Jedro

Namembnost zemljišča stavbi mora biti utemeljena kumulativno tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika, če naj govorimo o pripadajočem zemljišču stavbe v pomenu ZVEtL-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam z naslovi A. ulica 27, 29, 31, 33, 35, 37, 39, 41, 43 in 45, v obsegu parcele 730/52 k. o. ... (1. tč. izreka) ter odločilo o stroških postopka (2. tč. izreka).

2.Predlagatelji se zoper ta sklep pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP1 v zvezi z 42. čl. ZNP-12 in predlagajo, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2.Vztrajajo, da pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na sporni parceli predstavlja njihova pravica uporabe te parcele v sistemu družbene lastnine. Menijo, da so v postopku dokazali, da so parcelo uporabljali vse od izgradnje vrstnih hiš, to je od leta 1967 dalje. Bili so edini uporabniki parcele in ni šlo za javno rabo. Pri tem ni bistvena vsebina prostorskih aktov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, saj to ni edini in izključni kriterij za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča po ZVEtL-13 . Ker urbanistični plan na parceli ni bil izveden, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi rezervnih kriterijev, to je urejenosti zemljišča v naravi, pretekle rabe in urbanističnih standardov, česar ni storilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev v zvezi z dejansko rabo parcele, saj glede njene izključne uporabe ni zaslišalo predlagateljev, niti ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Prav tako se ni opredelilo do načrta zunanje ureditve, iz katerega jasno izhaja, da parcela ne predstavlja javne ceste, temveč gre za dovoz do stavb in manjše parkirišče. Ker na obravnavanem delu A. ulice ni pločnikov, sploh ni mogoče govoriti o javni rabi parcele. Ker nasprotna udeleženka na parceli ne izvaja javne službe, ne izvaja zimske službe, ne pobira parkirnine in podobno, parcela tudi sicer nima značaja javne ceste.

3.Nasprotna udeleženka in Republika Slovenija sta odgovorili na pritožbo ter predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po prvem odstavku 42. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča sodišče upošteva zlasti: - katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, - katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, - preteklo redno rabo zemljišča ter - merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (prvi odstavek 43. člena ZVEtL-1).

6.Ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke urbanistične stroke in mnenja izvedenca geodetske stroke ter po izvedbi naroka na kraju samem, je sodišče prve stopnje ugotovilo:

-da so predlagatelji (oz. njihovi pravni predniki) lastniki individualnih vrstnih hiš skupaj s pripadajočim zemljiščem, pri čemer vsaki vrstni hiši pripada garaža, poleg tega pa stanovalci parkirajo na svojem funkcionalnem zemljišču neposredno pred stavbami;

-da predlagatelji niso zatrjevali, da bi sporno parcelo kupili;

-da je parcela po zazidalnem načrtu predstavljala stanovanjsko cesto v širini 5,5 m, ki se je na vzhodno stran nadaljevala do načrtovanih garaž ob B. cesti, na severovzhodni strani pa se je navezovala na pot, ki je potekala preko zelenice do parkirišč ob severnem nizu vrstnih hiš;

-da je bila na podlagi načrta zunanje ureditve vrstnih hiš parcela predvidena kot stanovanjska cesta z razširitvijo na severovzhodni strani in z iztekom na navezavo s stopniščem na vzhodni strani;

-da je bila parcela opredeljena kot povezovalna pot tudi v postopku parcelacije in določitve funkcionalnega zemljišča k stavbam v letu 1995;

-da načrtovane garaže ob B. cesti nikoli niso bile zgrajene;

-da v času izvedbe naroka na kraju samem preko celotne parcele poteka asfaltirana pot v širini cca 4 m, pri čemer se na skrajno vzhodni strani te poti nahajajo stopnice in klančina, ki povezujeta pot s pločnikom ob B. cesti, ki predstavlja povezavo s širšo okolico, na drugi strani pa pot oziroma parcela predstavlja navezavo na C. ulico in A. ulico;

-da parcela tudi dejansko ne služi zgolj za rabo predmetnih stavb kot dostop do njih, temveč predstavlja na vzhodni strani pešpot in kolesarsko povezavo do omenjenega pločnika ob B. cesti in s tem navezavo na širšo okolico, na drugi strani pa navezavo na glavno A. ulico in na povezovalno C. ulico po naselju.

