3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 270/2004 z dne 24. 8. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 595/99 z dne 22. 9. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi ugotovitve neobstoja stvarne služnosti in prepovedi uporabe dostopne poti ter po nasprotni tožbi (pritožnikov) zaradi ugotovitve obstoja iste stvarne služnosti ter izstavitve zemljiškoknjižne listine tožbenima zahtevkoma po tožbi ter po nasprotni tožbi delno ugodilo. Ugotovilo je, da za potrebe gospodujočega zemljišča, katerega lastnika sta pritožnika, obstaja stvarna služnost poti vzdolž celotne severne meje parcele št. 2658 k.o. V. kot služečega zemljišča, ki obsega pravico hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo za potrebe obdelave oljčnika in poljščin na gospodujočem zemljišču, ne pa tudi pravice vožnje z osebnimi avtomobili in kamioni, kot tudi ne obsega pravice vožnje, ki bi presegale vožnje, potrebne za kmetijsko obdelavo gospodujočega zemljišča. Dalje je ugotovilo, da za potrebe istega (gospodujočega) zemljišča stvarna služnost poti na parceli št. 2661 k.o. V. ne obstaja. Pritožnikoma je zato naložilo obveznost opustitve nadaljnje uporabe sporne poti izven ugotovljenega obsega priposestvovanja. V obsegu, v katerem je bil ugotovljen obstoj služnostne pravice, je odredilo njen vpis v zemljiško knjigo. Višje sodišče je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč, da stvarna služnost na parceli št. 2661 k.o. V. ne obstaja, temelji na stališču, da zaradi nasprotovanja tožnika kot lastnika tega zemljišča, ki se je pričelo že leta 1997, dvajsetletna priposestvovalna doba ni potekla. Odločitev, da sicer ugotovljena stvarna služnost v breme parcele št. 2658 k.o. V. obstaja le za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča ter da obsega le pravico hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, pa temelji na stališču, da sta lahko pritožnika služnostno pravico glede na način njenega izvrševanje s strani njunega pravnega prednika priposestvovala le v takšnem obsegu.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave. Menita, da sta izpodbijani sodbi glede na izveden dokazni postopek tako očitno napačni, da ju je mogoče oceniti za arbitrarni in samovoljni. Sodiščema očitata, da sta dve bistveni okoliščini, to je trenutek, ko je tožnik pričel njunemu izvrševanju stvarne služnosti nasprotovati, ter obseg njenega izvrševanja s strani njunega pravnega prednika, očitno napačno ugotovili. Obširno pojasnjujeta, zakaj naj bi izvedeni dokazni postopek utemeljeval drugačne sklepe. Menita, da sodišči očitno nista natančno prebrali dokazov ter da sta ju zato prikrajšali za pošteno in nepristransko sojenje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava. Prav zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa pritožnika sodiščema očitata z zatrjevanjem, da bi morali glede na izveden dokazni postopek odločiti drugače. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnika kršitve sicer zatrjujeta, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažeta.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave) je ustavno procesno jamstvo, zato kršitve te pravice ni mogoče utemeljiti z navedbo, da je odločitev po vsebini napačna. V okviru te pravice Ustavno sodišče sicer lahko preizkusi, ali je morda odločitev sodišč tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Izpodbijani odločbi sta namreč razumno obrazloženi. Zgolj dejstvo, da sta pritožnika nezadovoljna z dokazno oceno ter posledično tudi z odločitvijo sodišč, pa ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice.

5.Kako naj bi Višje sodišče kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pritožnika ne pojasnita, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

6.Pritožnika z navedbami, da sta ju sodišči prikrajšali za pošteno in nepristransko sojenje, smiselno uveljavljata tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, vendar tudi te kršitve ne izkažeta. Kršitve te pravice namreč zgolj z očitki o napačni dokazni oceni ni mogoče utemeljiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger