Jedro

Izpodbijani sklep ni sposoben za preizkus, saj iz njega ni razvidno, na zavarovanje katere oziroma katerih terjatev se sploh nanaša vsaka od izdanih začasnih odredb.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S tožbenim zahtevkom tožnica zahteva, da ji prvi toženec plača 260.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2019 dalje do plačila, da prvi in drugi toženec nanjo preneseta lastništvo vozila BMW X5, ter da ji drugi toženec plača znesek 10.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice izdalo več začasnih odredb. Prvemu tožencu je tako prepovedalo razpolagati s sredstvi na bančnem računu do zneska 260.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2019 dalje do plačila, nadalje pa še odtujiti ali obremeniti svoj poslovni delež v družbi M. d.o.o. Drugemu tožencu pa je prepovedalo razpolagati s sredstvi na bančnem računu do zneska 10.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2030 dalje do plačila, razpolagati z vozilom BMW X5 ter še odtujiti ali obremeniti nepremičnino ID ...882. 3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo pridržalo za končno odločbo.

4. Toženca v pravočasni pritožbi zoper sklep uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP). Izpodbijani sklep namreč ni sposoben za preizkus, saj iz njega ni razvidno, na zavarovanje katere oziroma katerih terjatev se sploh nanaša vsaka od izdanih začasnih odredb. Nadalje izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti niti v delu, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da na podlagi Pogodbe o ureditvi upravičenega lastništva in poravnavi finančnih terjatev (v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo sklenila prvi toženec in tožnica, obstoji verjetnost obstoja nedenarne terjatve do drugega toženca. Utemeljitev, da obstoji obveznost drugega toženca iz razloga, „ker se je prvi toženec ob sklenitvi Pogodbe zavedal, da bo drugi toženec obveznost prenosa lastništva na avtu lahko izpolnil, čeprav ni mogel sprejemati nobenih obveznosti v imenu in za račun drugega toženca“, namreč nima kakšnega razumnega smisla.

8. Ker izpodbijanega sklepa zaradi nerazumljivosti obrazložitve ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče utemeljenosti ostalih pritožbenih razlogov niti ni moglo presojati.

9. Gornje procesne kršitve glede na njeno naravo, ko stranke pravico do pritožbe še niti niso mogle uresničiti, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena, 366. člen in 354. člen ZPP).

10. V novem postopku, torej ob ponovnem presojanju ugovora, bo moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev razumljivo, jasno in smiselno obrazložiti. Pri tem bo moralo pri sprejemu odločilnih ugotovitev upoštevati, da je zavarovanje lahko utemeljeno odrejeno le v okviru tistega, kar predlagatelj predlaga, in to le na podlagi konkretnih navedb, s katerimi predlagatelj utemeljuje svoj konkreten predlog. Po ZIZ mora upnik pri obeh vrstah začasnih odredb (za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve) najprej dokazati verjetnost terjatve (270. in 272. člen ZIZ). Za zavarovanje denarne (271. člen ZIZ) oziroma nedenarne (273. člen ZIZ) terjatve pa sodišče ne sme izdati začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Ugovor tožencev, da pogoji za izdajo začasnih odredb v predmetni zadevi niso izpolnjeni, bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku obravnavati kot celoto, torej, ali je podana ustrezna medsebojna povezava med vsako posamezno terjatvijo do posameznega toženca, namenom zavarovanja ter sredstvom, predlaganim za zavarovanje te posamezne terjatve.

11. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).