Jedro

Pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest je zakonska obveznost, ki se uvaja z določbami zakona (ZG), način njene odmere in plačila pa je podrobneje urejen z uredbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za leto 2008 odmeril in naložil v plačilo pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest od osnove 15,92 EUR po stopnji 9,4% v znesku 1,50 EUR. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je pristojbina odmerjena v skladu z 49. členom Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 do 110/02 - v nadaljevanju: ZG) ter 3. členom in prvim odstavkom 6. člena Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest (Uradni list RS, št. 38/94 do 9/06 – v nadaljevanju: Uredba). Zavezanci za plačilo pristojbine so lastniki gozdov po stanju na dan 30. 6. leta, za katero se pristojbina odmerja. Obračunava se po stopnji 9,4% od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč in se ne plačuje za zemljišča, ki so v lasti Republike Slovenije in od varovalnih gozdov, gozdov s posebnim namenom in od gozdov v območjih, ki s cestami niso odprta. Osnovo za odmero predstavlja katastrski dohodek gozdov zavezanca na dan 30. 6. 2008, ki v konkretnem primeru znaša 15,92 EUR. Zato se tožeči stranki za leto 2008 odmeri pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest v višini 1,50 EUR, ki se plača v rokih, navedenih v izreku odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih navaja, da tožeči stranki akontacija dohodnine od katastrskega dohodka za leto 2008 ni bila odmerjena, ker dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ne presega 10% povprečne plače v Sloveniji za leto 2007. Odmerjena ji je bila samo pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest za leto 2008. Pristojbina ji je bila odmerjena skladno z določbami ZG in Uredbe, in sicer po stopnji 9,4% od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč. Iz podatkov v spisih ne izhaja, da bi njene gozdne parcele sodile v območja, za katere velja, da se pristojbina ne plača. Zato je tožnica zavezana za plačilo odmerjenega zneska pristojbine in zato pritožbeni razlogi ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Tožeča se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi vztraja pri pritožbi, iz pritožbe pa sledi, da se z odmero pristojbine ne strinja z ozirom na negativne izkušnje oziroma možne špekulacije, ki bi bile lahko povezane z gozdno parcelo, ki je v (so)lasti tožeče stranke in na katero se odmera pristojbine nanaša. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge izpodbijane odločbe in odločbe druge stopnje samo sklicuje.

Kot poudarjata oba davčna organa, gre pri pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest za zakonsko obveznost. Ta se uvaja z določbami Zakona o gozdovih, način odmere in plačilo pristojbine pa je podrobneje urejeno v Uredbi, na katero se pravilno sklicuje davčni organ v izpodbijani odločbi. Pravilen in skladen s predpisi je tudi izračun pristojbine, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo. Zato tožeča stranka s splošnim ugovorom, da se z odmero pristojbine ne strinja, ne more uspeti. Z ozirom na povedano pa tudi ni videti nedopustnih negativnih učinkov izpodbijane odločbe, kot je (v pritožbi) zatrjevana negotovost in možne špekulacije v zvezi z gozdnim zemljiščem. V primeru izdane odločbe gre namreč, kot že rečeno, zgolj za odmero zakonske obveznosti, ki je namenjena financiranju lokalne skupnosti in s tem uresničevanju javnega interesa in ki kot taka na medsoseske in druge odnose tožeče stranke z drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami nima in ne more imeti nobenega vpliva.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.