Jedro

Listine, izračuna ostanka dolga kupnine za stanovanje, ni mogoče šteti za pisno pogodbo o prenosu lastninske pravice na nepremičnini, kot jo zahteva 50. člen Obligacijskega zakonika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe izprazniti in prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki stanovanje v skupni izmeri 64,02 m2 na G., pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 150.708,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da dogajanja, ki so sledila sodbi s katero je bila razveljavljena pogodba o nakupu stanovanja, katero je izdalo Okrajno sodišče v A. niso pripeljala do sprememb pravnega in dejanskega stanja po omenjeni sodbi in da je volja pravdnih strank, zlasti volja tožeče stranke, obdržati v veljavi stanje, ko je pogodba o nakupu stanovanja razveljavljena, niso skladne z izvedenimi dokazi. Po mnenju pritožnice je popolnoma možno, dopustno in zakonito, da stranke kljub izrečeni sodbi sprejmejo dogovor s katerim obnovijo veljavnost, sicer razveljavljene pogodbe, to pogodbo spoštujejo in jo tudi v celoti izpolnijo. Ravno to se je zgodilo 15.01.2002, ko je bil opravljen izračun ostanka dolga kupnine za stanovanje, ki ga je toženka sprejela in ga je tudi izvršila s popolnim plačilom dolgovanega zneska, pri tem ni pomembno, ali je toženka to listino podpisala, saj je z njo soglašala s konkludentnim dejanjem, to je, z nakazilom dolgovanega zneska. Tožeča stranka dolgovanega zneska ni zavrnila, niti ni sporočila toženi stranki, da omenjeni denarni znesek šteje kot neko drugo plačilo, zato je potrebno šteti, da je tožeča stranka s sprejemom nakazila tudi realizirala in izpolnila pogodbo, ki je nastala med pravdnima strankama. Razmerja pooblastil med delavci tožeče stranke so za toženo stranko nepomembna. V času, ko je prejela izračun ni s strani tožene stranke obstajal nikakršen dvom, da tisti, ki je izračun opravil, za ta izračun ni pooblaščen. Očitno je, da je nekdo J.H. ta izračun naročil, čeprav ta sedaj ne želi izpovedati kdo je bil. Vse zaslišane priče v tej zadevi so delavci tožeče stranke, ki so glede na organizacijo v tožeči stranki ali pa glede na svoje neposredno delo v zvezi z izračunom, odgovorni kako se je oziroma se bo zadeva izpeljala, zato bi moralo sodišče temeljiteje opraviti presojo njune izpovedi in ju bolj kritično obravnavati. Trditev, da je do zapisa izračuna ostanka kupnine prišlo v posledici obrazca, ko je šlo za formalno izpolnjevanje nekega računalniškega programa, ne more biti verodostojna, saj celokupnost dejstev in ravnanj, ki jih ni neposredno zahtevala toženka, kaže, da je pri tožeči stranki očitno prišlo do prepričanja, da je primerno, da se pogodba o prodaji stanovanja ohrani v veljavi. Nepojasnjeno je ostalo vprašanje, čemu sploh je bil naročen izračun, dejstva pa kažejo, da je bila volja strank ob sestavi taka, da so želeli pogodbo realizirati, da pa si je tožeča stranka kasneje premislila. Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da izračun ostanka dolga kupnine, kot listina ne more šteti za pogodbo o prenosu lastninske pravice na nepremičnini. Opozarja na 3. točko izračuna, kjer je izrecno zapisano, da je izračun sestavni del kupoprodajne pogodbe. Iz te dikcije je jasno, da je tožeča stranka z enostransko izjavo volje ponovno uveljavila kupoprodajno pogodbo, napravila obračun preostanka dolga in dobila potrditev s strani toženke, ko je kupnino v celoti plačala. Negiranje prave volje s strani prič, ki sta bili zaslišani v tej zadevi, je očiten izraz tega kako in na kakšen način želita zaščititi sebe kot delavca, ki sta nekaj storila ali pa nista storila tisto kar jima je bilo naloženo. Vprašanje, ali je izračun podpisala pooblaščena oseba, ni pomembno, saj je bilo tožeči stranki na razpolago, da ta izračun kadarkoli prekliče, popravi, spremeni, česar pa ni storila in se sedaj, ko je izračun in s tem pogodba v celoti izpolnjena in izvršena, ne more več uspešno sklicevati na dejstvo, da je pogodbo podpisala nepooblaščena oseba. Po mnenju pritožnice realne življenjske situacije in splošno znana dejstva govorijo proti sklepom sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da so bile nekatere sicer predlagane priče s strani tožeče stranke umaknjene, jasno kaže na to, da se zaradi potreb v tej pravdi poskuša izogniti vsem tistim dokazom, ki bi lahko dokazali, da je bila volja pogodbenih strank, da se pogodba ohrani v veljavi. Pritožnica meni, da dejansko stanje ni bilo v celoti in popolno ugotovljeno, predvsem izvedeni dokazi niso bili vsak zase in v celoti pravilno ocenjeni, saj obstaja očitno nasprotje med posameznimi bistvenimi dokazi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je Okrajno sodišče v A. s pravnomočno sodbo z dne 02.07.2001 razveljavilo kupoprodajno pogodbo o prodaji spornega stanovanja z dne 30.07.1993 in aneks k tej pogodbi. Tožeča stranka zato v predmetni zadevi zahteva od tožene stranke izpraznitev tega stanovanja na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona in trdi, da ga tožena stranka od 02.07.2001 dalje uporablja nezakonito. Tožena stranka se temu upira in trdi, da je postala lastnica stanovanja na podlagi listine, ki jo je izdala tožeča stranka dne 15.01.2002 - izračuna ostanka dolga kupnine, s čimer je tožena stranka soglašala (s konkludentnim dejanjem) tako, da je nakazala tožeči stranki izračunan dolgovani znesek, ki je predstavljal plačilo ostanka