Jedro

Zakon določa možnost, da stranka v posamezni zadevi sodišču sporoči, da želi vročanje po elektronski poti. Sporočilo sodišču je lahko dano le za posamezen postopek. Tudi Pravilnik o elektronskem poslovanju ne predvideva registracije v informacijski sistem sodstva v smislu, da bi sodišče vsakokrat moralo vpogledati v "register" in v primeru registracije vsa pisanja vročati na elektronski naslov v sistemu sodstva. Tega ne določata ne prej veljavna pravilnika ne aktualni pravilnik, niti to ni smisel registracije (temveč je smisel registracije v sistem e-sodstvo, da uporabnik pridobi in lahko uporablja pooblastila registriranega uporabnika). Zakon pa sicer predvideva, da sodišče lahko (ne pa mora) vroča pisanja po varni elektronski poti tudi v drugem postopku, a je hkrati pogoj za to, da je stranki predhodno vročeno pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja vročana po varni elektronski poti. Že po naravi stvari to ne more veljati za sklep o izvršbi, saj dolžnika ni dovoljeno na takšen način vnaprej obvestiti o tem, da bo zoper njega izdan sklep o izvršbi. S tem bi se namreč obšlo element presenečenja, ki je bistven za zagotovitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe kot del pravice do sodnega varstva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi opr. št. VL 106395/2024 z dne 18. 11. 2024 zavrne.

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Kot bistveno trdi, da je v svojem predlogu navajal, da prejema vsa pisanja sodišča na varni elektronski pošti VEP.si. Dolžnik je v predlogu zanikal prejem temeljnega sklepa o izvršbi, dolžniku namreč ni znano in ne ve kako in na kakšen način mu je naslovno sodišče domnevno pravilno vročevalo in vročilo izpodbijani sklep, saj nobenega obvestila o tem sodnem pisanju nikoli ni prejel na VEP.si. Dolžnik nikoli in na noben način, sploh pa ne na registrirani VEP.si elektronski naslov, pa tudi na poštni naslov ne, ni dobil osnovnega, temeljnega sklepa o izvršbi, zoper katerega bi, če bi ga v resnici dobil, zagotovo ugovarjal. Dolžnik je utemeljeno navedel, da je nekje v sistemu vročanja sodišča prišlo do več kot očitne napake, na osnovi katere sodišče zmotno šteje, da mu je bil sporni in izpodbijani sklep vročen in da je potekel rok za ugovor. Predlagal je, da naj sodišče najprej preveri pravilnost vročitve izpodbijanega sklepa. Zakonska podlaga, ki jo navaja izpodbijani sklep, je nedvomno prava (132. člen ZPP). Dolžnik, družba A. d.o.o., ima svoj elektronski naslov že od prej registriran v informacijskem sistemu sodstva in s tem v zvezi že podano izjavo, da se mu vsa sodna pisanja vročajo v elektronski obliki, preko sistema VEP.si, kot so se mu vročala do te sporne vročitve in kot se mu vročajo tudi od takrat naprej. Smisel registracije v informacijskem sistemu sodstva je ravno v tem, da ima sodstvo v vsakem trenutku, ko gre za določeno stranko postopka, ki ima urejeno registracijo v njenem informacijskem sistemu, podatek o registraciji v sistemu sodstva in se mu torej vsa pisanja vročajo izključno na elektronski naslov, katerega registracija je veljavna v sistemu sodstva. Tozadevno materijo ureja Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih. Skladno s 26. členom navedenega pravilnika bi moral izvršilni oddelek naslovnega sodišča dolžnika, ki je registriran uporabnik, obvestiti o prispeli elektronski pošiljki, tako, kot ga je sodni sistem obveščal v vseh dosedanjih sodnih postopkih. Pokaže se torej, da je bila vročitev, ki je bila izvršena mimo sistema elektronskega vročanja po VEP.si dolžniku kot registriranemu uporabniku, posledica premalo strokovnega dela izvršilnega oddelka, ki bi moral najprej preveriti, ali je dolžnik registrirani uporabnik v elektronskem poslovanju v informacijskem sistemu sodstva in mu, kot do tedaj, sodno pisanje, izpodbijani sklep, vročiti v elektronski obliki, kot je to nujno in potrebno v sistemu elektronskega vročanja registriranim in kvalificiranim uporabnikom informacijskega sodnega sistema, nenazadnje, kot je bilo v postopkih istega izvršilnega oddelka opr. št. VL 74766/2023, VL 14107/2022, VL 69579/2022. Pokaže se torej, da je očitek izpodbijanega sklepa, da dolžnik pred vročitvijo sklepa ne more podati izjave po tretjem odstavku 132. člena ZPP, povsem napačen. Ne gre zgolj za okoliščino, da je imel dolžnik že pred konkretnim postopkom odprt varen elektronski predal, ampak gre za dejstvo, da mu je sodišče do tedaj vsa sodna pisanja vročalo v ta predal. Tako je informacijski sistem sodstva in s tem tudi Centralni oddelek za verodostojno listino, razpolagal z izjavo dolžnika, da želi vedno vročanje v varen elektronski predal, tudi v tem postopku. Tako je mogoča in utemeljena uporaba določbe četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da želi dolžnik, da se mu v varni elektronski predal vročajo pisanja tudi v predmetni zadevi. Jasno je torej, da je s fikcijo poštne vročitve dolžniku v celoti in popolnoma kršena pravica do izjave in da iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. Up-520/2016-16, z dne 7. junija 2017, v 18. točki obrazložitve poudarilo, da od strank sodnih postopkov, ki niso profesionalci, sme v zvezi z vročanjem pričakovati le normalna oziroma povprečna skrbnost. Povprečno skrbna oseba pa, ko gre za vročanje sklepa o izvršbi dolžniku, ni dolžna pričakovati poštne vročitve s fikcijo vročitve namesto elektronske vročitve na podlagi registracije in ustrezne izjave dolžnika v informacijskem sistemu sodstva z nedvoumno danim soglasjem za elektronsko vročanje zaradi uporabe e-predala v prejšnjih in bodočih sodnih postopkih, na podlagi besedila četrtega odstavka 132. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi, v katerem je uveljavljal, da je bil postopek vročanja nepravilen, saj mu sklep o izvršbi ni bil vročen v varen elektronski predal. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da se je pisanje poskušalo vročiti dolžniku 20. 11. 2024, ker to ni bilo možno, pa mu je bilo na vratih puščeno obvestilo o lokaciji pisanja in roku za prevzem. Ker dolžnik pisanja ni prevzel, se je pisanje vrnilo sodišču, saj dolžnik nima hišnega predalčnika, pisanje pa je bilo torej vročeno s fikcijo dne 5. 12. 2024. Dolžnik vročilnice v konkretnem primeru sploh ni izpodbijal, temveč je le pavšalno navajal, da mu sklep o izvršbi ni bil na noben način vročen. Sodišče je še pojasnilo, da se dolžnik z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek, seznani šele z vročitvijo sklepa o izvršbi, zato pred vročitvijo ne more podati izjave po tretjem odstavku 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da želi vročanje pisanj po elektronski poti. Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo so po presoji pritožbenega sodišča pravilni.

