Jedro

Prosilčevo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. S samovoljno zapustitvijo azilnega doma, kamor se ne vrne, prosilec torej na konkludenten način pokaže, da očitno nima več namena počakati do pravnomočnega zaključka upravnega postopka. S tem pa se sam odreče sodnemu varstvu ne samo na prvi sodni stopnji ampak tudi v pritožbenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2673/2024/11 (1221-19) z dne 8. 11. 2024. S tem sklepom je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013,1 odgovorna država članica za obravnavanje prošnje. Hkrati je sodišče zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je bil predlagan odlog izvršitve navedenega sklepa z dne 8. 11. 2024.

2.Iz razlogov sklepa sodišča izhaja, da tožnik v času odločanja o tožbi (1. 4. 2025) zanjo ni več izkazoval pravnega interesa, saj je 9. 1. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi tožnikove svobodne izbire, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v njegovo pravico ali neposredno na zakon oprto korist, je tožbo zavrglo, posledično pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep po pooblaščenki vložil pritožbo. Navaja, da sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva. Čeprav se ne nahaja v azilnem domu, to ne pomeni, da ni v Sloveniji in da nima pravnega interesa, da se o njegovi tožbi in o zahtevi za izdajo začasne odredbe vsebinsko odloči.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7.Toženka je v pritožbenem postopku z vlogo z dne 16. 5. 2025 (l. št. 34) potrdila nadaljnji obstoj okoliščin, ki so bile podlaga za zavrženje tožbe zaradi prenehanja pritožnikovega pravnega interesa za upravni spor, in sicer njegovo samovoljno zapustitev azilnega doma 9. 1. 2025, v katerega se tudi do dne priprave tega dopisa ni vrnil, niti ni toženki sporočil razloga za svojo odsotnost ter kje se nahaja. Toženka zato meni, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbo (pravilno: pritožbo) zavrže.

8.Glede na navedeno in upoštevaje, da je pooblaščenka v pritožbi navedla, da zapustitev azilnega doma še ne pomeni, da pritožnika ni v Sloveniji, jo je Vrhovno sodišče pozvalo, naj sporoči morebitne spremembe glede pritožnikove prisotnosti v Republiki Sloveniji in pojasni pravni interes za vloženo pritožbo. Pooblaščenka se v postavljenem roku na poziv ni odzvala.

9.Vrhovno sodišče glede na rezultat prvostopenjskega postopka s tožbo najprej ugotavlja, da si pritožnik z vloženo pritožbo prizadeva, da bi sodišče prve stopnje po vsebini obravnavalo njegovo tožbo in da bi v skladu s tožbenim predlogom odpravilo izpodbijani sklep toženke, kar bi pomenilo, da mora Republika Slovenija odločiti o pritožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in mu navedeno zaščito ob izpolnjevanju pogojev tudi zagotoviti. Vendar pritožnik ob navedenih okoliščinah glede zapustitve azilnega doma oziroma prisotnosti v Sloveniji, ki ostajajo nespremenjene tudi v pritožbenem postopku, takega izida ne more doseči. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) namreč za primer, ko se prosilec v treh dneh po samovoljni zapustitvi azilnega doma ne vrne, v drugem odstavku 50. člena določa, da se prošnja šteje za umaknjeno. Pritožnik torej v obravnavanih okoliščinah ne s tožbo niti s pritožbo ne more doseči navedenega cilja in s tem spremembe (izboljšanja) svojega pravnega položaja oziroma bi ponovno obravnavanje tožbe ob nespremenjenem dejanskem stanju lahko ponovno vodilo le v njeno zavrženje.

10.Tako tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da prosilčevo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 2 pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Samovoljna zapustitev azilnega doma, čeprav že v času po izdaji upravnega akta, zato vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani upravni akt o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.3 S samovoljno zapustitvijo azilnega doma, kamor se ne vrne, prosilec torej na konkludenten način pokaže, da očitno nima več namena počakati do pravnomočnega zaključka upravnega postopka.4 S tem pa se sam odreče sodnemu varstvu ne samo na prvi sodni stopnji ampak tudi v pritožbenem postopku.

11.Ker po navedenem pritožnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep ni izkazan, je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2V skladu s tretjo alinejo te določbe mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča.

3Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, izdane v zvezi z dublinskimi postopki, I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 21/2025 z dne 12. 2. 2025.

4Glej npr. sklepe I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in Up 292/2016 z dne 27. 10. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 89, 89/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.