dolga kupnine po pogodbi za stanovanje, kot izhaja iz 3. točke izračuna ter s tem realizirala in izpolnila pogodbo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ravno tako s svojimi materialno pravnimi stališči ni mogla izpodbiti tistih iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ni relevantno sklicevanje v listini-izračunu ostanka dolga kupnine (in s tem sklicevanje tožene stranke) na kupoprodajno pogodbo (3. točka izračuna), ki je bila razveljavljena s pravnomočno sodbo. Gre namreč za institut pravnomočnosti sodne odločitve, ki med pravdnima strankama dokončno vzpostavi pravno razmerje in je pravnomočna sodna odločitev "zakon" med pravdnima strankama, ki ga ni več mogoče spreminjati, razen kolikor Zakon o pravdnem postopku (ZPP) omogoča izredna pravna sredstva. Ker je tožena stranka tudi smiselno trdila, da je na podlagi navedenega izračuna in z nakazilom izračunanega zneska nastalo novo obligacijsko razmerje med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali so izpolnjene predpostavke za sklenitev pogodbe: poslovna sposobnost, prava volja, možnost in dopustnost posla ter oblika. Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku je bistvenega pomena, kdo nosi dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za nastanek uveljavljane pravne posledice. Dokazno breme za dokazovanje, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena (da so bile izpolnjene zgoraj navedene predpostavke) nosi tožena stranka. Ta je opisanemu pravilu zadostila s tem, da je predložila dopis z dne 12.11.2001, ki ga je pooblaščenec tožene stranke naslovil na direktorja tožeče stranke (priloga B4) in listino-izračun ostanka dolga kupnine za stanovanje z dne 15.01.2002 (priloga B5). V celoti je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da listine-izračuna ostanka dolga kupnine za stanovanje z dne 15.01.2002 ni mogoče šteti za pisno pogodbo o prenosu lastninske pravice na nepremičnini, kot jo zahteva 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da toženka ni uspela dokazati, da je bila med pravdnima strankama prava volja, da se sklene kupoprodajna pogodba za sporno stanovanje. Taki ugotovitvi ni mogoče odreči razumne presoje, saj je bistveno več razlogov, ki govore za to, da pogodba ni bila sklenjena, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo. Čeprav pritožnica trdi drugače, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja pravno pomembnih dejstev ravnalo po 8. členu ZPP, pri tem je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, slednje tudi v povezavi z izpovedjo toženke, ki jo je dala zaslišana kot stranka. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ni dovolj kritično presodilo izpovedi prič J.V. in J.H., ki sta delavca tožeče stranke. Ta očitek ni utemeljen in je sodišče prve stopnje zgoraj navedenim izpovedbam dalo pravi pomen, potem, ko ju je presojalo v povezavi z listinskimi dokazi ter izpovedbo same toženke, da se z nikomer pri tožeči stranki ni dogovorila, da sodba, s katero je bila pogodba razveljavljena ne velja več in da se vzpostavi stanje, kot da še velja. Tudi izpostavljanje pritožnice na dejstvo, da je tožeča stranka umaknila dokazni predlog z zaslišanjem prič (pri tem ima pritožnica očitno v mislih dokazni predlog za zaslišanje priče-direktorja tožeče stranke, ki ga je tožeča stranka res umaknila), ne more pri pritožbenemu sodišču vzbuditi dvom v sprejete zaključke sodišča prve stopnje, saj je dokazno breme, da je bila pogodba sklenjena (in realizirana) na strani tožene stranke. Sama tožena stranka je kot dokaz predložila pismo, ki ga je v zvezi z razveljavljeno kupoprodajno pogodbo naslovila na direktorja tožeče stranke dne 12.11.2001, zato ne more biti dvoma, da je bilo le v njenem interesu, da se kot priča zasliši direktor tožeče stranke. Ker tožena stranka takega dokaznega predloga ni podala, se sedaj ne more uspešno sklicevati na to, da je tožeča stranka tak dokazni predlog umaknila, ko je ocenila, da bo utemeljenost tožbenega zahtevka dokazala že z drugimi dokazi, kar se je pokazalo kot točno, še posebej zato, ker je J.V. zaslišan kot priča tudi izpovedal, da ga je direktor tožeče stranke seznanil s pismom tožene stranke z dne 12.11.2001 in je pri tem zahteval, da se stanovanje izprazni, kar gotovo govori proti zaključkom pritožnice, da je bila volja tožeče stranke, da se kupoprodajna pogodba ponovno uveljavi. Ker je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega zaključka, da pogodba ni bila sklenjena, ni relevantna pritožbena trditev, da ni obstajal nikakršen dvom, da J.H., ki je opravil izračun, za to opravilo ni bil pooblaščen. Ob tem tudi ni točna trditev pritožnice, da je ostalo nepojasnjeno, čemu je sploh bil naročen izračun, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjeno, da ta ni predstavljal nove pogodbe, temveč le obračun obveznosti. Pri tem pa ni odveč pripomniti, da je J.V., zaslišan kot priča, izpovedal, da so s strani tožene stranke plačani znesek šteli kot osnovo za poračun neplačane najemnine spornega stanovanja (l.št. 34).

Upoštevajoč stanje stvari, zlasti uspeh dokaznega postopka in pravila o dokaznem bremenu, pritožbeno sodišče torej nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek, da tožena stranka uporablja stanovanje brez pravnega naslova, kar je po 111. členu SZ materialno pravna podlaga, ki je terjala ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).