2. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Valterja Božiča iz Izole in drugih, ki jih zastopa Odvetniška družba Rugelj & Zorman, d.n.o., o.p., Koper, na seji dne 2. februarja 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno zakonitosti 3. člena Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper–Izola (Uradni list RS, št. 112/04) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo 3. člen Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper–Izola (v nadaljevanju Uredba), ki določa območje urejanja tega odseka avtoceste. Navajajo, da imajo na tem območju ali v njegovi bližini kmetije (celo zaščitene) ter da jim država enakih ali podobnih ne bo mogla zagotoviti, ker jih na širšem območju ni. Za načrtovan odsek avtoceste naj bi bila izbrana varianta B1, ki drastično posega v ekosistem doline Pivol, saj naj bi uničila približno 37 hektarov kvalitetnih kmetijskih zemljišč z urejenim namakalnim sistemom. Nasprotno naj bi varianta B5 tega odseka avtoceste ohranila to dolino, zato naj bi se zanjo zavzemala vsa zainteresirana javnost v Izoli (Civilna iniciativa za Izolo). Pobudniki menijo, da je 3. člen Uredbe v neskladju s točko 6 prvega odstavka 3. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZUreP-1), saj ta zagotavlja varstvo okolja, trajnostno rabo dobrin in druge kakovosti naravnega in bivalnega okolja. Po drugem odstavku 6. člena ZUreP-1 naj bi bile gradnje na najboljših kmetijskih zemljiščih dopustne le, če zanje ni mogoče uporabiti manj primernih zemljišč. Zato naj bi bila izpodbijana določba Uredbe v neskladju s citirano določbo ZUreP-1. Člen 3 Uredbe naj bi bil v neskladju tudi z določbama 7. in 8. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 – v nadaljevanju ZVO-1), po katerih mora biti vsak poseg v okolje načrtovan tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja. Pobudniki v tem postopku uveljavljajo tudi varstvo po 14. členu ZVO-1.

2.Vlada na navedbe ni odgovorila. Ministrstvo za okolje in prostor pojasnjuje, da je bila na podlagi programa priprave izdelana študija ovrednotenih variantnih rešitev obalne ceste, ki se deli na tri odseke. Za sporni odsek B od Kopra do Jagodja (Izole) naj bi pri vrednotenju njegovih variant upoštevali funkcionalne (vplivi na regionalni in urbani razvoj), okoljevarstvene in ekonomske vidike ter njegovo sprejemljivost v lokalnem okolju. Varianta B5 tega odseka avtoceste naj bi bila enakovredna njegovi varianti B1 po funkcionalnih vidikih in po družbeni sprejemljivosti. Po okoljevarstvenih vidikih naj bi bila primernejša varianta B5, čeprav tudi varianta B1 ni bila neprimerna. Po ekonomskih vidikih naj bi bila varianta B1 znatno ugodnejša. S to študijo naj bi med drugim seznanili prizadeti lokalni skupnosti (Mestno občino Koper in Občino Izola) in pridobili njuni pozitivni stališči do študije in do najustreznejše variante B1. Na podlagi programa priprave lokacijskega načrta za to varianto naj bi izdelovalec osnutka akta na podlagi pridobljenih pogojev, dodatnih preveritev, strokovnih podlag in poročila o vplivih na okolje izdelal dokumentacijo, ki je bila javno razgrnjena (od 26. 9. 2003 do 26. 10. 2003) in javno obravnavana v obeh lokalnih skupnostih. Na podlagi stališč do vloženih pripomb krajanov naj bi se dopolnile strokovne podlage (tudi poročilo o vplivih na okolje). Na dopolnjen osnutek lokacijskega načrta pa naj bi nosilci urejanja prostora dali pozitivna mnenja. Ministrstvo meni, da so v postopku usklajevali razvojne potrebe z zahtevami varstva okolja tako, da bo omogočen skladen prostorski razvoj območja. Pri tem naj bi variantne rešitve tega odseka avtoceste preverjali v lokalnih skupnostih in pridobili njuni pozitivni stališči do sporne variante. Nobena varianta naj se ne bi mogla povsem izogniti posegu na najboljša kmetijska zemljišča. Za sporno varianto odseka avtoceste naj bi iz poročila o vplivih na okolje izhajalo, da noben vpliv na okolje ne presega s predpisi dovoljenih vrednosti. Po 195. členu ZVO-1 naj bi bilo treba pred izdajo dovoljenja za gradnjo tega odseka avtoceste pridobiti še okoljevarstveno soglasje in takrat bo v celoti končan postopek presoje vplivov na okolje, v katerem se prav zaradi uresničevanja načela preventive (7. člen ZVO-1) in načela previdnosti (8. člen ZVO-1) ugotavlja sprejemljivost gradnje za okolje.

B.

3.Po točki 6 prvega odstavka 3. člena ZUreP-1 je treba prostor urejati tako, da se zagotavlja varstvo okolja, ohranja naravna in kulturna dediščina, omogoča trajnostna raba naravnih dobrin in varuje druge kakovosti naravnega in bivalnega okolja. To so bistveni cilji ZUreP-1 ter vodilo pri oblikovanju in presoji vseh norm s področja urejanja prostora. Vpliv navedene programske določbe ZUreP-1 se med drugim zlasti odraža v postopku, predpisanem za pripravo in sprejem izvedbenih prostorskih aktov. Vendar pobudniki nezakonitosti v postopku priprave in sprejemanja Uredbe ne zatrjujejo. Zgolj s splošnim zatrjevanjem, da je izpodbijani akt v neskladju z navedeno programsko določbo ZUreP-1, pobudniki njegove nezakonitosti niso izkazali, zato je ta njihov očitek neutemeljen. Pri tem iz pojasnil Ministrstva izhaja, da se je za sporno varianto odseka avtoceste odločilo na podlagi ovrednotenih variantnih rešitev. Pri nobeni od njih naj bi se ne moglo povsem izogniti gradnji na najboljših kmetijskih zemljiščih. Pri vrednotenju teh rešitev je upoštevalo funkcionalne, okoljevarstvene in ekonomske vidike ter njihovo sprejemljivost v lokalnem okolju. Zato je pavšalni očitek pobudnikov, da je Uredba v neskladju s 6. členom ZUreP-1, neutemeljen.

4.Pobudniki neutemeljeno očitajo, da v postopku priprave in sprejemanja Uredbe nista bili upoštevani načeli preventive iz 7. člena in previdnosti iz 8. člena ZVO-1. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-304/04 z dne 17. 2. 2005 (ki je priložen) že presodilo, da je Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – ZVO), ki je na podlagi 193. člena ZVO-1 prenehal veljati, med temeljna načela v 8. členu uvrščal načelo preventive in pri tem nalagal previdnost. ZVO-1 je dal previdnosti poseben pomen tako, da je v 8. členu opredelil samostojno načelo previdnosti kot temeljno načelo, ki na področju varstva okolja velja poleg načela preventive (sedaj v 7. členu ZVO-1). Njuno bistvo je usmeriti norme in ravnanja k preprečevanju škodljivih posledic človekovega ravnanja za okolje. Ker je v času priprave Uredbe veljal še ZVO, je Vlada na podlagi 55. člena ZVO v postopku njene priprave in sprejemanja prav zaradi uresničevanja takratnega načela preventive, torej z namenom, da zagotovi spoštovanje zahtevanih okvirov varstva okolja in s tem prepreči morebitne škodljive posledice načrtovane gradnje na okolje, izdelala poročilo o vplivih na okolje. Iz njega izhaja, da pri obravnavani variantni rešitvi tega odseka ceste noben vpliv na okolje ne presega dovoljenih okvirov. Že v postopku priprave in sprejemanja Uredbe sta bili torej upoštevani načeli, na kateri se sklicujejo pobudniki. Z Uredbo načrtovana gradnja bo zaradi uresničevanja navedenih načel še predmet presoje vplivov na okolje pred pridobitvijo dovoljenja za njeno gradnjo in takrat bo zanjo treba pridobiti še okoljevarstveno soglasje (50. člen ZVO-1). Zmotno je zato stališče pobudnikov, da je predmet obravnave v tem postopku ustavnosodne presoje predpisa popularna tožba (actio popularis) iz 14. člena ZVO-1. Iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-165/03 z dne 31. 8. 2004 (ki je priložen) izhaja, da o njej pod pogoji, ki jih določa citirana določba ZVO-1, odločajo redna sodišča.

5.Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega ostavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj