Jedro

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 489 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2020 dalje do plačila, 4,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2020 dalje do plačila, 10,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2020 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 391,80 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je ravnala samovoljno, ko je po toženkinem klicu upoštevala ustni preklic glede ležišča, ki toženki še ni bilo dostavljeno, ne pa tudi glede odeje, s katero je toženka že razpolagala. Priča A. A. je prepričljivo izpovedal, da toženki ležišča niso dostavili zato, ker ga je toženka zavrnila, na silo pa nikomur ni mogoče dostaviti ničesar. Sodišče prve stopnje je nepravilno in mimo vsakršne trditvene podlage pravdnih strank štelo, da je odstopni rok pri obravnavani prodajni pogodbi začel teči šele z dnem, ko je toženka zavrnila dostavo ležišča, v zvezi s čemer se je sklicevalo na določbo drugega odstavka 43.č člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Sodišče prve stopnje je pri tem bistveno prekoračilo toženkino trditveno podlago, saj slednja ni podala prav nobenih navedb v tej smeri. Toženka se do pravočasnega pisnega odstopa od pogodbe ni opredeljevala, niti ga ni zatrjevala. Ker toženka ni podala trditvene podlage glede pravočasnosti pisnega odstopa od pogodbe, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je toženka tudi pred začetkom sodnega postopka vztrajala pri odstopu od pogodbe le glede ležišča, ne pa tudi glede odeje. S postopanjem sodišča prve stopnje ji je bila odvzeta pravica do izjave v smislu možnosti učinkovite obrambe in s tem pravice do kontradiktornega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja tudi sodbo presenečenja. Pravdnim strankam pred izdajo sodbe ni bilo razkrito novo pravno stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v obrazložitvi sodbe, zato lahko procesno kršitev uveljavlja šele s to pritožbo.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo terjatve v višini 504,50 EUR iz naslova prodaje blaga „od vrat do vrat“. 28. 2. 2020 je toženki na njenem domu prodala Aroma terapijo – nadvložek oziroma odejo, za kar je bilo dogovorjeno plačilo v obrokih preko položnic, katerih toženka ni plačala. Toženka se brani, da je odstopila od pogodbe in svoj odstop pravočasno sporočila tožeči stranki.

6. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo o zahtevku za plačilo zneska 504,50 EUR s pripadki, je postopek ob uporabi 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tekel po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Pravila tega postopka veljajo tudi za pritožbeni postopek. V zvezi s tem je pomemben prvi odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7. Pritožbene navedbe v zvezi z (ne)upoštevanjem toženkinega ustnega preklica in izpovedbo priče A. A. so usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odstopni rok v konkretnem primeru začel teči šele z dnem, ko je toženka zavrnila dostavo ležišča,1 pri čemer se je sklicevalo na določbo drugega odstavka 43.č člena ZVPot. V zvezi s tem tožeča stranka sodišču prve stopnje očita prekoračitev toženkine trditvene podlage in posledično kršitev razpravnega načela ter izdajo sodbe presenečenja. Če sodišče prekorači trditveno podlago pravdnih strank, to predstavlja kršitev razpravnega načela, ki pa je kršitev relativne narave.2 Ker upoštevaje prvi odstavek 458. člena ZPP relativna bistvena kršitev pravil postopka ni dovoljen pritožbeni razlog, se pritožbeno sodišča do tega konkretneje ne opredeljuje.

9. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.3 Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.4 V konkretnem primeru je vprašanje pravočasnosti toženkinega odstopa od pogodbe izpostavila že sama tožeča stranka, ko je v dopolnitvi tožbe5 navajala, da je toženki ob telefonskem pogovoru dne 5. 3. 2020 (ko je slednja želela odstopiti od pogodbe), pojasnila, da mora odstop od pogodbe sporočiti pisno, nakar je bil toženkin pisni odstop z dne 16. 3. 2020 poslan po izteku 14 dnevnega roka, torej prepozno. Toženka se je v odgovoru na dopolnitev tožbe6 sklicevala na 43.č člen ZVPot in zatrjevala, da je na podlagi ustnega in pisnega obvestila tožeči stranki pravočasno odstopila od pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo zadostno trditveno podlago pravdnih strank za presojo (ne)pravočasnosti odstopa tožene stranke od pogodbe, kot tudi teka roka za odstop po 43.č členu ZVPot. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, je zato neutemeljen.

10. Glede na navedeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Predmet prodajne pogodbe med pravdnima strankama je bilo poleg nadvložka oziroma odeje tudi ležišče. Slednje toženki ni bilo nikoli dostavljeno, ker je toženka 5. 3. 2020 ustno (po telefonu) sporočila, da odstopa od pogodbe. Tožeča stranka je ustni odstop upoštevala glede ležišča, ne pa tudi glede nadvložka oziroma odeje, ki je bila toženki izročena ob sklenitvi pogodbe. 2 Prim. sklep VSRS II Ips 70/2019. 3 Prim. sodba VSRS II Ips 75/2016. 4 Prim. odločbe VSC Cp 488/2018, VSM I Cp 72/2022, VSL II Cp 1514/2018, VSL II Cp 2196/2016 in druge. 5 Glej list. št. 53 do 55 spisa. 6 Glej list. št. 58 spisa.