Jedro

Izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 318. člena ZPP glede odgovornega nasprotovanja toženca ne more nadomeščati njegovo nasprotovanje v mediacijskem postopku. Pri tem pa tudi ne morejo biti upoštevne pritožbene trditve, da je toženec kot laik menil, da lahko nasprotovanje tožbenim trditvam poda tudi v mediacijskem postopku, za katerega je podal soglasje. Iz poziva, naj odgovori na tožbo, ki je bil tožencu vročen hkrati s tožbo je namreč razvidno, da je bil toženec v pozivu poučen ne samo na možnost vložitve odgovora na tožbo in zakonske posledice, če tega ne bi storil, ampak izrecno tudi, da tudi če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo.

Tožnikova upravičenost do razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja že iz tožnikovih tožbenih trditev, da toženec nobenih pogodbeno dogovorjenih obveznosti ni in kljub pozivu tožnika ne izpolnjuje, pri tem pa ni pravno pomembno, ali so katere pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca po obsegu odvisne od tožnikove lastne zmožnosti in potrebnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko III. izreka delno spremeni tako, da se znesek ″3.149,43 EUR″ nadomesti z zneskom ″2.402,79 EUR″.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 931,47 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 24. 8. 2020 izdano zamudno sodbo razsodilo: - pod točko I. izreka razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sestavljeno v notarskem zapisu opr. št. SV 168/2016 z dne 10. 2. 2016, sklenjeno med tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnik) in toženo stranko (v nadaljevanju: toženec) pri notarju G. K. v C.; - pod točko II. izreka tožencu naložilo izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine, na podlagi katere bo tožnik pri določno opredeljenih nepremičninah dosegel izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, vpisane v korist toženca, sicer bo to listino nadomestila sodba; - pod točko III. izreka tožencu naložilo, da tožniku v 15. dneh povrne 3.149,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila; - pod točko IV. izreka tožencu naložilo, da v 15. dneh plača sodno takso v znesku 1.227,00 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča in v istem roku sodišču predloži dokazilo o plačilu; - pod točko V. izreka poučilo toženca, da v kolikor ne bo ravnal po nalogu sodišča iz II. (prav IV.) točke izreka, bo sodišče znesek prisilno izterjalo.

2. Toženec je v pritožbi zatrjeval, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno, da se zamudna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je zatrjeval, da toženec v tej pravdi ni bil pasiven, ker je bil kot laik prepričan, da se bo lahko o tožbenih trditvah izrekel v mediacijskem postopku. To je tudi storil in med mediacijskem postopkom izrecno nasprotoval tožbenim trditvam. Zato pa že takšno toženčevo nasprotovanje narekuje razveljavitev zamudne sodbe. Izdana zamudna sodba je rezultat tožnikovega neresničnega in prikrivajočega prikazovanja dejanskih okoliščin v tožbi, vse to pa z namenom, da bi sodišče izdalo sodbo, ki bi tožniku omogočala pridobitev protipravne premoženjske koristi. Toženec je namreč za tožnika poskrbel, ko je ta potreboval pomoč. Tožnik in toženec imata še vedno stike, tožnik pa mu je že večkrat potožil, da ljudem, ki se ponujajo, da bi skrbeli zanj, ne zaupa in niso dobrega srca. Tožnik je bil s strani daljnih sorodnikov prepričan v to, da vloži predmetno tožbo, vse z namenom, da bi se to sorodstvo v prihodnosti polastilo tožnikovega premoženja. Tako tožba služi namenom tretjih, tožnik pa je bil zaradi svoje naivnosti in dobrote njihova žrtev. Ker pa je bila tožba oprta na izmišljene trditve in nasprotuje moralnim pravilom, to pomeni, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Toženec je zato predlagal, da pritožbeno sodišče razpiše glavno obravnavo in na njej zasliši pravdni stranki ter se prepriča o resnici in pravih razlogih za vloženo tožbo. Pogoji za izdajo zamudne sodbe po 2. točki prvega odstavka 318. člena ZPP tako niso podani in je podana absolutna bistvena kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz povzetih tožbenih navedb izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je aleatorna pogodba, zato v času sklepanja pogodbe ni znano ali bodo in kakšne bodo bodoče obveznosti preživljalca. Nesporno v času sklepanja pogodbe leta 2016 še niso obstajale preživljalske potrebe tožnika, saj je bil tožnik še sam sposoben skrbeti zase, voditi svoje gospodinjstvo in delati na kmetiji. Torej so se vse pogodbene obveznosti toženca nanašale na bodoče preživljalske obveznosti. Iz tožbenih trditev pa ne izhaja, kdaj bi se naj pri tožniku pojavile potrebe po preživljanju in kakšno poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika je temu botrovalo. Ker je obveznost preživljanca iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju brezpogojno povezana s potrebami preživljalca, tožbene trditve tožnika o toženčevem neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti še niso pravotvorne, če jim na drugi strani ne stojijo potrebe preživljanca. O potrebah tožnika za preživljanje, njihovem obsegu in ali ima neizpolnjevanje za posledico omajanost pravnega razmerja do te mere, da je utemeljena sodna intervencija z razvezo, pa tožnik v tožbi ni podal nobenih konkretnih trditev. Tako se izkaže zaključek sodišča o sklepčnosti tožbe za zmoten. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tako nista izpolnjena tudi pogoja iz 2. in 3. točke drugega odstavka 318. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje pa je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti v delu, ki se nanaša na presojo potreb tožnika. Zmotna je tudi odločitev o stroških v točki III. izreka sodbe, ko je sodišče tožniku kot potrebne neutemeljeno priznalo tudi stroške za odgovor na pritožbo in za pripravljalno vlogo z dne 4. 6. 2020 in s tema povezane materialne stroške. Glede na odločitev, da bo sodišče prve stopnje (ponovno) izdalo zamudno sodbo, pripravljalna vloga tožnika z dne 4. 6. 2020 ni bila potrebna. Enako pa velja za stroške odgovora na pritožbo v zvezi s pritožbo toženca, ki je bila utemeljena in katere navedbe tudi sicer niso odločilno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča. 3. Tožnik je na pritožbene trditve odgovoril, da so delno nedopustne, ker uveljavljajo nedopusten pritožbeni razlog, delno pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo izkazanost vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe, pravilno pa odločilo tudi o stroških, ko jih je naložilo v plačilo tožencu. Tožnik je tako predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil stroške odgovora na pritožbo in zahteval njihovo povrnitev od toženca.

4. Pritožba je delno utemeljena v delu, ki izpodbija stroškovno odločitev izpodbijane sodbe, v preostalem pa ni utemeljena.

5. ZPP v prvem odstavku 318. člena, kjer določa pogoje za izdajo zamudne sodbe, določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1.) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in 4.) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Posebnost zamudne sodbe je namreč v tem, da sodišče resničnost trditev tožnika o pravno pomembnih dejstvih v tožbi sploh ne preizkuša, saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (nevložitvijo odgovora na tožbo) priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta v tožbi opira svoj zahtevek. Sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe tako kot podlago za presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe vzame dejansko stanje, kot je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zaradi takšnih izhodišč zamudne sodbe se ta ne more pritožbeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Na slednje so bile pravdne stranke v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Zato pa so nedopustne in neupoštevne zatrjevane pritožbene trditve o tožnikovem neresničnem in prikrivajočem tožbenem prikazovanju dejanskih okoliščin in z njimi utemeljevanim tožnikovim nemoralnim namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma pritožbene trditve o okoliščinah, zaradi katerih bi naj tožnik vložil predmetno tožbo in ki bi naj utemeljevale nedovoljeno in nedopustno razpolaganje tožnika po tretjem odstavku 3. člena ZPP. Nedopustni in zato neupoštevni pa so tudi pritožbeni dokazni predlogi toženca, predlagani za ugotovitev takšnih zatrjevanih dejstev. Vse te namreč pomenijo uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Določilo prvega odstavka 318. člena ZPP opredeljuje kot pogoj za izdajo zamudne sodbe toženčevo nevložitev odgovora na tožbo v zakonsko določenem 30 dnevnem roku. Da toženec odgovora na tožbo v takšnem roku ni vložil je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, tožnik pa je takšnim ugotovitvam v pritožbi tudi izrecno pritrdil. Že zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca, da izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 318. člena ZPP glede odgovornega nasprotovanja toženca nadomešča njegovo nasprotovanje v mediacijskem postopku. Pri tem pa tudi ne morejo biti upoštevne pritožbene trditve, da je toženec kot laik menil, da lahko nasprotovanje tožbenim trditvam poda tudi v mediacijskem postopku, za katerega je podal soglasje in v katerem je to tudi izrazil. Iz poziva, naj odgovori na tožbo (list. št. 15 spisa), ki je bil tožencu vročen hkrati s tožbo (in prilogami) je namreč razvidno, da je bil toženec v pozivu ob vročitvi poučen ne samo na možnost vložitve odgovora na tožbo in zakonske posledice, če tega ne bi storil, ampak izrecno tudi (točka 4 poziva), da tudi če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo v skladu s tem pozivom, sicer bodo nastopile posledicam, ki jih zakon predvideva za primer, če toženec ne odgovori na tožbo. Ob takšnem jasnem opozorilu pritožbeno sklicevanje toženca na laično razumevanje pravdnega in mediacijskega postopka ni opravičljivo.

7. Izpolnjenost pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (t.i. sklepčnost tožbe) zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbeno zatrjevanih dejstev: da sta tožnik in toženec dne 10. 2. 2016 v notarskem zapisu sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da se je z njo tožnik kot preživljanec zavezal tožencu kot preživljalcu po smrti izročiti določno opredeljene nepremičnine; da se je toženec tožniku v zameno za te nepremičnine zavezal sam oziroma po izpolnitvenih pomočnikih, nuditi glede na njegove lastne zmožnosti in potrebe ustrezno pomoč in oskrbo, zlasti skrb za urejene, vzdrževane in ogrevane bivalne prostore v hiši, redno in primerno hrano, v primeru bolezni pa ustrezno dietno prehrano in zdravila, glede na potrebe preživljanca poskrbeti, da se mu prinese vse potrebno iz trgovine in postorijo opravki, ki jih sam ne bi zmogel, oziroma poskrbeti za primeren prevoz do zdravnika, banke in podobno, glede na potrebe preživljanca nuditi mu pomoč pri oblačenju in vzdrževanju osebne higiene, pranje in likanje osebnega in posteljnega perila, skrbeti za popolno in stroki primerno pomoč preživljancu pri obdelavi celotnega kmetijskega posestva, dovoliti mu prosto sprejemanje obiskov v obstoječi stanovanjski hiši in prosto gibanje po celotni kmetiji, v primeru potrebe po domski oskrbi preživljanca plačevati morebitno razliko med ceno oskrbnine in višino njegove pokojnine, ob smrti preživljanca poskrbeti za krajevnim razmeram primeren pogreb, poskrbeti za postavitev spomenika, plačati sedmino in tudi svete maše, oskrbovati in plačevati 10 let po smrti svete maše za preživljanca; da toženec nobenih pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje, že dlje časa sploh ne prihaja k tožniku, ko pa ga je tožnik izrecno pozval in zaprosil za kakšno pomoč, se je toženec odzval tako, da za tožnika ne misli skrbeti; zato pa tožnik zahteva, da se pogodba razveže, toženec pa mu izstavi primerno listino, na podlagi katere bo na nepremičninah, ki so bile predmet navedene pogodbe, dosegel izbris vpisa prepovedi odsvojitve in obremenitve, ki je bil na podlagi te pogodbe opravljen pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi v korist toženca, pravilno zaključilo o podani sklepčnosti tožbe. Pravilno je namreč zaključilo, da ob takšnih tožbenih trditvah določila tretjega odstavka 561. člena OZ utemeljujejo tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe. Po navedeni zakonski določbi namreč lahko vsaka pogodbena stranka pogodbe o dosmrtnem preživljanju zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Glede na določila drugega odstavka 111. člena OZ pa je utemeljen tudi tožnikov zahtevek za izstavitev listine za izbris v zemljiški knjigi na podlagi takšne pogodbe opravljenih vpisov prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist toženca. Tožnikova upravičenost do razveze pogodbe izhaja že iz tožnikovih tožbenih trditev (in posledičnih ugotovitev sodišča prve stopnje), da toženec nobenih pogodbeno dogovorjenih obveznosti ni in kljub pozivu tožnika ne izpolnjuje, pri tem pa ni pravno pomembno za utemeljenost tožnikovega razveznega zahtevka to, ali so katere pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca po obsegu odvisne od tožnikove lastne zmožnosti in potrebnosti. Pritožbeni očitki o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 3. točke drugega odstavka 318. člena ZPP so tako neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ob pravilnosti takšnih zaključkov in pravne podlage tožnikovega tožbenega zahtevka (tretji odstavek 361. člena in drugi odstavek 111. člena OZ), pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek ni zahtevek, s katerim ta ne bi smel razpolagati v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP in posledično o izpolnjenosti pogoja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbeni nasprotni očitki, utemeljevani s sklicevanjem na nedopustne pritožbene trditve, kot je obrazloženo že zgoraj, tako niso utemeljeni. Takšni pa, glede na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve, tudi niso sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v skladu z dokazi, ki jih je predložil tožnik in s tem očitki o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

