Jedro

Tožena stranka je v spornem obdobju slabše poslovala. Direktor tožene stranke je prepričljivo izpovedal, da je bil glede na zmanjšanje obsega poslovanja družbe prisiljen ukrepati ter se odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih na nekaterih oddelkih, obstoječa dela pa prerazporediti med ostale zaposlene. Zato je prenehalo delovno razmerje nekaterim prodajalcem, vključno s tožnikom. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, kot tudi, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela pri toženi stranki. Potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala, kar je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2012 kot nezakonito in da ugotovi, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi, temveč mu traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2012; da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za to obdobje, od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje; v ustrezno matično evidenco vpisati delovno dobo ter obračunati bruto nadomestila plač, od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje; od bruto nadomestil plač plačati davke in prispevke, ter izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja ter odškodnino v višini 13.938,48 EUR bruto, od tega zneska pa obračunati morebitne prispevke ter davke ter izplačati neto znesek, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v postopku zatrjevala, da se je z rezultati poslovanja seznanila v mesecu juliju oz. avgustu 2012, vendar sodišče tega ne bi smelo upoštevati, ker tožena stranka za to ni podala ustreznih trditev. Direktor tožene stranke lahko v postopku priča le v okviru pravočasno zatrjevane trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je šele v postopku na sodišču predložila določene dokumente, iz katerih je bilo razvidno, da tožena stranka posluje slabo. Sodišče bi moralo preveriti poslovanje vseh organizacijskih enot in ne le organizacijske enote, ki posluje z izgubo in zato je tožena stranka pri izbiri tožnika bila diskriminatorna. Prav tako sodišče ni upoštevalo zaposlitve A.A. kar pa je bilo odločilno za pravilno odločitev v tej zadevi. Povsem razumljivo je, da je direktor tožene stranke, ki je zainteresiran za uspešen izid postopka, izpovedal, da je A.A. opravljal druga dela, vendar sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Edini, ki lahko pove, kaj je delal A.A., je on sam osebno oziroma bi lahko sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v njegovo pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da tožena stranka ni predlagala ustreznega dokaza, se ne more šteti, da je dokazala, da je A.A. delal kot vodja prodaje. Tožena stranka ni določila nobenega kriterija za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je imela namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku in ne drugemu delavcu. Tožnik se je namreč zameril direktorju tožene stranke s tem, ko je vložil tožbo, s katero je tudi uspel. To pa je bil tudi izključni razlog, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je imel pogodbo o zaposlitvi za prodajalca vozil sklenjeno na ravni celotnega podjetja in ne zgolj v salonu B., kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, zato ga tožena stranka ne bi smela opredeliti kot presežnega. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in navedla, da je v odgovoru na tožbo jasno navedla, da je obstajal razlog za redno odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov, to je zmanjšanje prodaje vozil in slabo finančno stanje. K odgovoru na tožbo je priložila listine (izkaz poslovnega izida tožene stranke za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012, izkaz oddelka Citroen nova in cestna vozila za isto obdobje in bilanca stanja na dan 30. 6. 2012), ki so predstavljale podlago za odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe tožniku. Tožena stranka je v postopku tudi pojasnila, da zaposlitev A.A. dne 16. 4. 2012, torej skoraj 6 mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni v nobeni pravno relevantni zvezi z odpovedjo tožnika. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo saj tožnik v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravna relevantna dejstva, pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan obstoj poslovnega razloga, ki ga opredeljuje 1. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je zaradi slabše gospodarske situacije tožena stranka odločila zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec. Sodišče prve stopnje je, na podlagi bilance stanja in izkazov poslovanja za leto 2012, zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je v tem obdobju poslovala z izgubo in se zato odločila za znižanje stroškov dela tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker je tožena stranka šele v postopku pred sodiščem predložila določene dokumente, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je slabo poslovala in da ti dokumenti niso obstajali že v času odpovedi tožnika. Tožena stranka je k odgovoru na tožbo priložila izkaz poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012, bilanco stanja na dan 30. 6. 2012 ter izkaz poslovnega izida oddelka, (stroškovnega mesta) B. nova in testna vozila, za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012. Tožena stranka navedenih dokumentov ni bila dolžna predložiti tožniku hkrati z odpovedjo in bistveno je, da je v sodnem postopku predložila dokumentacijo, s katero je dokazala zatrjevano izgubo v spornem obdobju.

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Ni mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti. Poudariti je potrebno, da 47. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da lahko delodajalec organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 261/2013 z dne 28. 1. 2014 in VIII Ips 201/2012 z dne 4. 3. 2013). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka zatrjevano slabše poslovanje v letu 2012 dokazala z predložitvijo bilance stanja na dan 30. 6. 2012 (priloga B1), izkazom poslovnega izida za organizacijsko enoto B. za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in izkaz poslovnega izida za toženo stranko, za isto obdobje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je direktor tožene stranke C.C. prepričljivo izpovedal, da je bil z rezultati poslovanja seznanjen konec julija in začetkom avgusta 2012 in je bil glede na zmanjšanje obsega poslovanja družbe prisiljen ukrepati ter se tudi odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih na nekaterih oddelkih, obstoječa dela pa prerazporediti med ostale zaposlene. Direktor je izpovedal, da je v letu 2011 dvema zaposlenima prodajalcema prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga, v letu 2012 pa trem zaposlenim, vključno s tožnikom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala tako obstoj utemeljenega poslovnega razloga, kot tudi, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela pri toženi stranki. Potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala, kar je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, na podlagi katerih kriterijev je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ravno tožniku. Tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev, saj ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita že zato, ker je tožena stranka istočasno sklenila zaposlitev z A.A., na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik. Kot je tožena stranka tekom postopka dokazala, je z A.A. sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 16. 4. 2012, torej 6 mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato navedena zaposlitev ni v nobeni pravnorelevantni zvezi z odpovedjo tožnika.

Pravilno pa je sodišče tudi odločilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov, torej po 6. členu ZDR in je zato odpoved neveljavna. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo, je tožena stranka v sporni zadevi opr. št. I Pd 814/2012 pripoznala tožnikov zahtevek v zvezi z razveljavitvijo sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je tožnika tudi, v mesecu juliju 2012, pozvala nazaj na delo in na podlagi ravnanja tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je bila kasnejša odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v povezavi z vodenjem spora pred delovnim in socialnim sodiščem.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 323. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, trpi svoje stroške pritožbenega postopka.