Jedro

Dokler tožnik (pravno učinkovito) ne prekliče dovoljenja za uporabo stanovanja otrokom, ne more zahtevati plačila nadomestila za uporabo stanovanja s strani toženke. Dotlej je namreč treba šteti, da je v morebitno prikrajšanje privolil. Pravilen je zato zaključek sodbe, da ima toženka podlago za uporabo stanovanja v dogovoru pravdnih strank o skrbi za varstvo in vzgojo skupnih otrok in ohranitvi dotedanjega prebivališča otrok.

Tožnik ni dokazal, da ga toženka dejansko ovira oziroma onemogoča pri dostopu in uporabi stanovanja, v katerem biva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 285,59 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna plačati tožniku znesek 7.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila ter mu omogočiti vstop v stanovanjsko hišo na naslovu .... ter se vzdržati vseh posegov, ki bi onemogočali dostop in uporabo nepremičnine s strani tožnika (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženki stroške tega postopka v znesku 1.038,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži ugotovitev sodišča, da premoženjska razmerja med pravdnima strankama glede nepremičnine na naslovu ... niso urejena. Iz zemljiške knjige izhaja, da je tožnik do ene polovice solastnik navedene nepremičnine. Zoper njega tudi ne teče noben postopek zaradi spremembe takšnega zemljiškoknjižnega stanja.

Nesporno je, da je tožnik zapustil nepremičnino iz razloga, ker bivanje s toženko na miren način ni bilo več možno. Njuni prepiri so škodili tudi njunima otrokoma. V dani situaciji, ko je zunajzakonska zveza med pravdnima strankama razpadla, ni pričakovati, da bo tožnik njegovo nepremičnino, v kateri živi toženka s partnerjem in otrokoma, toženki kar podaril. Ob tem je povsem neprimerno, da se je v tožnikovo nepremičnino brez njegovega dovoljenja preselil tudi partner toženke.

Nepravilna je ugotovitev sodišča, da toženka ne preprečuje tožniku vstopa v hišo. Toženka je tožnika uspela izseliti iz nepremičnine brez sile pod pretvezo, da ga bo izplačala. Ker do izplačila ni prišlo, je toženec štel, da dogovor o mirni izselitvi ne velja več, zato tudi zahteva plačilo uporabnine.

Tožnik je najel kredit in kupil novo nepremičnino. To ne bi bilo potrebno, če bi bival v predmetni nepremičnini. S tem je gotovo prikrajšan.

Omejevanje uporabe nepremičnine bi bilo upravičeno le, če bi se tožnik odpovedal svojemu deležu na nepremičnini ali bi ga podaril svojima otrokoma ter se odločil, da se vanjo ne bo vračal, za kar pa ne gre v tem primeru. Toženka se obnaša, kot da je hiša njena last, a temu ni tako.

Okoliščina, da v tožnikovi hiši živi tudi partner toženke, potrjuje, da tožnik v hišo ne more oziroma da mu toženka ne omogoča vanjo prostega vstopa. Ker sodišče ni izvedlo dokaza za zaslišanje priče A. B., ki bi potrdil, da pri toženki stalno biva njen prijatelj, je kršilo določbe ZPP. Toženka nima nobene volje spustiti tožnika v hišo, ker bo težko bivanje tožnika, toženke in njenega partnerja. Izpovedba toženke, da tožnika pusti v hišo, tako ni verodostojna.

Tožnik ni vložil vindikacijske tožbe, temveč tožbo zaradi oviranja uporabe lastnine. Pri tem ga ne ovirata otroka, temveč toženka zaradi svojih osebnih razlogov.

Tožnik je v dokaz, da je bilo ob njegovi izselitvi govora o izplačilu njegova solastninskega deleža, predlagal zaslišanje odvetnice E. E. Ker toženka ne omogoča tožniku prostega vstopa v njegovo nepremičnino, je upravičen do plačila uporabnine in do varstva na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku za plačilo uporabnine

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila koristi od uporabe stanovanja, ki se nahaja v stanovanjski hiši na naslovu ..., za obdobje od maja 2015 do januarja 2017. Tožnik je zahtevek temeljil na 198. členu OZ, po katerem lahko imetnik, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Dokazati je torej moral, da je zaradi uporabe svoje stvari s strani toženca prikrajšan, da ni privolil v tako prikrajšanje, da je toženec obogaten in da je med prikrajšanjem in obogatitvijo podana vzročna zveza.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da se stanovanje nahaja v hiši na nepremičnini, katere - solastnik je tožnik, solastnika ostale polovice pa sta otroka pravdnih strank, - da drugo od dveh stanovanj v hiši uporablja tožnikova mati,1 - da sta pravdni stranki uporabljali stanovanje od leta 2006 oziroma 2007 do aprila 2015, ko se je tožnik zaradi nesoglasij med njima odselil, po odselitvi pa so v stanovanju ostali toženka in oba otroka, - da pravdni stranki doslej nista uredili medsebojnih premoženjskih razmerij, - da sta bila otroka zaupana v varstvo in vzgojo toženki, - da tožnik ima ključ stanovanja, ki ga je uporabljala družina, - da tožnik ne želi ponovne vselitve v stanovanje, ampak le, da ga toženka izplača (kot naj bi se bil dogovoril s toženko ob izselitvi).

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni upravičen do uporabnine, ker ni dokazal, da solastne nepremičnine ne more uporabljati proti svoji volji in zaradi ravnanj toženke, ki (so)uporablja to nepremičnino. Toženkina posest ni neupravičena, ker sta ji bila v varstvo in vzgojo zaupana otroka, ki sta solastnika sporne nepremičnine.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni bila zadostna teža dana dejstvu, da je tožnik solastnik nepremičnine, toženka pa ne. Ugotovitev v sodbi, da pravdni stranki še nista uredili premoženjskih razmerij glede sporne nepremičnine, ne pomeni, da v sodbi ni upoštevano zemljiškoknjižno stanje, tj. da so solastniki nepremičnine tožnik in otroka pravdnih strank in da torej toženka ni njena lastnica, solastnica ali skupna lastnica.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni dalo ustrezne teže dejstvu, da po prenehanju zunajzakonske skupnosti dejansko ni možno več sobivanje s toženko v istem stanovanju in da zato njena izpovedba, da tožniku dovoli vrnitev, ne more biti odločilna za presojo, ali mu preprečuje (so)uporabo stanovanja.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta se po tožnikovi izselitvi s sodno poravnavo dogovorili, da se njuna otroka zaupata v varstvo in vzgojo toženki in da ohranita naslov stalnega prebivališča.2 Tožnik se je torej strinjal, da ne le otroka, ampak tudi toženka uporablja dotedanje družinsko stanovanje. Drugače kot s skupnim bivanjem namreč ne bi mogla izvrševati starševske skrbi v razmerju do sedem in desetletnega otroka.

11. Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da je dogovor sklenil v pričakovanju, da mu bo toženka izplačala vrednost njegovega solastninskega deleža, in da se je - glede na toženkino nepripravljenost skleniti ustrezen dogovor - to pričakovanje izjalovilo. Četudi sta se pravdni stranki ob sklepanju sodne poravnave dogovorili, da bo toženka tožniku plačala vrednost solastninskega deleža, pa do tega iz razlogov na njeni strani ni prišlo, to ne pomeni, da "dogovor o [njegovi] mirni izselitvi" ne velja več. Tožnik je namreč v sodni poravnavi dovolil bivanje otrok na istem naslovu. Ni zatrjeval, da bi bil to dovoljenje v razmerju do otrok preklical.3 Dokler (pravno učinkovito) ne prekliče dovoljenja za uporabo stanovanja otrokom, pa ne more zahtevati plačila nadomestila za uporabo stanovanja s strani toženke. Dotlej je namreč treba šteti, da je v morebitno prikrajšanje privolil. Pravilen je zato zaključek sodbe, da ima toženka podlago za uporabo stanovanja v dogovoru pravdnih strank o skrbi za varstvo in vzgojo skupnih otrok in ohranitvi dotedanjega prebivališča otrok.

12. Ker že navedeno zadostuje za pravilnost odločitve o zavrnitvi denarnega zahtevka, se ni bilo treba izreči o pomenu dodatne ugotovitve, da sta otroka solastnika nepremičnine, v kateri se nahaja sporno stanovanje.

O zahtevku za varstvo (so)lastninske pravice tožnika

13. Za utemeljenost zahtevka, da toženka tožniku omogoči vstop v stanovanjsko hišo in da se vzdrži vseh posegov, ki bi mu onemogočali dostop in uporabo njegove nepremičnine, bi moral tožnik trditi in dokazati, da mu toženka na konkreten način onemogoča vstop in uporabo predmetne nepremičnine in ga s tem protipravno vznemirja v izvrševanju njegove (so)lastninske pravice (prvi odstavek 99. člena SPZ).

14. Ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da ga toženka dejansko ovira oziroma onemogoča pri dostopu in uporabi stanovanja, v katerem biva.

15. Četudi bi bilo ugotovljeno, da stanovanje brez tožnikovega dovoljenja uporablja toženkin partner, to ne bi pomenilo, da toženka protipravno vznemirja tožnika. V tem primeru bi kvečjemu šlo za protipravno vznemirjanje tožnika s strani partnerja toženke. Zahtevo za varstvo solastninske pravice bi zato moral tožnik uperiti zoper njega. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaza za zaslišanje priče A. B., ki ga je za dokazovanje te okoliščine predlagal tožnik. Tožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da se je iz stanovanja izselil, ker je bilo dogovorjeno, da ga bo toženka izplačala, pa do tega ni prišlo. Zatrjevana kršitev dogovora o izplačilu s strani toženke po naravi stvari ne more predstavljati vznemirjanja tožnika kot (so)lastnika v smislu 99. člena SPZ. Ne gre namreč za poseg, ki bi tožniku onemogočal ali oteževal rabo njegove nepremičnine. Zaradi tega izvedba s tem v zvezi predlaganega dokaza ni bila potrebna.

16. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženkini stroški znašajo skupno 285,59 EUR, in sicer gre za strošek odgovora na pritožbo (500 točk) in za 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Tožnik je trdil, da ima mati podlago v služnostni pravici, s katero je obremenjen solastninski delež otrok. 2 Tožnik je sam kot dokaz predložil sodno poravnavo, sklenjeno 25. 5. 2016, v kateri sta pravdni stranki sklenili tak dogovor glede njunih otrok, ki sta bila tedaj stara sedem in deset let. 3 Zato ni pomembno, ali bi bil to glede na dogovor o prebivališču otrok, vsebovan v sodni poravnavi, lahko storil z enostransko izjavo volje.