Jedro

Ni moč pritrditi razlagi pritožbenega sodišča, po kateri je soglasje za branje zapisnika o zaslišanju priče podano, ker nihče od navzočih branju zapisnika ni nasprotoval oziroma zahteval neposredno zaslišanje priče. Soglasje strank, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče lahko prebere, je podano le z izrecno izjavo stranke, da se z branjem strinja, takšna izjava mora biti vpisana v zapisnik glavne obravnave.

Izpoved priče, ki je bila prebrana na glavni obravnavi brez soglasja strank, ne pomeni kršitve z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako po določbah ZKP izrecno ni določeno, da sodišče na tako izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe. Gre za t.i. relativno kršitev določb postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil M.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Za dejanja mu je sodišče izreklo enotno kazen 2 leti zapora.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.11.1996 pritožbo zagovornika M.K. zavrnilo in glede tega obdolženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je dne 28.1.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik navaja, da zahtevo vlaga iz vseh razlogov 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zlasti pa zaradi 2. in 3. točke 1. odstavka navedenega člena. Vložnik v obrazložitvi navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem po 1. odstavku 226. člena KZ ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ki so v precejšnji meri nejasni ali sami s seboj v nasprotju, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče v fazi preiskave o naroku za zaslišanje priče, oškodovane O.I., ni obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika (5. odstavek 178. člena ZKP). Sodišče oškodovanke na glavni obravnavi ni zaslišalo in je v nasprotju z zakonom prebralo njeno izjavo, s tem pa kršilo določbo 340. člena ZKP. Vložnik nadalje navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, oziroma jih je slabo in neprepričljivo obrazložilo, zato izpodbijana sodba nima pravih razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti neživljenjski in nejasni, s čemer je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po stališču vložnika zahteve je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker v zvezi s pritožbo zoper prvostopno sodbo te sodbe ni v celoti preizkusilo (1. odstavek 383. člena ZKP). Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da s pravnomočno sodbo sodišče zakona ni kršilo, in predlagal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Oškodovana O.I. je bila dne 12.2.1996 zaslišana pri Okrožnem sodišču v Ljubljani kot zaprošenem sodišču. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila obdolženi K. in njegov zagovornik s tem narokom seznanjena, zato je treba šteti, da preiskovalni sodnik obdolženca in njegovega zagovornika ni obvestil o zaslišanju, kot to določa 5. odstavek 178. člena ZKP in je bila tako kršena pravica iz 4. odstavka tega člena, po kateri sta obdolženec in njegov zagovornik lahko navzoča pri zaslišanju priče. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 29.5.1996 je razvidno, da je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju O.I. iz preiskave, kar pa sme sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP storiti le, če ima senat za to soglasje strank. V zapisniku glavne obravnave ni navedeno, da bi stranke podale takšno soglasje. Ni moč pritrditi razlagi pritožbenega sodišča, po kateri je soglasje za branje zapisnika o zaslišanju priče podano, ker nihče od navzočih branju zapisnika ni nasprotoval oziroma zahteval neposredno zaslišanje priče. Soglasje strank o tem, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče lahko prebere, je podano le z izrecno izjavo stranke, da se z branjem strinja, takšna izjava mora biti vpisana v zapisnik glavne obravnave. Ni mogoče šteti, da je podano takšno soglasje, če sodišče strank ni pozvalo, naj se izjavijo o tem, ali naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere ali če izjava (soglasje) ni vpisana v zapisnik. Na podlagi navedenega stališča je zato treba pritrditi zagovorniku obsojenca, da je sodišče v zvezi z zaslišanjem oškodovane O.I. v preiskavi kršilo določbe 4. in 5. odstavka 178. člena ZKP, z branjem tega zapisnika na glavni obravnavi pa določbo 2. odstavka 340. člena ZKP.

Navedeni kršitvi predstavljata le takoimenovano relativno kršitev določb postopka, ki se sme po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. V zvezi s tem vložnik zahteve zatrjuje, da je sodišče dejansko stanje zaradi kaznivega dejanja požiga nepravilno ugotovilo, ker je nepravilno ocenilo izpovedbo soobdolženega A.B., kot tudi zagovor K. Vložnik hkrati zatrjuje, da prvostopno sodišče nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so ti med seboj v nasprotju.

Ne glede na to, da se zatrjevanji o odsotnosti razlogov in o nasprotju med njimi izključujeta, je treba ugotoviti, da vložnik zahteve ni izkazal vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo določb postopka in zakonitostjo izpodbijane sodbe. Oškodovanka v prebrani izpovedbi govori le o posledicah kaznivega dejanja, ničesar pa o tem, kako je ali bi do požara lahko prišlo. Obramba ni predlagala neposrednega zaslišanja priče, zato zatrjevana kršitev 3. alinee 29. člena Ustave ni podana.

Ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prebralo izpovedbo priče na glavni obravnavi brez soglasja strank. Kršitev po navedeni zakonski določbi je podana le, kadar se sodba opira na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Izpoved priče, ki je prebrana na glavni obravnavi brez soglasja strank, ne pomeni kršitve z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako po določbah ZKP izrecno ni določeno, da sodišče na tako izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, hkrati pa tudi, da zahteva, v kolikor uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene in zaključkov o dejstvih prvo in drugostopnega sodišča, to pa pomeni, da je v tem delu vložena zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi navedene ugotovitve je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M.K. zavrnilo.