Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo – strah, ki ga je tožnik utrpel ob izrečenih grožnjah toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka), v presežnem delu, tj. za plačilo zneska 1.500,00 EUR s pripadki in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.000,00 EUR od dne 30. 11. 2004 do 22. 4. 2008, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 14,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede plačila zneska 1.500,00 EUR s pripadki ter v odločitvi o pravdnih stroških (tj. v delu 2. točke in v 3. točki izreka) s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorjeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem pravdnem postopku od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - strah, ki ga je utrpela v škodnem dogodku dne 30. 11. 2004. Toženec je tega dne tožniku v stanovanjski hiši, v kateri sta takrat oba bivala, zagrozil, da bo njega in njegovega pastorka ubil s pištolo in da gre ponjo, te grožnje je nato ponovil še pred stanovanjsko hišo, z dvorišča pa se je nato slišalo pokanje. Zaradi navedenega dejanja je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na trditve tožeče stranke, izpoved tožnika in zaslišanih prič ter izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije, ugotovilo, da je tožnik ob tem dogajanju utrpel intenziven (akuten) primarni strah, ki se je stopnjeval, trajal pa je le nekaj časa, tj. do prihoda in posredovanja policistov istega dne, v naslednjih dneh pa se je pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja, ki se je odražala kot nervoznost, napetost, težave s spanjem, koncentracijo, depresivno razpoloženje in pomanjkanje volje, takšno počutje je pri tožniku v intenzivni obliki trajalo 3 mesece, v okviru enega leta pa je nato postopoma izzvenelo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni navedlo razlogov za svojo oceno odmerjene odškodnine, ki naj ne bi imela podlage v izvedenskem mnenju, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 7 (opirajoč se predvsem na izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije) navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da znaša primerna in pravična denarna odškodnina za strah, ki ga je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, 1.000,00 EUR, zato je odločitev moč preizkusiti in očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. S pritožbenim očitkom, da ocena primerne odškodnine sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenskem mnenju, pa tožeča stranka dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Materialnopravno podlago za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru predstavlja določba 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katero sodišče oškodovancu prisodi pravično denarno odškodnino za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Tožeča stranka s pritožbo sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za strah, ki ga je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku in se zavzema za prisojo celotnega vtoževanega zahtevka v znesku 2.500,00 EUR, medtem ko po sodišču prve stopnje ugotovljenemu obsegu posledic škodnega dogodka ne nasprotuje.

Pritožbeno sodišče poudarja, da posledic, ki so se pri tožniku odrazile kot posttravmatska stresna motnja, ni mogoče upoštevati v okviru zahtevka tožeče stranke za plačilo nepremoženjske škode iz naslova strahu, ker gre za drugo obliko škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki pa je tožeča stranka ni vtoževala. Ugotovljene dejanske okoliščine (da je tožnik utrpel intenziven (akuten) primarni strah, ki se je stopnjeval, trajal pa je do prihoda in posredovanja policistov istega dne), pa po oceni pritožbenega sodišče ob upoštevanju kriterijev iz 179. člena OZ ne utemeljujejo prisoje višje odškodnine za strah, kot jo je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje.

Ob obrazloženem niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je p ritožbeno s odišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 350. člena ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo ni bila uspešna (prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa prav tako sama krije stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo, saj ti za pravdo niso bili potrebni ( prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).