6.Dolžnik se tudi v obravnavani pritožbi v bistvenem zavzema, da bi mu moralo sklep o izvršbi sodišče vročiti po elektronski poti. Določbe o pogojih za elektronsko vročanje vsebuje 132. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Stranka lahko skladno s tretjim odstavkom 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po varni elektronski poti v varen elektronski predal ali na naslov za vročanje po varni elektronski poti, registriran v informacijskem sistemu sodstva, katerega naslov navede v vlogi. Navedeni naslov je enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke. Če stranka pisanje vloži v elektronski obliki, se šteje, dokler ne sporoči drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče stranki vroča pisanja po varni elektronski poti tudi v drugem postopku, če lahko na podlagi podatkov o stranki, s katerimi razpolaga, zanesljivo ugotovi, da ima ta stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti ter je stranki predhodno osebno vročilo pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja v tem postopku vročana po varni elektronski poti, dokler ne bo sporočila drugače (četrti odstavek 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.Po presoji višjega sodišča tretji odstavek 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa možnost, da stranka v posamezni zadevi sodišču sporoči, da želi vročanje po elektronski poti. To izhaja iz nadaljnjega odstavka, ki določa, kdaj je možno (ne pa obvezno) vročanje tudi v drugem postopku. Sporočilo sodišču je torej možno le za posamezen postopek. Tudi Pravilnik o elektronskem poslovanju ne predvideva registracije v informacijski sistem sodstva v smislu, da bi sodišče vsakokrat moralo vpogledati v "register" in v primeru registracije vsa pisanja vročati na elektronski naslov v sistemu sodstva. Tega ne določata ne prej veljavna pravilnika ne aktualni pravilnik (dolžnik se v pritožbi namreč sklicuje še na predhodno veljavnega), niti to ni smisel registracije (temveč je smisel registracije v sistem e-sodstvo, da uporabnik pridobi in lahko uporablja pooblastila registriranega uporabnika). Zato tudi ni prišlo do nikakršne "napake v sistemu" ali do premajhne skrbnosti Centralnega oddelka za verodostojno listino pri iskanju dolžnika v registru.

8.Četrti odstavek 132. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ pa sicer predvideva, da sodišče lahko (ne pa mora) vroča pisanja po varni elektronski poti tudi v drugem postopku, a je hkrati pogoj za to, da je stranki predhodno vročeno pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja vročana po varni elektronski poti. Že po naravi stvari to ne more veljati za sklep o izvršbi, saj dolžnika ni dovoljeno na takšen način vnaprej obvestiti o tem, da bo zoper njega izdan sklep o izvršbi. S tem bi se namreč obšlo element presenečenja, ki je bistven za zagotovitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe kot del pravice do sodnega varstva.

9.Navedeno pomeni, da sklepa o izvršbi dolžniku ni mogoče vročati elektronsko, dokler zakon za vročanje po elektronski poti zahteva sporočilo o želenem vročanju pisanj po elektronski poti v posamezni zadevi (tudi iz povzetih razlogov, kot jih je pojasnilo sodišče prve stopnje) oziroma predhodno obvestilo sodišča o nadaljnjem vročanju po varni elektronski poti. Višje sodišče zato pritrjuje stališču sklepa VSL I Ip 2285/2017, da dolžnik pred prvo vročitvijo sklepa v izvršilni zadevi ne more biti seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek, in tako ne more podati izjave, da želi vročanje pisanj po elektronski poti v varen elektronski poštni predal, nasprotno dolžnikovo pritožbeno stališče pa ni utemeljeno.

10.Tudi dolžnikove navedbe, da naj bi mu v vseh drugih izvršilnih postopkih sodišče vročalo pisanja v varni elektronski predal, kar izkazuje s primeri vročilnic, niso utemeljeni. Pri nobeni od teh vročilnic ne gre za vročitev sklepa o izvršbi, kot izhaja iz same vsebine teh vročilnic. Iz vpogleda v konkretne elektronske spise na elektronskem vpisniku izvršilnih zadev pa je višje sodišče tudi ugotovilo, da je bil v citiranih zadevah sklep o izvršbi v vseh primerih dolžniku vročen preko fizične pošte (prav tako po fikciji), skupaj z obvestilom, da mu bodo nadaljnja pisanja vročana po varni elektronski poti (razen v zadevi VL 14107/2022, kjer je bilo tako obvestilo in nadaljnja pisanja dolžniku vročano še kasneje).

11.Pravilni so po povedanem tudi razlogi sodišča prve stopnje, da je obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi javna listina (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki do nasprotnega dokaza potrjuje resničnost dejstev, ki so v njej navedena, in da dolžnik le-tega oziroma njegove vsebine sploh ni prerekal. Dolžnik je namreč zgolj pavšalno trdil, kar je tudi situacija v obravnavani pritožbi, da nikoli in na noben način, tudi ne na poštni naslov, ni prejel sklepa o izvršbi. Ker je vročitev sodnega pisanja s fikcijo po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 139. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ, v konkretnem primeru torej izkazana z javno listino, bi dolžnik le-to moral prerekati s podajo konkretnih navedb, česar ni storil. Da je pri vročanju mogoče od prejemnika pričakovati le povprečno skrbnost, je Ustavno sodišče v odločbi Up-520/2016 izreklo glede vročanja po elektronski poti in ne po fizični pošti, glede slednjega načina vročanja pa ustaljena sodna praksa od strank, ki so pravne osebe, zahteva večjo skrbnost in pričakuje, da pravna oseba na naslovu iz sodnega registra zagotavlja vročanje, česar dolžnik s tem, ko na registrskem naslovu nima urejenega hišnega predalčnika, prav tako ni storil. Po vsem pojasnjenem dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni bil utemeljen, kršena pa tudi ni bila dolžnikova pravica iz 22. člena Ustave.

12.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 132, 132/3, 132/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.