7.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da niso podane zatrjevane procesne kršitve. Ne obstaja dolžnost sodišča, da izvede in se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna izrecna opredelitev do načrta zunanje ureditve, saj po mnenju sodne izvedenke, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, iz načrta ne izhaja, komu naj bi bila sporna parcela namenjena. Vsebina te listine posledično ni pravno pomembna za ugotovitev namembnosti parcele. Iz v nadaljevanju navedenih razlogov tudi ni bilo potrebno zaslišanje predlagateljev, saj izvedba zaslišanja na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati.

8.Pritožba nadalje nima prav, da za namembnost zemljišča stavbi zadošča že sama pretekla redna raba parcele s strani predlagateljev. Namembnost zemljišča stavbi mora biti utemeljena kumulativno tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika, če naj govorimo o pripadajočem zemljišču stavbe v pomenu ZVEtL-14 V okviru urbanističnega vidika je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bila parcela objektivno gledano, po pravilih stroke, neposredno namenjena redni rabi stavb. Pri tem je izhajalo iz mnenja sodne izvedenke urbanistične stroke, ki je svoje mnenje tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno utemeljila predvsem z načrtovanjem ob gradnji stavb, kot konkretnim in zanesljivim virom za ugotovitev urbanističnega vidika. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila parcela vseskozi predvidena kot dovozna cesta, ki se je navezovala tudi na vzhodni in severni del soseske in ni bila nikoli predvidena izključno za rabo niza predmetnih stavb. Iz mnenja nadalje izhaja, da parcela tudi v času izvedbe naroka sicer služi za dovoz do niza stavb predlagateljev, vendar hkrati predstavlja javni dostop in navezavo na okolico.

9.Upoštevaje izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da parcela ni bila načrtovana izključno za potrebe stavb predlagateljev in da tudi dejansko predstavlja povezovalno pot oz. navezavo na širšo okolico, ki ni namenjena zgolj predlagateljem. Glede na takšne okoliščine konkretnega primera je pravilen zaključek, da zgolj dejstvo, da so predlagatelji uporabljali sporno parcelo, ne pomeni, da je ta parcela pripadajoče zemljišče njihovih stavb oziroma da je nujno potrebna za redno rabo stavb. S tem v zvezi zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje predlagateljev. Tudi če bi bila parcela dejansko v izključni redni rabi stavb, kot zatrjujejo predlagatelji, taka namembnost parcele namreč ne bi bila objektivno utemeljena z vidika urbanizma.

10.Pritožba pri tem neutemeljeno izpostavlja, da urbanistični plan na parceli ni bil izveden. Drži sicer, da ob B. cesti niso bile zgrajene v zazidalnem načrtu predvidene garaže, do katerih bi bil mogoč dostop preko sporne parcele, vendar to v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, se namesto garaž ob B. cesti nahaja pločnik, do katerega je prav tako mogoč dostop preko stopnic in klančine na skrajno vzhodni strani obravnavane poti oziroma parcele. Kljub temu, da garaže niso bile zgrajene, zato parcela po mnenju sodne izvedenke ostaja javna površina za peš promet in kolesarje, kot navezava na širšo okolico. Omenjeni prehod do pločnika ob B. cesti je torej namenjen javni rabi parcele za peš promet in kolesarjenje. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da na cesti, ki poteka po sporni parceli, ni pločnika in da nasprotna udeleženka na njej ne izvaja javne službe. Navedeno namreč v ničemer ne izključuje možnosti javne rabe tega dela parcele za opisan namen.

11.Ker namembnost sporne parcele k stavbam predlagateljev ni bila ugotovljena, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča, pritožba, ki tej odločitvi nasprotuje, pa ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/19.

3Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/17.

4Tako tudi ZVEtL-1 s komentarjem, avtorjev: dr. Ana Božič Penko, Jure Debevec, mag. Barbara Jan Bufon, dr. Maja Ovčak Kos, mag. Rudi Štravs, dr. Lojze Ude, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 271-273.

Zveza: