Jedro

Četudi drži, da je tožnica kot žena župana in pomembnega politika že pred obravnavano objavo nastopala v javnosti, pa vsebina in način poročanja tožene stranke (o ločitvi od moža in razpadu družine) brez dvoma pomeni grob poseg v zasebnost in osebnostne pravice tožnice. Doslej namreč tožnica sama na tak način ni izpostavljala javnosti svojega osebnega in družinskega življenja in, kot je sama prepričljivo izpovedala, sta zanjo zakonska zveza in družina pomembni vrednoti.

Pisanje o tem, da je tožnica svojega moža zapustila, brez kakršnekoli dejstvene podlage in ne da bi to informacijo toženka pri tožnici ali njenem možu preverila, je predvidljivo škodljivo, nefer in pomeni zlorabo medijske svobode za goli senzacionalizem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v točki I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013, višji tožbeni zahtevek (za glavnico nad zneskom 2.500,00 EUR s pripadki) pa je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Ne strinja se s presojo sodišča o protipravnosti njenega ravnanja. Predvsem je tožena stranka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila, njena trditev v ničemer ni bila neverjetna in še manj namenoma žaljiva. Pri presoji skrbnosti novinarja in njegove dobrovernosti je ključnega pomena, o kom je novinar pisal in ali je glede na znane okoliščine in lastnosti te osebe objavljena vsebina verjetna. Po stališču tožene stranke novica o odhodu žene A. A. nikakor ni neverjetna, zato je novinarju tožene stranke težko očitati, da je bil nedobroveren in da je ravnal neskrbno. Sodišče bi moralo upoštevati kontekst nastanka sporne vsebine, na katerega je tožena stranka opozorila, a je v celoti zanemarilo njene trditve. Na enak način je zanemarilo ugovor tožene stranke, da je bila tožeča stranka v preteklosti odporna na vpletanje medijev v njene zasebne odnose, s čimer je sama postavila standard lastne tolerance do medijskih objav o njenem zasebnem življenju. Zatrjevana pojavnost tožeče stranke in njena pretekla toleranca sta izhodišče tako za presojo protipravnosti ravnanja novinarja, kot za presojo obstoja in obsega škode. Odškodnina je tudi po višini odmerjena previsoko. Pomembno je, da je tožena stranka nemudoma preklicala sporni prispevek, kot tudi okoliščina, da so se naknadno pojavili prispevki, ki so zopet komentirali vrline tožeče stranke oziroma njenega zakona.

3. Odgovora na tožbo tožnica ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic. Tožena stranka je po njenih trditvah z objavo neresničnih in žaljivih zapisov v časopisu ... in na spletnem naslovu www.... grobo posegla v njeno pravico do zasebnosti in duševne integritete, kar hkrati pomeni poseg v pravico do časti in dobrega imena. Toženka v bistvenem ne zanika, da je objavila neresnična dejstva, ki ji jih je sporočil anonimni vir, brani pa se, da je tožnica javna oseba z izrazito izkazanim osebnim sodelovanjem z mediji, zato je dolžna sprejeti tudi objave, ki ji niso povsem pogodu. Hkrati tožena stranka meni, da ni ravnala protipravno, ker je pravočasno in korektno izpolnila zahtevo tožnice za objavo popravka v skladu z Zakonom o medijih.

6. Pravno podlago za odločitev, kot tudi relevantno pravno teorijo in sodno prakso, je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo. Obligacijski zakonik – OZ v 179. členu med pravno priznane oblike nepremoženjske škode uvršča tudi duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve osebnostne pravice, med katere sodi tudi kršitev pravice do zasebnosti. Ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin v tej zadevi je moralo sodišče pretehtati ravnanje tožene stranke v okviru določb 35. in 39. člena Ustave RS, in sicer, ali je tožena stranka izvajala svobodo novinarskega izražanja v dopustnih mejah, ali pa je ravnala protipravno in z objavami nedopustno posegla v tožničino pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena.

7. Prvostopenjsko sodišče je vsa pomembna dejstva za odločitev v celoti in pravilno ugotovilo ter pri odločitvi kot ključno upoštevalo sledeče: Tožena stranka je v časopisu ... in na spletnem naslovu www.... ... 2013 objavila članek z naslovom: „Neuradno: B spakirala in se odselila od A. A.!, Ločitev zakoncev …?“ in z naslovom „Neuradno: B zapustila A.?“; tožnica je soproga A. A., župana ..., politika in nekdanjega gospodarstvenika; v člankih so zapisane neresnične in nepreverjene trditve o odselitvi tožnice v stanovanje v ... in ločitvi zakoncev ...; novinar tožene stranke pred objavo ni preveril verodostojnost in resničnost informacij; tožnica je relativna javna oseba; sporni članek obravnava osebno in družinsko življenje tožnice, za njegovo objavo ni podan javni interes; objava člankov je pri tožnici povzročila prizadetost in porušeno duševno ravnovesje.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka s spornim člankom prekomerno posegla v osebnostne pravice tožeče stranke, da je bilo njeno ravnanje protipravno in ni opravičljivo oziroma varovano s pravico do svobodnega izražanja oziroma medijskega obveščanja o dejstvih, ki so pomembna za javnost. Četudi drži, da je tožnica kot žena župana ... in pomembnega politika že pred obravnavano objavo nastopala v javnosti, pa vsebina in način poročanja tožene stranke (o ločitvi od moža in razpadu družine) brez dvoma pomeni grob poseg v zasebnost in osebnostne pravice tožnice. Doslej namreč tožnica sama na tak način ni izpostavljala javnosti svojega osebnega in družinskega življenja in, kot je sama prepričljivo izpovedala, sta zanjo zakonska zveza in družina pomembni vrednoti. Pritožba nima prav, da naj bi bila tožnica v preteklosti, pred spornim prispevkom, odporna na vpletanje medijev v njene zasebne odnose z možem, sinovoma in snaho. Iz časopisnih člankov, na katere se tožena stranka v tej smeri sklicuje, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč zaključek, da bi tožnica svojo zasebnost v tej smeri sama izpostavila javnosti in s tem dopustila takšne vrste medijskega poročanja. Prvostopenjsko sodišče ni zanemarilo trditev tožene stranke o tem, pač pa jih je pravilno ocenilo, enako tudi njene trditve, da naj bi novinar pri zapisu članka ravnal z zadostno skrbnostjo in imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zapisal. V obrazložitvi sodbe je pravilno pojasnjeno, da skrben novinar nikakor ne bi smel verjeti v resničnost informacij, ki jih je zapisal v člankih, zgolj na podlagi aktualnih dogodkov, povezanih z delom, ki ga je opravljal tožničin soprog ter na podlagi anonimnega in očitno nepreverjenega vira. Tudi zasebno življenje župana, katerega del je njegova zakonska zveza s tožnico, je sicer lahko za javnost zanimiva zadeva. Pisanje o tem, da je tožnica svojega moža zapustila, brez kakršnekoli dejstvene podlage in ne da bi to informacijo toženka pri tožnici ali njenem možu preverila, pa je predvidljivo škodljivo, nefer in pomeni zlorabo medijske svobode za goli senzacionalizem.

9. Sodišče prve stopnje je zato pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic utemeljeno dalo prednost varstvu tožničine zasebnosti.

10. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 179. člena OZ. Prisojena odškodnina ni previsoka glede na obseg in intenzivnost duševnih bolečin tožnice, ugotovljenih na podlagi njene izpovedi. Dejstvo, da je tožena stranka na zahtevo tožnice objavila popravek članka, na višino odškodnine v konkretni zadevi bistveno ni moglo vplivati glede na dokazano prizadetost tožnice, enako tudi niso odločilni kasnejši prispevki v medijih, ki naj bi potrditvah pritožbe poudarjali vrline tožeče stranke oziroma trdnost njenega zakona. Tudi pregled objavljenih primerljivih odškodninskih primerov, v katerih je bila prisojena odškodnina zaradi medijskih kršitev, pokaže, da prisojena odškodnina v primerjavi z ostalimi primeri ni previsoka, ampak ustrezna.

11. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).