Jedro

Prvostopno sodišče se ni opredelilo do v predlogu za izdajo začasne odredbe navedenega razloga oz. predpostavke za izdajo tega sredstva zavarovanja iz 3. odst. 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. S tem se ni opredelilo do pravno odločilnih trditev tožečih strank, ki se nanašajo na zakonsko predpostavko za izdajo začasne odredbe, s čemer je izkazana bistvena kršitev določb izvršilnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj izpodbijani sklep ne vsebuje vseh razlogov o pravnoodločilnih dejstvih in se v tem delu ne da preizkusiti.

Vsekakor predstavljajo dokazno podkrepljene trditve (glej izpovedbe zaslišanih tožečih strank), da morajo sedaj tožeče stranke parkirati drugje, tudi izven parkirnih površin, in blago do lokalov dostavljati ročno, pri čemer so prisiljene plačevati tudi parkirnino sicer so podvržene nevarnosti plačila denarnih kazni, zadosti substancirano oziroma konkretizirano trditveno podlago predloga tožnikov, s katero izkazujejo verjeten obstoj predpostavk iz 2. in 3. alinee 2. odst. 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko S, d.d. ..., Ljubljana in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženim strankam naložilo, da v roku 24 ur predstavnikom tožečih strank izročita daljinske upravljalce, ki omogočajo dvig zapornice stoječe na parc.štev.

924/1, k.o... in s tem predstavnikom tožečih strank omogočita dostop s prevoznimi sredstvi do poslovnih prostorov stoječih na parcelah štev. 924/16, štev. 924/17, štev. 924/18 in štev. 924/4, vse k.o. ...

in parkiranje na parc. štev. 924/37, k.o...., v nasprotnem primeru pa v navedenem roku odstranita zapornico stoječo na parc.štev. 924/1, k.o. ..; po kateri naj se toženi stranki prepove za čas veljavnosti te začasne odredbe na kakršenkoli način posegati v nemoten dostop predstavnikov tožečih strank ali komurkoli drugemu; v primeru kršitev dolžnosti naj se predstavniki tožeče stranke upravičijo, da sami na stroške toženih strank ob sodelovanju za varnostno dejavnost usposobljenih oseb in po potrebi ob navzočnosti delavcev policije, odstranijo zapornico, stoječo na parc.štev. 924/1, k.o. ...; v primeru kršitve pa naj bi bila dolžna tožena stranka plačati kazen v višini 1.000.000,00 SIT; začasna odredba naj bi veljala 30 dni po izvršljivosti, tožena stranka pa naj bi bila dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožujejo tožeče stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, naj se pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe tožečih strank ugodi v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarjajo, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da škoda, ki nastaja tožečim strankam ni težko nadomestljiva škoda. Tožeče stranke so dokazale, da v lokalih opravljajo pridobitno dejavnost in da se jim z motitvenim dejanjem onemogoča dostop s prevoznimi sredstvi, da se jim onemogoča dovoz in dostava blaga za opravljanje svojih pridobitnih dejavnosti, da morajo blago nositi v rokah, onemogočeno jim je tudi parkiranje, s čimer so moteni pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti. Vsem tem navedbam tožečih strank toženi stranki tudi nista nasprotovali. Napačna je tako ocena sodišča, da se da vsa škoda, ki nastane pravni ali fizični osebi, ki opravlja pridobitno dejavnost, ovrednotiti v denarju. Tako premoženjsko škodo kot tudi nepremoženjsko škodo je nemogoče oceniti.

Škoda pa bo nastajala tudi v bodoče. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožeče stranke niso verjetno izkazale predpostavke iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. Neugodne posledice so tožeče stranke navedle in dokazale. Na naroku so navedle dejstvo, da je bilo drugotoženi stranki izročenih 150 daljinskih upravljalcev, stanovalcev pa je le 124, kar pomeni da drugotožena stranka še razpolaga z daljinskimi upravljalniki in ji tako z izdajo začasne odredbe ne bi nastale nikakršne hujše neugodne posledice. Sodišče je pri tem enostransko sledilo navedbam drugotožene stranke, ni pa se opredelilo do nasprotnih navedb tožečih strank in dokazov. Sodišče je tudi v celoti prezrlo, da so tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe navajale, da tožena stranka ne bo utrpela nikakršne škode, s čemer so tožeče stranke izkazovale postavko iz 1. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, v povezavi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ. Iz tožbe, pripravljalne vloge tožečih strank in izpovedi zastopnikov tožečih strank nedvomno izhaja, da so tožeče stranke do 11.1.2005 nemoteno uporabljale dostop in parkirišče, z začasno odredbo pa se zgolj vzpostavlja stanje, ki je bilo med strankama pred samim motilnim dejanjem in za toženo stranko nikoli ni predstavljalo kakršnokoli oviro, saj lokali potrebujejo dostop in parkirišče v dopoldanskem času, stanovalci pa v popoldanskem času, za toženo stranko pa izdaja začasne odredbe tudi ne predstavlja nikakršne škode oziroma je le ta neznatnega pomena.

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso verjetno izkazale obstoja terjatve zoper prvotoženo stranko. Tožeče stranke so predlog za izdajo začasne odredbe zoper to toženo stranko namreč utemeljevale na podlagi trditve, da je prvotožena stranka lastnica zemljišča, na katerem je nastalo zatrjevano motenje posesti izvršeno z namestitvijo nove zapornice na dostopu do parkirišča. Ker pa je za utemeljenost zahtevka zaradi motenja posesti potrebno dokazati tako obstoj posesti kot tudi motitveni poseg (torej nedopustno ravnanje motilca, ki povzroči odvzem oziroma motenje posesti posestnika - 1. odstavek 33. člena SPZ), manjka v konkretnem primeru za obstoj te predpostavke za izdajo začasne odredbe na stopnji verjetnosti izkazana okoliščina, da je prvotožena stranka izvršila kakšno dejanje, ki bi pomenilo poseg v posest tožečih strank. Motitveni poseg (namestitev nove zapornice in neizročitev daljinskih upravljalnikov za dvigovanje zapornice) tožeče stranke očitajo le drugotoženi stranki in zato predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo stranko ne more biti utemeljen.

Pritožniki sicer dela pritožbe, s katero izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi začasne odredbe zoper prvotoženo stranko, vsebinsko ne obrazlagajo. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le materialnopravni in procesni preizkus glede tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da takšnih procesnih kršitev ni, ob povedanem pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo (določba 1. odstavka 272. člena ZIZ, ki terja verjetno izkazanost obstoja terjatve), je ob povedanem moralo v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi v tem delu izpodbijani sklep (2. točka 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).

Pritožniki pa utemeljeno opozarjajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v predlogu za izdajo začasne odredbe navedenem razlogu oziroma predpostavki za izdajo tega sredstva zavarovanja iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Že v uvodnem delu ožje obrazložitve prvostopno sodišče citira le tisti del določbe 272. člena ZIZ, ki se nanaša na ostale predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, izpusti pa 3. odstavek 272. člena ZIZ, ki se sklicuje tudi na zgoraj citirani tretji odstavek 270. člena ZIZ. Tudi v nadaljevanju obrazložitve prvostopno sodišče ne odgovori na ta zatrjevani razlog za izdajo začasne odredbe. Tožnice pa so že v predlogu za izdajo začasne odredbe posebej navedle, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela nikakršne škode, s čimer so zatrjevala navedeno zakonsko predpostavko in to svojo trditev tudi obrazložile z navedbami na prvem naroku za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 25.5.2005, da je drugotožena stranka nabavila 150 daljinskih upravljalcev zapornice, stanovalcev pa je le 124, kar pomeni, da drugotožena stranka tudi še razpolaga z daljinskimi upravljalniki, ki bi jih lahko izročila tudi tožečim strankam. Tem trditvam pa je drugotožena stranka nesubstancirano ugovarjala, pri čemer je celo predložila račun (v spisu pod B3), iz katerega res izhaja, da je bilo nabavljenih 150 oddajnikov TM2 433SLP, torej več kot je stanovanj v hiši. Iz navedenega se torej nakazuje, da so tožeče stranke lahko na stopnji verjetnosti izkazale, da bi drugotožena stranka brez kakršnihkoli stroškov lahko izročila daljinske upravljalnike za novo zapornico tudi tožečim strankam, ki so po nespornih ugotovitvah prvostopnega sodišča pred motitvenim dejanjem imele dostop do parkirišča na enak način kot etažni lastniki, torej z elektronskim dvigovanjem zapornice. V takšno posestno stanje pa je drugotožena stranka neupravičeno posegla, sklicujoč se sicer zgolj na sklep nadzornega odbora lastnikov, iz katerega pa niti ne izhaja kakšna prepoved, da se daljinskih upravljalnikov ne sme izročiti tudi tožečim strankam (primerjaj zapisnik sestanka nadzornega odbora lastnikov P. 8-32, z dne

9.11.2004 - pod B 9 v spisu). Sodišče prve stopnje se torej ni opredelilo do pravno odločilnih trditev tožečih strank, ki se nanašajo na zakonsko predpostavko za izdajo začasne odredbe, s čemer je izkazana bistvena kršitev določb izvršilnega postopka iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj izpodbijani sklep ne vsebuje vseh razlogov o pravnoodločilnih dejstvih in se v tem delu ne da preizkusiti. Zato je moralo pritožbeno sodišče že zgolj iz tega razloga ugoditi pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev zoper drugotoženo stranko, v tem delu prvostopni sklep razveljaviti in vrniti zadevo v tem delu v nov postopek (3. točka 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 366. členom ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, da bo mogoča pravilna odločitev, zavzeti stališče tudi do zgoraj opisanih trditev tožečih strank oziroma tudi do tega uveljavljanega razloga za izdajo začasne odredbe.

Upoštevajoč nadaljnje pritožbene trditve pa sicer sodišče druge stopnje še pripominja, da ima tudi pomisleke glede materialnopravne pravilnosti dosedanjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso izkazale potrebo po izdaji začasne odredbe zaradi nastanka težko nadomestljive škode (zatrjevani pogoj iz 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ) kot tudi ne nadaljnje - alternativno predvidene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe - da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikom (predpostavk iz 3. alinee iste zakonske določbe). Vsekakor predstavljajo dokazno podkrepljene trditve (glej izpovedbe zaslišanih tožečih strank), da morajo sedaj tožeče stranke parkirati drugje, tudi izven parkirnih površin, in blago do lokalov dostavljati ročno, pri čemer so prisiljene plačevati tudi parkirnino sicer so podvržene nevarnosti plačila denarnih kazni, zadosti substancirano oziroma konkretizirano trditveno podlago predloga tožnikov, s katero izkazujejo verjeten obstoj zgoraj navedenih predpostavk. Navedene - neprerekane - trditve namreč kot na dlani izkazujejo stroške, torej premoženjsko škodo, ki jo ni mogoče sanirati takoj in morda tudi celo ne brez predhodno uveljavljanih sodnih postopkov zoper drugotoženo stranko. Po drugi strani pa zgoraj nanizane na stopnji verjetnosti obstoječe okoliščine, da bi drugotožena stranka lahko izročila tožnicam že nabavljene daljinske upravljalce, kažejo na to, da bi z neizdajo začasne odredbe vsekakor tožnicam nastajala večja škoda kot pa bi drugotoženi stranki nastala (če bi sploh nastala) z njeno izdajo.