Jedro

Družba I. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005. To pogodbo sta sklenili družba J. d.d. in toženka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je dne 12. 11. 2007 J. d.d. preimenovala v I. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo z dne 25. 11. 2013. Na tem naroku je tožeča stranka navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi H. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dotedanji naziv tožeče stranka I. d.d. nadomesti z novim nazivom H. d.d.. Tožeča stranka (družba H. d.d. ni dokazala, da je podana njena aktivna legitimacija v tem individualnem delovnem sporu. Predloženi dokazi namreč ne dajejo opore zaključku, da je od družbe I. d.d. prešla na družbo H. d.d. tudi terjatev, ki je bila v tem individualnem delovnem sporu vtoževana od toženke (bivše delavke družbe I. d.d.). Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni I.A in II. točka izreka tako, da se v tem delu glasi: „I.A/ Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.019,16 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v točki I.B izreka).

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 319,18 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila (1.A točko), v presežku (za razliko do vtoževanega zneska 6.419,36 EUR) pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I.B točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 396,03 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila), vse v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (I.A točko izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (II. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe pa spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo nastale stroške postopka oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe o primerjavi, analizi in tudi sintezi izpovedi zaslišanih prič A.A., B.B., C.C., D.D. in tudi E.E. ter F.F. ugotovilo, da so bili posamični produkti, katere je tržila toženka pri tožeči stranki oz. pri zavarovalnici G., po nazivu podobni oz. sorodni, niso pa bili enaki. Po mnenju tožene stranke pa bi bila trditev tožeče stranke o kršitvi konkurenčne prepovedi utemeljena le, če bi bili produkti enaki. Tudi v globalnem smislu je imelo trženje teh produktov določen skupni imenovalec. Šlo je za življenjska zavarovanja, avtomobilska zavarovanja in druge produkte, od katerih so bili nekateri svojstveni zgolj tožeči stranki, drugi pa G. zavarovalnici, pri kateri je bila toženka zaposlena v zelo kratkem časovnem obdobju. Toženka v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ni mogla izkoriščati pridobljenih znanj, izkušenj oz. osebnih poznanstev v smislu konkuriranja ali oškodovanja tožeče stranke. S prihodom toženke k G. zavarovalnici, je bila deležna povsem novega in kompleksnega izobraževanja za zavarovalno agentko z licenco. Prav tako prihaja sodišče v nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče je namreč pri utemeljitvi višine tožbenega zahtevka, dosojenega v korist tožeče stranke, na strani 10 sodbe zapisalo „Kot odločilna dejstva v zvezi s presojo vtoževane pogodbene kazni v znesku 6.419,36 EUR sodišče šteje, da je toženkina osnovna plača pri tožeči stranki znašala povprečno 700,00 EUR in da je toženka pri konkurenčni družbi G. zavarovalnice delala nekaj več kot mesec dni, torej zelo kratek čas.“ V pritožbi je toženka tudi prerekala trditve tožeče stranke, da iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da je bila konkretna vtoževana terjatev prenesena na družbo H. d.d. in da iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je plačilo pogodbene kazni vezano na nastanek škode, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Glede na to, da je toženka pri konkurenčni družbi G. zavarovalnici delala več ko mesec dni, torej izjemno kratek čas, je praktično nemogoče, da bi v tem času lahko konkurenčno delovala. Kljub taki ugotovitvi je sodišče prve stopnje toženki dosodilo znižano pogodbeno kazen in je s takim razlogovanjem prišlo v nasprotje s samim izrekom tudi glede znižane pogodbene kazni, saj sodišče samo ugotavlja, da tožnica v časovnem obdobju, v katerem je bila zaposlena pri konkurenčni družbi, praktično ni mogla kršiti konkurenčne prepovedi. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tudi tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek, absolutno bistveno kršilo določbe postopka in nepopolno ter napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je toženka kot dolžnica po 252. členu OZ podala zahtevo za znižanje pogodbene kazni, vendar je navedena ugotovitev protispisna. Toženka namreč izrecne zahteve za znižanje pogodbene kazni vse do zaključka glavne obravnave ni podala. Zaslišana kot stranka dne 24. 4. 2014 je toženka zatrjevala, da tožeči stranki ni bila storjena nobena krivica, nobena škoda in je le pavšalno ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Zato je v sodbi nasprotje v odločilnih dejstvih, med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, pri čemer je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožeče stranke ima sodba sodišča prve stopnje tudi glede zavrnjenega dela višine pogodbene kazni takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe nerazumljiv in sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje tudi ne vsebuje razlogov, zakaj naj bi bila primerna pogodbena kazen ravno 2.000,00 EUR, prav tako pa je glede teka obresti v izreku sodbe nejasna, saj ni mogoče ugotoviti, ali so obresti v znesku 2.000,00 EUR že zaobsežene, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da niso, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške postopka.

Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišča prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti oziroma, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je družba I. d.d. kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005. To pogodbo sta sklenili družba J. d.d. in toženka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je dne 12. 11. 2007 J. d.d. preimenovala v I. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo z dne 25. 11. 2013. Na tem naroku je tožeča stranka navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi H. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dotedanji naziv tožeče stranka I. d.d. nadomesti z novim nazivom H. d.d., na naslovu K., kar je dokazovala z izpisom iz registra AJPES in notarskim zapisom ... z dne 18. 3. 2013 - Pogodba o dodelitvi s prevzemom, notarja L.L.. Obrazložila je, da iz Pogodbe izhaja, da je H. d.d. univerzalni pravni naslednik I. d.d., ki se nanaša na delovno razmerje delavcev, ki so sklepali življenjska zavarovanja. Tožeča stranka je v spis vložila „Seznam terjatev“ (priloga A25), s katerim je dokazovala, da je tudi terjatev tožene stranke prešla od I. d.d. na H. in da je razvidno, da je vtoževana terjatev v poslovnih knjigah analitično evidentirana pod konto 78300000 - „prejete kazni in odškodnine“, kar se v izkazu poslovnega izida izkazuje pod postavko „drugi prihodki“ in so prikazani v skupni vrednosti na obračunski dan. Ta postavka je bila opredeljena v „Prilogi 1 k pogodbi o delitvi s prevzemom z dne 18. 3. 2012 - revidirano zaključno poročilo prenosne družbe“, ki izkazuje stanje premoženja in obveznosti na obračunski dan 31. 12. 2012 (pogodba - I. del). Tožeča stranka je trdila, da je vsebinsko izkaz poslovnega izida na dan 31. 12. 2012 opredeljen na strani 35 navedenega zaključnega poročila (pogodba - II. del) in pa na strani 122 (pogodba - VI. del), pri čemer je celotna dokumentacija oddelitve s prevzemom z vsemi prilogami dostopna v zbirki listin na portalu AJPES. Tožeča stranka je navedla, da je vsebinsko gledano postopek oddelitve zajemal prenos vseh zavarovalnih pogodb, katerih zavarovatelj je bila I. d.d. ter z njenim povezanim premoženjem in obveznostmi, torej celotno zavarovalno dejavnost. Ena od prilog pogodbe o delitvi s prevzemom je tudi seznam zaposlenih, ki so prešli k prevzemni družbi kot novemu delodajalcu. Ti zaposleni so bili tudi zavarovalni zastopniki, med katerimi bi bila tudi toženka, če bi bila še vedno zaposlena pri I. d.d..

Pritožbeno sodišče je po vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis v zvezi sprememb I. d.d. vložila tožeča stranka, ugotovilo, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je tudi terjatev, ki jo v tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka vtožuje od toženke, prešla od družbe I. d.d. na družbo H. d.d., torej da je podana aktivna legitimacija družbe H. d.d. v tem individualnem delovnem sporu. Tako iz konta 78300000 ni razvidno, da bi bila v njem zavedena tudi sporna terjatev do toženke, navedeno pa ne izhaja niti iz Izkaza poslovnega izida, str. 35 oz. stran 122, kar je trdila tožeča stranka. Dejstva, da je na družbo H. d.d. prešla tudi sporna terjatev do toženke, pa ni mogoče ugotoviti niti s preostalimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Navedeno ne izhaja niti iz podatkov, ki so javno dostopni na portalu AJPES. Enako je VDSS odločilo tudi v podobnem sporu v zadevi opr. št. Pdp 230/2014 z dne 10. 7. 2014. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ki jih je predložila tožeča stranka in so se nanašale na aktivno legitimacijo tožeče stranke, zato je na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe (tč. I.A izreka sodbe) spremenilo tako, da je zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka ni dokazala, da je podana njena aktivna legitimacija v tem individualnem delovnem sporu. Predloženi dokazi namreč ne dajejo opore zaključku, da je od družbe I. d.d. prešla na družbo H. d.d. tudi terjatev, ki je bila v tem individualnem delovnem sporu vtoževana od toženke.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge v vseh odločilnih dejstvih in prav tako ni podana s strani tožeče stranke očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek stranke zoper toženko že iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljen, na preostale pritožbene navedbe toženke in tožeče stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožb niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP). Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu (tč. I.B izreka) potrdilo izpodbijano sodbo v skladu z določbami 353. člena ZPP.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi člena 165/2 ZPP. Ker se ji zaradi spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka. Ker tožeča stranka v tem sporu ni bila uspešna, sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene pravdne stroške, ki so nastali v tem postopku, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP. Ker je postopek v tem individualnem delovnem sporu pred prvostopenjskim sodiščem začet pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), se na podlagi 41. člena ZOdvT pravdni stroški v tem sporu odmerijo po določbah Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami). Z ozirom na vrednost spornega predmeta je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka toženki v znesku 1.019,16 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 500 točk za pritožbo (tar. št. 15/4) in 20 točk materialnih stroškov, skupaj 570 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 261,63 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV znašajo pritožbeni stroški, do katerih je upravičena tožena stranka, 319,18 EUR.