9. Ker je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo in zaključilo o podanosti zakonskih pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe in to tudi pravilno izdalo, se nasprotni pritožbeni očitki toženca zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

10. Dolžnost povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank po določbi 154. člena ZPP izhaja iz končnega uspeha pravdnih strank. Tožnik je z izpodbijano zamudno sodbo, kot končno odločbo o njegovem glavnem zahtevku, v celoti uspel. Zato je sodišče prve stopnje tožniku ob odmeri potrebnih pravdnih stroškov, ki mu jih je glede na uspeh dolžan povrniti toženec, pravilno upoštevalo tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo toženca zoper prvo izdano zamudno sodbo. Glede na to, da ZPP v prvem odstavku 344. člena ZPP daje nasprotni stranki izrecno pravico do podaje odgovora na pritožbo in je ta pravica odraz ustavne pravice stranke do izjave (22. člen Ustave RS), tožnik pa je v odgovoru na pritožbo toženca obrazloženo odgovoril in se opredelil do toženčevih pritožbenih trditev, so stroški tožnika za sestavo takšnega odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški. Toženčeve drugačne pritožbene trditve se tako izkažejo kot neutemeljene.

11. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki o zmotni priznanosti stroškov tožniku za vloženo pripravljalno vlogo z dne 6. 4. 2020, sicer vloženo po razveljavitvi prve zamudne sodbe in pred ponovno izdajo izpodbijane zamudne sodbe. Glede na omejenost obravnavanja zgolj na presojo tožnikove tožbe, stroški tožnikove takšne vloge ne morejo predstavljati stroškov, potrebnih za pravdo (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (točka III izreka) delno spremenilo tako, da je tožencu naložene stroške tožnika v znesku 3.149,43 EUR zmanjšalo za 746,64 EUR (torej na znesek 2.402,79 EUR), kolikor znašajo neutemeljeno priznani stroški pripravljalne vloge tožnika z dne 4. 6. 2020 (1000 točk OT za sestavo vloge, 2 % materialne stroške v znesku 20 točk, 1 točka je 0,6 EUR, skupaj tako 612,00 EUR, 22 % DDV v znesku 134,64 EUR).

12. Nadaljnjo pritožbo toženca je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih (353. člen ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Toženec z odločitvijo o glavnem zahtevku ni uspel, delno uspel je le s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zato toženec sam trpi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžan povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 931,47 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo odgovora na pritožbo 1250 točk OT, materialne stroške v višini 22,5 točk, skupaj tako 1272,5 točk oziroma (1 točka je 0,60 EUR) 763,50 EUR, 22 % DDV v znesku 167,97 EUR.