Jedro

V primeru, ko se na ponovni obravnavi izvajajo dokazi, glede katerih se obdolženec v prejšnji fazi postopka ni mogel izjasniti, niso podani pogoji za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega L. L. se sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega L. spoznalo za krivega storitve (nadaljevanega?) kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri mesece zapora, nato pa upoštevaje kazni šest mesecev zapora, pet mesecev zapora in šest mesecev zapora iz preklicanih pogojnih obsodb, v skladu z določili o steku kaznivih dejanj, obdolžencu izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Obdolženca je obsodilo še na plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso in na plačilo premoženjskopravnega zahtevka v znesku 112,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje do plačila, oškodovani družbi Š. d.o.o. Proti sodbi so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega L. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko pritožbo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve določil kazenskega zakonika (kršitev kazenskega zakona), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijajo pa tudi odločbo o kazenski sankcij. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da “izpodbijano sodbo spremni z izrekom oprostilne sodbe, oziroma podredno razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v ponovno sojenje prvemu sodišču, oziroma zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sodbo razveljavi po uradni dolžnosti, oziroma obdolženemu izreče pogojno obsodbo, ki je ne prekliče”. Zagovorniki torej v prvi vrsti predlagajo spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, v drug vrsti razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v tretji vrsti pa (zgolj) spremembo odločbe o kazenski sankciji.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Na ta predlog je obdolženec pisno odgovoril. V odgovoru vztraja pri pritožbenem predlogu, da se (sodba razveljavi in) zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba razveljaviti po uradni dolžnosti.

V zvezi z dne 4. 2. 2008 storjenim kaznivim dejanjem na škodo dveh oškodovancev (L. T. O. in družbe Š. d.o.o.) je Okrožno državno tožilstvo v Celju dne 25. 7. 2008 vložilo obtožni predlog v skladu z določilom II. odstavka 430. člena ZKP. Pred vložitvijo obtoženega predlaga namreč niso bila opravljena (posamezna) preiskovalna dejanja. Sodišče prve stopnje je dne 1. 12. 2009 pričelo glavno obravnavo, na kateri je obdolženec podal svoj zagovor, sodišče pa je zaslišalo tudi pričo A. O. Zaradi izvedbe dokazov z zaslišanjem prič (oškodovanke) L. T. O., S. G. (na katerega je obdolženec valil odgovornost za najetje študentke) in A. L. (ki je bila pri oškodovani družbi z obdolžencem največ v stiku), je bila glavna obravnava preložena na dne 28. 12. 2009, ko se je dejansko tudi nadaljevala. Na to nadaljevanje glavne obravnave obdolženec ni pristopil. Sodišče je ugotovilo, da je bil obdolženec na glavno obravnavo pravilno vabljen, da je bil opozorjen na možnost sojenja v odsotnosti in da izostanka ni opravičil. Iz pisno izdelane sodbe (ne pa tudi iz zapisnika o glavni obravnavi) izhaja, da sodišče obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ni štelo za nujno, zato je narok (glavno obravnavo) opravilo v obdolženčevi odsotnosti. Ni dvoma, da so bili za sojenje v nenavzočnosti obdolženega L. izpolnjeni vsi formalni pogoji (pravilno vabljen in na možnost sojenja v odsotnosti opozorjen obdolženec, ki je že bil zaslišan, izostanka pa ni opravičil), nikakor pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen tudi materialni pogoj, ki ga s standardom, da obdolženčeva navzočnost ni nujna, opredeljuje določilo I. odstavka 442. člena ZKP. Tega pogoja zakon ne opredeljuje, gotovo pa se zahteva njegova ozka razlaga. Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima pravico izjaviti se o obtožbi in o dokazih, ki ga bremenijo. Če obdolženec še ni bil zaslišan, ali če se ni seznanil z vsemi dokazi, ki ga obremenjujejo, je njegova navzočnost vedno nujna. Tako v primeru, ko se na glavni obravnavi izvajajo dokazi, glede katerih se v prejšnji fazi postopka obdolženec ni mogel izjasniti, niso podani pogoji za opravo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti. Na nadaljevanju glavne obravnave pa je prvo sodišču izvedlo ravno tiste dokaze, na katere je v pretežni meri oprlo za obdolženca neugodno sodbo, ko je zaslišalo oškodovanko, pričo G., ki je ovrgla obdolženčev zagovor o tem, da je bila oškodovanka za delo najeta dejansko s strani G. ter A. L., ki je bila že glede na utemeljitev dokaznega predloga na list. št. ... v zvezi z obravnavanim dejanjem z obdolžencem največ v stiku. S temi, za obdolženca obremenilnimi dokazi, se obdolženec ni soočil, niti se o njih ni izjavil, zato ni na mestu zaključek prvega sodišča, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi, na kateri so bili ti dokazi prvič izvedeni in ne morda zgolj ponovljeni, ni bila nujna. Ker tako po presoji pritožbenega sodišča ta materialni pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti ni bil izpolnjen, je na mestu sklep, da je bila glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca opravljena v nasprotju z določbami ZKP. S tem je prvo sodišče zagrešilo tisto (absolutno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je opredeljena v določilu 3. točke I. odstavka 371. člena ZKP, v pritožbenem postopku pa je upoštevna po uradni dolžnosti (določilo 1. točke I. odstavka 383. člena ZKP). Dognanje te kršitve (ki onemogoča preizkus sodbe prvega sodišča) je narekovalo razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče odpraviti zgoraj opisano postopkovno kršitev in o obtožbi vnovič odločiti. Pri vnovičnem odločanju pa bo sodišče moralo imeti pred očmi tudi dejstvo, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja goljufije, ne le na škodo L. T. O., temveč tudi na škodo pravne osebe, ko v dosedanjem postopku ugotavljanju in argumentaciji utemeljenosti očitka goljufije na škodo Š. d.o.o., prvo sodišče ni posvečalo pozornosti. Sodišče pa naj pri vnovičnem sojenju izhaja tudi iz pritožbenih navedb, o utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče ob dognani procesni hibi ni moglo opredeliti.

Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi določila I. odstavka 392. člena ZKP.