen izposoje njegovega vozila pred njim skrivala. Iz telefonske komunikacije med obsojenima F. F. in G. G. dne 15.5.2014 izhaja, da je med vrnitvijo s Kosova na vozilu Lancia Lybra z reg št. [...], last A. A., voda zalila alternator, zaradi česar je bilo potrebno popravilo vozila. Med temi pogovori je bilo govora tudi o tem, da bi moral popravilo vozila pravzaprav plačati obtoženi A. A., zaradi česar je obsojeni G. G. obsojenemu F. F. predlagal, naj obtoženega A. A. tudi pokliče, pri čemer se pa A.A. na klice ni oglašal, temveč je obsojenemu G. G. zgolj poslal sporočilo, naj alternatorja ne menjava, češ da bo on priskrbel starega. Obtoženi A. A. je tako vedel, kje se vozilo nahaja in kaj se z njim dogaja. O tem, da je obtoženi A. A. dobro vedel čemu je bilo njegovo vozilo namenjeno in kaj se z njim dogaja, priča tudi intenzivna telefonska komunikacija med G. G., A.A. in F, F. in to že po tem, ko je G. G. s A. A. vozilom že zapustil mehanične delavnico v Beogradu. Iz vsebine teh pogovorov, ki jih sodišče opisuje v drugem in tretjem odstavku na 130. strani sodbe, je razvidna skrb A. A. za to, kaj se z vozilom dogaja.

52.V razlogih te odločbe je že bilo govora o tem, da je bilo vozilo A. A. predelano, kar je zlasti razvidno iz zapisnika o ogledu dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v [...] (listovna št. 1749), policijskega zapisnika o ogledu vozila in carinskega zapisnika o preiskavi prevoznega oziroma prenosnega sredstva. Življenjsko je povsem nemogoče, da bi lastnik vozila za te predelave ne vedel, tako da je povsem utemeljeno pričakovati in to je bilo v tem kazenskem postopku tudi dokazano, da je bilo vozilo predelano že dne 9.5.2014, t.j. takrat, ko je G. G. s A. A. vozilom opravil drugi prevoz, o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj. Na podlagi vsega navedenega tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obtoženega A. A., da sta ga F. F. in G. G. iz dejanja povsem izločila oziroma svoje početje pred obtoženim A. A. skrivala. Zagovornik v pritožbi tudi navaja, da je dne 9.5.2014 A. A. vozilo ostalo pri F. F. in ga zato G. G. za potrebe prevoza dne 16.5.2014 tudi ni mogel izročiti. Glede na to, da je od enega do drugega prevoza minil teden dni, ni nikakršnega dokazila o tem, da je vozilo od enega do drugega prevoza ostalo ves čas pri obsojenem F.F. Kolikor pa zagovornik v pritožbi tudi izpostavlja, da o nevpletenosti obtoženega A. A. v prevoz mamila dne 16.5.2014 govori tudi dejstvo, da je A. A. zamenjal telefonsko številko in da se F. F. ni javljal na telefonske klice, pa je sodišče prve stopnje o tem prepričljivo razlogovalo na straneh od 130 do 132 sodbe. Zagovornik meni, da se glede na to, da naj obtoženi A. A. ne bi vedel nič o tem, da se njegovo vozilo uporablja za prevažanje mamila s Kosova v Slovenijo, poraja tudi resen dvom v članstvo obtoženega A. A. v hudodelski združbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi vsega povedanega nikakršnega dvoma o tem ni, da je bil obtoženi A. A. še kako zainteresiran za uspeh prevozov, da je pri tem bil v neposrednem stiku z drugimi akterji te kazenske zadeve, hkrati pa tudi dovolj previden, čemur je bilo tako, ker se je pač zavedal svojega protipravnega početja.

53.V nadaljevanju pritožbe zagovornik obtoženega A. A. izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje policistov, ki so izvajali telefonske prisluhe v času med 10.1. in 30.1.2014 in kot komentar prisluhom zapisali "Telefona ne uporablja objekt", za zaslišanje tajnih opazovalcev, ki so identificirali obtoženega A. A. kot voznika BMW, kot to navaja odgovor italijanskih varnostnih organov na listovni št. 230 do 255 spisa in tajnih opazovalcev - italijanskih policistov, ki so dne 10.11.2013 na mejnem prehodu Lipica prepoznali obtoženega A. A., prekršilo ustavno zagotovljeno pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku. Napačno je naziranje pritožnika, da zavrnitev dokaznih predlogov že sama po sebi pomeni zatrjevano ustavno kršitev. Ustavno sodišče RS je v odločbi opr. št. Up 88/05 z dne 14.6.2007 navedlo, da člen 29 Ustave vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Mednje je ustavodajalec v tretjo alinejo navedenega člena vključil tudi pravico obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje pa ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obdolženec. To mora sodišče storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno upošteven, pri čemer pa mora obdolženec obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na straneh od 154 do 157 popolno in prepričljivo razložilo, zakaj posameznim dokaznim predlogom ni ugodilo. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obtoženega A. A. dokazne predloge podal pisno z dopisom sodišču z dne 4.12.2018 in v njem navedel le, da sodišču predlaga, da izvede vse doslej v postopku že predlagane dokaze, tako tiste, podane pisno na predobravnavnem naroku dne 13.5.2915, kot tudi vse druge, podane tekom glavnih obravnav. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tak dokazni predlog ni v zadostni meri substanciran. Sodna praksa je doslej že oblikovala stališče, da mora predlagatelj dokaza svoj dokazni predlog oblikovati tako, da v njem zatrjuje pravno relevantna dejstva, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo, in z navedbo okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obtožencu. O dokaznih predlogih tako prvostopenjsko sodišče praktično sploh ni moglo odločati.

K pritožbi okrožne državne tožilke

54.Pritožba okrožne državne tožilke je usmerjena zoper oprostilni del izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje obtožena A. A. in E. E. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila še vsak po eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in zoper odločbo o kazni, ki jo je prvostopenjsko sodišče izreklo obtoženemu B. B.

55.Obtoženi A. A. naj bi kaznivo dejanje, ki je predmet prostoreka storil s tem, da naj bi se najprej dogovoril z državljanom Republike Italije M. M., da mu bo priskrbel kokain, le-ta pa mu je izročil denar vnaprej, tako, da se je A. A. dne 18.2.2014 dogovoril z E. E., da bo prišel do njega v Ljubljano in kupil drogo za M. M., kar se je nato tudi zgodilo in da naj bi dne 4.3.2014 v bližini gostinskega lokala R. na naslovu [...] v Ljubljani posredoval pri nakupu prepovedane droge kokain in sicer tako, da je po predhodnem telefonskem dogovoru z E. E. in državljanom Italije M. M. slednjega odpeljal v Ljubljano, kjer je navedeni kupil najmanj 0,4 g kokaina od E. E.

56.V zvezi s prvim kaznivim dejanjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da kakorkoli že si pritožnica prizadeva prikazati drugače, sodišče prve stopnje za potrditev obtožbenih navedb v tem delu ni imelo na razpolago ničesar drugega kot prestreženo SMS sporočilo, ki ga je obtoženi A. A. s svoje nadzorovane telefonske št. [...] poslal na telefonsko št. [...], za katero se je pozneje ugotovilo, da pripada obsojenemu E. E. Slednji je v svojem zagovoru storitev obeh dejanj zanikal in povedal, da A. A. sicer pozna, da pa so se njuni stiki nanašali izključno na vračilo denarja, ki bi ga obtoženi A. A. moral E. E. vrniti. Ob rezultatu telefonskega prisluha [...]-12 št. 49 je tudi pritožbenemu sodišču povsem nerazumljivo, zakaj policija na to ni odreagirala in poslala v akcijo tajne opazovalce. Policija je dne 18.2.2014 namreč že razpolagala z odredbo okrožnega državnega tožilstva za izvajanje aktivnosti po 149.a členu ZKP (tajno opazovanje), ki je bila veljavna od 21.1. do 21.3.2014 in je torej "pokrivala" tudi 18.2.2014, ko naj bi se A. A. in E. E. v Mercatorju srečala. Sodišče tedaj o dejanskem srečanju A. A. in E. E., med katerim naj bi prišlo do nakupa droge za M. M., nima nikakršnega trdnejšega dokaza. Ob dejstvu, da sodišče prve stopnje slednjega, kljub prizadevanjem, ni uspelo izslediti in zaslišati, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je dokazna podlaga za izdajo obsodilne sodbe v tem delu prešibka, tako da je oprostilna sodba glede kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 18.2.2014, na mestu. Okrožna državna tožilka namreč v svoji pritožbi tudi ne ponudi ničesar takega, kar bi za sodišče prve stopnje predstavljalo tako novost, da bi lahko pripeljalo do sodbe drugačne od izpodbijane.

57.Podobna ugotovitev velja tudi za kaznivo dejanje, ki naj bi ga obtoženi A. A. storil dne 4.3.2014 v bližini gostinskega lokala R. v Ljubljani. Tega dne je policija sicer izvajala preiskovalni ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP, ki je bil z že zgoraj citirano odredbo odrejen zoper obtoženega A. A. Z izvajanjem tega ukrepa (poročilo na listovni št. 297), je bilo nedvomno ugotovljeno, da je tega dne do srečanja med A.A., E. E. in M. M. dejansko prišlo, nakar so se vsi trije razšli. Pozneje sta bila na avtocesti v bližini postajališča Lom s strani specializirane enote za nadzor državne meje z vozilom, ki ga je vozil obtoženi A. A., ustavljena on in sopotnik M. M., pri čemer sta policista N. N. in O. O. povedala, da sta opazila, kako je sopotnik, torej M. M., iz vozila odvrgel manjši ALU zavitek (UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah na listovni št. 299 spisa). Po tem, ko je A. A. na počivališču Lom svoje vozilo ustavil in ko sta policista ugotavljala identiteto, sta opazila, da je sopotnik M. M. odložil manjši ALU zavitek na predpražnik pred svoje noge. Na poziv policistov je M. M. ta zavitek tudi izročil, kot je razvidno iz potrdila o zasegu predmetov na listovni št. 303 spisa, iz poročila na listovni št. 306 spisa pa je nedvomno razvidno, da je zavojček, ki ga je M. M. izročil policistoma vseboval 0,4 g kokaina. V zvezi s tem zavojčkom je M. M. dejal, da ga je kupil prejšnjega dne v italijanski Gorici. Ob vsem navedenem je potrebno povedati tudi to, da je na glavni obravnavi bil kot priča zaslišan TO 1005, ki je v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem dejal, da tega dne med opazovanjem ni videl, da bi med E. E. in A. A. prišlo do predaje česarkoli. Tako je potrebno tudi za početje, do katerega naj bi prišlo dne 4.3.2014, ugotoviti, da sodišče razpolaga z gotovim dejstvom, da je kritičnega dne do srečanja med obtoženim A. A., E. E. in M. M. v lokalu U. na Brezovici pri Ljubljani dejansko prišlo. Prav tako ni nikakršnega razloga, da bi sodišče ne verjelo v vsebino uradnega zaznamka na listovni št. 299 spisa, katerega vsebino sta na glavnih obravnavah policista N. N. in O. O.

58.tudi potrdila in v zvezi s tem tudi povedala, da sta zavojček, ki naj bi ga M. M. med vožnjo iz vozila odvrgel, skušala najti, vendar pa da pri tem, zaradi količine različnih ovrženih odpadkov ob avtocesti, nista bila uspešna, tako da tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dokazano, kakšna je vsebina ALU zavojčka, če sploh, bila. Sicer pa je potrebno povedati, da je istega dne, t.j. 4.3.2014, zoper M. M. bila izdana odločba o prekršku, z njo pa je bil imenovani spoznan za odgovornega prekrška po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, na podlagi česar je mogoče trditi, da je sodišče verjelo M. M., da je drogo nabavil za lastno uporabo dan prej v Gorici. Sicer pa okrožna državna tožilka v pritožbi ne navaja ničesar novega, kar sodišču prve stopnje ob sprejetju sodbe za to inkriminirano početje ne bi bilo poznano, tako da pritožbene navedbe dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Pritožbo okrožne državne tožilke je bilo tako potrebno v tem delu zavrniti.

Okrožna državna tožilka izpodbija tudi tisti del prostoreka, ki se nanaša na obtoženega E. E.

Slednji naj bi v obeh primerih, opisanih zgoraj, bil tisti, ki naj bi kokain dne 18.2.2014 A. A., dne 4.3.2014 pa M. M. tudi prodal. Glede tega dela tožilkine pritožbe se pritožbeno sodišče sklicuje na vse zgoraj povedano glede obtoženega A. A., saj iz teh razlogov izhaja tudi ugotovitev, da dejansko ni zaslediti dokazov, ki bi z vso potrebno gotovostjo kazali na to, da je obtoženi E. E. storil očitani inkriminirani dejanji.

K izrečenim kazenskim sankcijam

59.Okrožna državna tožilka v pritožbi graja tudi kazensko sankcijo, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obtoženemu B. B. in meni, da je izrečena zaporna kazen prenizka. Pritožnica predvsem meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo težo, družbeno nevarnost in vlogo obtoženega B. B. v združbi. Res je, kar navaja pritožnica, da je bila vloga obtoženega B. B. pri uresničevanju ciljev hudodelske združbe velika, sam pa je bil udeležen pri štirih kaznivih dejanjih, kar tudi kaže na to, da je bil v združbi očitno zaupanja vreden, na kar kaže tudi dejstvo, da je pri vseh dejanjih neposredno sodeloval z vodjo hudodelske združbe, že obsojenim F. F. Sodišče prve stopnje je poleg hierarhičnega položaja obtoženca upoštevalo tudi količino in nevarnost mamil, s katerimi je obtoženec imel opravka, to, da je ravnal iz koristoljubja, pa tudi to, da gre za specialnega povratnika, ki je bil v Švici za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen. Vse navedene okoliščine pa je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko pravilno ovrednotilo, v nasprotju s tem, kar o tem meni okrožna državna tožilka. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da olajševalnih okoliščin pri tem obtožencu ni ugotovilo, pa njegov zagovornik pravilno opozarja, da sodišče kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo dejansko skrb za preživljanje otrok, pri čemer pa zagovornik spregleda, da sta oba obtoženčeva otroka že polnoletna. Kolikor pa zagovornik glede izrečene denarne kazni navaja, da sodišče ni navedlo razlogov o tem, kako je prišlo do višine in števila dnevnih zneskov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj so razlogi za denarno kazen navedeni na 162. strani sodbe. Zagovornik obtoženega B. B. graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je njegovemu varovancu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist v višini 3.000,00 EUR. Obtoženec je bil pod točko B/I-4 med drugim spoznan za krivega tudi, da je skupaj z obsojenim F. F. dne 4.4.2014 na Vrhniki prodal skupno 520 bruto gramov prepovedane droge heroin. Po določbi prvega odstavka 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, razloge za odvzem premoženjske koristi pa je sodišče prve stopnje navedlo na strani 163 izpodbijane sodbe. Zagovornik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo premoženjsko korist odvzeti z uporabo določbe 77.a člena KZ-1, ki v drugem odstavku določa, da se storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v hudodelski združbi, kot premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, odvzame tudi premoženje, za katero sodišče ugotovi, da izhaja iz kriminalnih dejavnosti, storjenih v tej združbi. Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo, v tej določbi pa nikjer ni zaslediti podlage za to, da bi sodišče prve stopnje moralo odvzeti oziroma naložiti v plačilo tudi vsem ostalim članom združbe. Z odvzemom premoženjske koristi, ob razlogih, ki jih je sodišče v podkrepitev svoje odločitve navedlo, nikakršne kršitve kazenskega zakonika ni bilo, ne glede na to, da je višino premoženjske koristi sodišče ocenilo po prostem preudarku.

60.Iz pritožbe zagovornika obtoženega C. C. (sedaj Č. Č.) je videti, da kazenske sankcije, izrečene njegovemu varovancu, ne izpodbija. S sodbo sodišča prve stopnje je bila na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 obtožencu izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora in denarna kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma v skupni višini 1.500,00 EUR. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ki ga je pritožbeno sodišče za tega obtoženca opravilo na podlagi 386. člena ZKP, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

61.Zagovornik obtoženega D. D. prvenstveno meni, da je kazenska sankcija, ki jo je prvostopenjsko sodišče izreklo njegovemu varovancu previsoka že zaradi tega, ker je bila v krivdoreku uporabljena napačna, t.j. kvalificirana oblika kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. O tem, zakaj je z vso potrebno gotovostjo tudi obtoženega D. D. šteti za člana hudodelske združbe, je pritožbeno sodišče razlogovalo že prej in sedaj v izogib ponavljanju se na te ugotovitve tudi sklicuje. V nasprotju s tem, kar o tem meni zagovornik, je sodišče pri tem obtožencu upoštevalo, da si je priložnostno delo pridobil takoj po odpravi pripora. Res je sicer, kar navaja zagovornik, da sodišče prve stopnje nekaznovanosti obtoženca kot olajševalne okoliščine ni navedlo, očitno pa je, da jo je pri odmeri kazni upoštevalo, saj je obtožencu odmerilo kazen na višini specialnega minimuma, t.j. petih let zapora. Nikakor pa ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je ta okoliščina sama po sebi, zlasti upoštevaje kriminalno količino, ki jo je obtoženec s svojim početjem udejanil, take teže, da bi opravičevala izrek omiljene kazni zapora, skladno z določbama 50. in 51. člena KZ-1. Od vsakogar se namreč pričakuje, da bo ravnal in živel skladno z življenjskimi in zakonskimi normami v svojem okolju oziroma da kaznivih dejanj ne bo izvrševal. V kazensko sankcijo, izrečeno obtoženemu D. D. tako ni potrebno posegati.

62.Prav pa ima zagovornik obtoženega A. A., ko opozarja na to, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije njegovemu varovancu prekršilo kazenski zakon oziroma z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima (prepoved reformatio in peius). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila z razveljavljeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K [...]/2014 z dne 1.6.2017 obtoženemu A. A. za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 izrečena kazen treh let in šestih mesecev zapora in denarna kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma skupno v višini 3000,00 EUR. V času storitve obravnavanih kaznivih dejanj je bila za obravnavano kaznivo dejanje predpisana ista kazen kakor je danes, t.j. za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 kazen od enega do desetih let zapora, za kvalificirano obliko po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pa kazen od petih do petnajstih let zapora. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v prejšnji, razveljavljeni sodbi, obtoženemu A. A. izreklo kazen pod mejo specialnega minimuma petih let zapora, ne da bi pri tem to svojo odločitev v izreku zakonsko vneslo in jo v razlogih sodbe pojasnilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je pritožba državnega tožilstva v prejšnjem pritožbenem postopku v zvezi s tem izostala. V sedaj izrečeni sodbi pa je sodišče obtoženega [...] za eno od kaznivih dejanj, za katera je bil s poprejšnjo sodbo spozna za krivega (točka III sodbe opr. št. X K [...]/2014 z dne 1.6.2017) izreklo oprostilno sodbo, obtožencu pa izreklo kazen identično tisti, v razveljavljeni. V našem kazenskem postopkovniku je prepoved reformatio in peius zapovedana v določbi 385. člena ZKP, v kateri je določeno, da če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. S tem, ko je sodišče prve stopnje obtoženemu [...] v ponovljenem sojenju za nižjo kriminalno količino izreklo enako dolgo prostostno kazen treh let in šestih mesecev zapora je sodbo v bistvu spremenilo v obtoženčevo škodo, kljub temu, da se državni tožilec zoper prejšnjo sodbo sploh ni pritožil. Zaradi navedenega je bilo tako potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu A. A. spremeniti tako, kakor je to razvidno iz izreka.

63.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi določb 391. in 394. člena ZKP razsoditi tako, kakor je videti iz izreka te sodbe.

64.Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženega A. A., zato se na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka temu obtožencu ne določi, enako pa velja tudi za obtoženega E. E., saj okrožna državna tožilka s svojo pritožbo ni uspela. Zagovornika obtoženih B. B. in C. C. s svojima pritožbama nista bila uspešna, zato sta dolžna obtoženca kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v zneskih, ki so razvidni iz izreka. Pritožbeno sodišče je sklenilo obtoženega D. D. na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, enako kakor prvostopenjsko sodišče, da je obtoženec brez zaposlitve in premoženja, tako da bi s plačilom sodne takse utegnilo biti še bolj prizadeto njegovo že tako ali tako nezavidljivo premoženjsko stanje.