Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik prostovoljno izpraznil poslovni prostor, je najemno razmerje sporazumno prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji toženec dopusti proti mesečni najemnini 1.000,00 SIT nadaljnje izvrševanje najemne pogodbe za poslovni prostor t.j. brivnico, vse dokler ne bo tožnik pridobil pogojev za upokojitev ter da ji toženec plača odškodnino 20.000,00 SIT s pripadki.

Tožnik se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da prvemu zahtevku ugodi, glede drugega pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj najemna pogodba za poslovne prostore preneha zaradi poteka časa ali sporazumno. Potek časa bi bila tožnikova upokojitev, za sporazum pa je potrebna pismena oblika, česar pa ni bilo. Ker je za sklenitev pogodbe predvidena pismena oblika, mora biti enaka oblika tudi za prenehanje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev oprlo na 1. odstavek 23. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Med strankama ni bilo sporazuma o prenehanju, saj je toženec tožniku grozil in je tožnik ravnal pod tem vplivom, torej z napako volje. To je tožnik že navajal, sodišče pa teh navedb, torej ob uporabi 60. člena ZOR ni presojalo in ker sodba nima o teh navedbah razlogov, gre tudi za bistveno kršitev ZPP. Pri uporabi 60. člena ZOR bi sodišče moralo presojati toženčevo grožnjo in fizični napad ter zahtevo policista, da naj tožnik izroči ključe. Vse dejanske okoliščine o izpraznitvi lokala, odjavi števca in obrti, prijave na zavod za zaposlovanje, je sodišče sicer točno ugotovilo, vendar je tem okoliščinam dalo napačno težo. Tožniku je šlo zato, da zmanjša škodo, kar je vse moral storiti že po 5. odstavku 266. člena ZOR. Zato je ostal kot škoda le izpad dohodka.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Revident očita sodišču druge stopnje in z njo v zvezi sodišču prve stopnje, da sodba nima razlogov o zatrjevanih napakah volje. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi obrazložilo celoten potek dogodka 17.11.1990 (str. 3 sodbe), ocenilo dokaze ter zaključilo, da toženec ni uporabil sile proti tožniku, temveč da mu je tožnik vrnil ključe in izpraznil prostor prostovoljno. To dokazno oceno je sodišče druge stopnje tudi preizkušalo in obrazložilo. Ob taki dejanski ugotovitvi je zato odgovarjanje na zatrjevane napake volje v pomenu 60. člena ZOR irelevantno in zato tudi v napadeni sodbi ni najti zatrjevane kršitve določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pred odgovorom na revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava, je potrebno opozoriti, da dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako ostanejo neupoštevne revidentove navedbe, ki se nanašajo na dejansko razlago ugotovljenih dejstev v zvezi z izpraznitvijo prostora, prijavo na zavodu za zaposlovanje, odjavo obrti in električnega števca.

Kar pa revident navaja o dolžnosti oškodovanca, da poskrbi, da je škoda čim manjša, pa je neutemeljeno, saj za tako razlago dogodka in torej za uporabo 4. odstavka 266. člena ZOR predpogoj, da sodišče ugotovi kršitev pogodbe. V tožnikovem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik naslednji dan po očitanem incidentu vrnil ključe prostovoljno, da je lokal izpraznil ter poskrbel za odjavo števca, ki je bil na njegovo ime. Ugotovljeno je tudi bilo, da je odjavil obrt in se prijavil na zavodu za zaposlovanje. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je najemna pogodba prenehala sporazumno (1.odstavek 23. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS št. 18/74, ZPS).

Revident se nadalje sklicuje na pomanjkanje obličnosti, saj če ZPS določa pismenost najemne pogodbe (2. odstavek 12. člena), mora biti tudi prenehanje najemne pogodbe dogovorjeno v enaki obliki. Revidentovo sklicevanje na obličnost sporazuma celo preseneča, saj sam že med tožbenimi navedbami navaja, da je najemnik na podlagi ustne najemne pogodbe oz. izvrševanja te pogodbe ter da pismene najemne pogodbe ni nikoli bilo. Predvsem pa ob ugotovitvah obeh sodišč, da je tožnik sporni prostor prostovoljno izpraznil in vrnil ključe, te revidentove navedbe ne morejo biti relevantne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).