Jedro

Ker je sodišče obsojenčeva mladoletna otroka zaslišalo kot priči potem, ko je ugotovilo, da sta sposobna razumeti pravice, da nista dolžna pričati, ni prišlo do kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP.

Ni podana kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče v opisu kaznivega dejanja obdržalo navajanje tistih okoliščin, ki so spremljale obsojenčevo izvršitveno dejanje.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 96. člena KZ RS. Izrečena mu je bila kazen 8 mesecev zapora, naloženi pa so mu bili tudi stroški kazenskega postopka in sicer povprečnina v znesku 2.000 tolarjev.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V zahtevi je uveljavil, da obsojenčeva mladoletna otroka ne bi smela biti zaslišana niti v postopku preiskave niti na glavni obravnavi glede na določilo 3. odstavka 227. člena ZKP, saj glede na svojo starost in duševno razvitost nista mogla razumeti pomena pravice, da nista dolžna pričati v zadevi svojega očeta. Zagovornik uveljavlja tudi, da se izrek sodbe v zapisniku z glavne obravnave in v pisnem odpravku ne ujema, kar predstavlja kršitev določbe 357. člena ZKP. Poleg tega del navedb v opisu kaznivega dejanja ne predstavlja kaznivega dejanja niti v objektivnem niti v subjektivnem smislu ter bi jih bilo potrebno izpustiti iz izreka sodbe. V zvezi z izrečeno kaznijo uveljavlja, da ni bilo okoliščin, ki bi kazale na to, da bi se obsojencu morala izreči nepogojna zaporna kazen, saj nasprotno olajševalne okoliščine na strani obsojenca utemeljujejo izrek pogojne kazni. Iz teh razlogov zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo ali nižjo zaporno kazen. Poleg tega je zagovornik vložil še predlog, da vrhovno sodišče na podlagi 5. odstavka 428. člena ZKP odloži izvršitev zaporne kazni. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Sodišče je obsojenčeva mladoletna otroka zaslišalo kot priči potem, ko je ugotovilo, da sta sposobna razumeti pomen pravice, da nista dolžna pričati, tako da so zagovornikove trditve v zahtevi izpodbijanje dejanske ocene sodišča, kar se v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne more uveljavljati. Tako tudi ni prišlo do kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, kot trdi zagovornik.

Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je enak kot opis dejanja v tenorju obtožnega predloga Temeljnega javnega tožilstva s tem da je bil delno modificiran s strani sodišča na glavni obravnavi, ko je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. odstavku 96. člena KZ RS. Sodišče ni kršilo kazenskega zakona, ko je v opisu kaznivega dejanja obdržalo navajanje tistih okoliščin, ki so spremljale obsojenčevo izvršitveno dejanje.

Sodišče je obsojencu izreklo kazen v okviru zagrožene kazni za kaznivo dejanje po 2. odstavku 96. člena KZ RS in jo je torej izreklo zakonito. Primernost izrečene kazni, vprašanje izreka pogojne ali nepogojne obsodbe ter višine izrečene kazni ne more biti obravnavano v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

V obravnavani zadevi vrhovno sodišče ni imelo podlage za odložitev izvršitve zaporne kazni, kar je razvidno tudi iz odločitve o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe.