Jedro

Glede na zakonsko možnost odpusta obveznosti, ki se lahko izvede le znotraj postopka osebnega stečaja, je treba za cilj osebnega stečaja šteti tudi razbremenitev dolžnika in njegov ponovni začetek in ne zgolj enakomerno poplačilo upnikov. Tega, da bo tožnik uveljavljal odpust obveznosti, pristojni organ pri odločanju o prošnji za BPP ni upošteval oziroma to iz izpodbijane odločbe ni razvidno. To pomeni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno, oziroma vsaj, da izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov, in to tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev, kar je razlog za odpravo odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Podpredsednika Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 453/2012 z dne 12. 12. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za založitev stroškov predujma za začetek osebnega stečaja.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za zgoraj navedeni namen, da je prošnji priložil potrdilo UE Brežice, potrdilo iz gospodinjske evidence in dokazila o prezadolženosti, služba za BPP pa je pridobila po uradni dolžnosti podatke o finančnem in premoženjskem stanju tožnika. Na podlagi zbranih podatkov pristojni organ ugotavlja, da je tožnik samostojni podjetnik, ki ima v najemu lokal v A. in ki je povedal, da si mesečno ničesar ne izplačuje ter da nima nobenega premoženja, kar sicer izhaja tudi iz listin, ki so v spisih. Tožnik je navedel, da ima za okoli 50 000,00 EUR dolgov in da se dolg v pretežni meri nanaša na obveznosti do DURS-a. Glede na navedeno in ob upoštevanju določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter določb 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pristojni organ zaključuje, da je uvedba postopka osebnega stečaja nad tožnikovim premoženjem nerazumna in da zato tožnikova prošnja ne opravičuje dodelitve BPP. Tožnik namreč ne razpolaga s premoženjem, iz katerega bi se lahko poplačali upniki v stečajnem postopku. Tožnik tudi ne prejema nobenih dohodkov. Zato uvedba stečajnega postopka proti prosilcu, ki nima nobenega premoženja in dohodkov, ki bi spadali v stečajno maso nima pravne podlage, saj ne bi prišlo do poplačila upnikov, kar je sicer namen osebnega stečaja. Pa tudi sicer, če bi bil stečajni postopek uveden, te terjatve proti dolžniku ne bi prenehale. S tem pa zakonski namen osebnega stečaja ne bi bil dosežen.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Prosi tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks. V tožbi navaja, da je stališče, ki ga je zavzel pristojni organ in po katerem je tožnikova prošnja za BPP nerazumna, materialnopravno zmotno. Določba 382. člena ZFPPIPP zagotavlja zgolj enakopravno obravnavanje vseh upnikov stečajnega dolžnika, nikakor pa upnikom ne zagotavlja poplačila terjatev. Namen postopka osebnega stečaja skupaj s postopkom odpusta obveznosti je, da se fizično osebo – potrošnika razbremeni dolgov. Tožnik namreč namerava znotraj postopka osebnega stečaja vložiti predlog za odpust svojih obveznosti v skladu s 398. členom ZFPPIPP. Vse to je tožniku z izpodbijano odločbo odvzeto, saj nima sredstev, da bi plačal predujem za začetek osebnega stečaja. ZFPPIPP za uvedbo stečaja ne zahteva obstoja določenega premoženja dolžnika, temveč se v primeru, kot je tožnikov, uporabijo določbe o stečajni masi neznatne vrednosti. Tožnik, ki stečajnega postopka ne more predlagati zgolj zato, ker nima sredstev za predujem, ne sme biti prikrajšan za pravice po ZFPPIPP, saj bi to pomenilo kršitev ustavne pravice do enakopravnosti. Tožnik je namreč prezadolžen, obenem pa nima nobenega premoženja. Tožnik tudi nima dohodkov, zato ne more poravnati terjatev. Upnik (pravilno: dolžnik), ki je star 52 let, ne najde zaposlitve, hkrati pa zaradi izvršilnih postopkov ne more poslovati kot samostojni podjetnik, saj bi mu upniki zarubili denarna sredstva na poslovnem računu in mu tako onemogočili poslovanje.

Tožena stranka je na poziv sodišča predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek in se ga udeleževati. Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

V konkretnem primeru je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za založitev stroškov predujma za začetek osebnega stečaja, katerega plačilo je procesna predpostavka za začetek postopka (2. točka drugega odstavka 232. člena ZFPPIPP) tudi v primeru, ko gre za postopek osebnega stečaja. Enak kot pri stečaju nad pravno osebo je tudi namen osebnega stečaja, to je, do bi bili vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika poplačani hkrati in v enakih deležih (382. člen ZFPPIPP), kot to pravilno in skladno z zakonskimi določbami ugotavlja pristojni organ za BPP. Pravilna ter skladna s spisi je tudi ugotovitev, da tožnik nima premoženja oziroma dohodkov, iz katerih bi lahko poplačal upnike. Zato pristojni organ ob upoštevanju navedenih okoliščin in ob upoštevanju tistih določb ZFPPIPP, po katerih v postopku osebnega stečaja terjatve upnikov ne prenehajo, če niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika (drugi odstavek 382. člen ZFPPIPP), pravilno ugotavlja, da je uvedba osebnega stečaja v konkretnem primeru nerazumna, saj tožnik nima premoženja in dohodkov, ki bi spadali v stečajno maso in bi se lahko delili med upnike.

Vendar pa pri tem spregleda, da je tožnik vlogo za BPP dopolnil z navedbo, da želi dati v postopku osebnega stečaja tudi predlog za odpust obveznosti in s tem z navedbo, ki je po presoji sodišča bistvena za odločitev. Stečajni dolžnik namreč lahko do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vloži predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale do začetka osebnega stečaja v delu, v katerem v tem postopku ne bodo plačane (prvi odstavek 398. člena ZFPPIPP) in za odpust katerih ne obstojijo ovire iz nadaljnjega 399. člena. Zato sklicevanje pristojnega organa, ko zavrne tožnikovo prošnjo za BPP, na osnovni namen stečajnega postopka v konkretnem primeru ni dovolj. Z ozirom na zakonsko možnost odpusta obveznosti, ki se po določbah 397. člena ZFPPIPP lahko izvede le znotraj postopka osebnega stečaja, je namreč po presoji sodišča za cilj osebnega stečaja šteti tudi razbremenitev dolžnika in njegov ponovni začetek in ne zgolj enakomerno poplačilo upnikov. Takšno stališče se zastopa tudi v strokovni literaturi (glej članek Osebni stečaj potrošnika in ekonomska analiza spodbud, Podjetje in delo, 2010, št. 4), razbrati pa ga je mogoče tudi iz sodne prakse Višjih sodišč, ko odločajo o začetku osebnega stečaja (prim. sklep VSL Cst 289/2011 in Cst 20/2011) in ki odrečejo dolžniku pravni interes za začetek postopka le v primeru, ko nima premoženja in ko obenem obstojijo zakonske ovire za odpust obveznosti. Izhaja pa takšno stališče tudi že iz sodb tega sodišča, izdanih v zadevah BPP, npr. iz sodbe IV U 66/2011, v kateri se prav tako ugotavlja, da uvedba stečajnega postopka (in posledično odobritev BPP) nima podlage iz dveh razlogov: ker tožnik nima premoženja in ker ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti. Tega, da bo tožnik uveljavljal odpust obveznosti, pa v konkretnem primeru pristojni organ pri odločanju ni upošteval, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno. To pa pomeni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno, oziroma vsaj, da izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov, in to tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. To pa obenem pomeni, da je podan razlog za odpravo odločbe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da o tožnikovi prošnji za BPP ponovno odloči. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Višino stroškov tožeče stranke je sodišče odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku. Ker je odvetnik upravičen uveljavljati 20% DDV, je sodišče tožeči stranki priznalo tudi te stroške. Stroški v višini sodne takse za tožbo pa tožeči stranki glede na določbe Zakona o sodnih taksah niso nastali in zato ni podlage za zahtevano vračilo.