Jedro

Stranki sta se dogovorili, da je izročeni akceptni nalog mogoče unovčiti, če ne bo reklamirana napaka blaga, v zavarovanje čigar plačila je bil izročen. Vendar pa dogovora o nereklamiranju ne gre razlagati tako široko, da bi vsaka (tudi očitno neutemeljena) reklamacija izključevala pravico prejemnika akceptnega naloga do njegovega unovčenja. To pa pomeni, da mora izdajatelj akceptnega naloga (vsaj do stopnje verjetnosti) izkazati utemeljenost reklamacije.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. 2. Upnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo na prepoved vnovčenja akceptnega naloga št. C 9321243 v znesku 6.471.758,40 SIT (list. št. 5). Nato pa je (Okrožno sodišče v Ljubljani) z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo in predlog upnika zavrnilo (1. točka izreka). Pri tem je upniku naložilo povrnitev 179.180,00 SIT stroškov, ki jih je v postopku zavarovanja imel dolžnik (2. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom (z dne ..., opr. št. ...) pa mu je od slednjih priznalo še zakonske zamudne obresti od 06.03.2001 do plačila. Upnik se je proti sklepu o razveljavitvi začasne odredbe in zavrnitvi predloga za njeno izdajo pritožil. Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem je priglasil stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila. Pritožba ni utemeljena. Obveznost izročiti akceptni nalog je kavzalna obveznost, kar pomeni, da je stvar dogovora, plačilo katere obveznosti in kako (pod katerimi pogoji) se zavaruje. Tako sta se izdajatelj akceptnega naloga in njegov prejemnik v konkretnem primeru dogovorila (gl. list. št. 6), da se akceptni nalog lahko unovči, če "ne pride do reklamacije blaga, zaradi kakršnekoli napake blaga, ki je pri samem prevzemu ni bilo moč ugotoviti". Torej sta se dejansko dogovorila, da vložena reklamacija izključuje pravico do unovčenja akceptnega naloga. Vendar pa njunega dogovora ne gre razlagati tako široko, da bi šteli, da vsakršna (tudi očitno neutemeljena) reklamacija prejemniku akceptnega naloga preprečuje njegovo unovčenje. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je prejudicialno (za potrebe postopka zavarovanja) in do stopnje verjetnosti presojalo utemeljenost reklamacije. Sodišče prve stopnje si je namreč vsebino dogovora pravilno razlagalo tako, da lahko pravico do unovčenja v zavarovanje izročenega akceptnega naloga prepreči le reklamacija, za katero je izdajatelj akceptnega naloga izkazal, da je utemeljena. Da bi bilo mogoče presojati utemeljenost reklamacije, pa bi moral izdajatelj akceptnega naloga izkazati, kakšen tapison (oz. itison) je naročil, k čemur ga je sodišče prve stopnje posebej pozvalo (gl. poziv z dne 02.10.2000, ki je bil njegovemu pooblaščencu vročen dne 04.10.2000). Da bi bilo mogoče šteti, da je reklamacija utemeljena, da dobavljeni tapison, ki je bil "težko gorljiv" in "malo dimen", ni ustrezal naročilu, bi moral upnik izkazati, da je naročil "negorljiv" in "nedimen" tapison (oz. itison). Tega pa upnik, na strani katerega je bilo dokazno breme, saj je zatrjeval dejstvo, ki je bilo v njegovo korist, ni storil, kar je v izpodbijanem sklepu (v predzadnjem odstavku na njegovi drugi strani) pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Upnik se je s tem v zvezi sicer skliceval na dejstvo, da dolžnik njegovih trditev o tem, da je bil naročen "negorljiv" in "nedimen" tapison oz. itison (gl. list. št. 2, I., in list. št. 29, zadnji odstavek), ni prerekal. Vendar pa ne zadostuje, da gre za neprerekana (neugovarjana) dejstva, saj po določbi 1. odstavka 214. člena v zvezi s 1. odstavkom 498. člena "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) ni treba (niti do stopnje verjetnosti) dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala pred sodiščem med postopkom. Da je dolžnik priznal, da je upnik naročil "negorljiv" in "nedimen" tapison oz. itison, pa tudi ni mogoče sklepati iz postopanja dolžnika, saj je le-ta oporekal utemeljenosti reklamacije in s tem obstoju upnikove terjatve. V zvezi z navedenim gl. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.10.1996, opr. št. Cpg 1694/94. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo ter kot (zakonit in) pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev in ponujenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od (uradoma upoštevnih) absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev. Ker upnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP/99, oba pa v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, sklenilo, da sam krije pritožbene stroške (2. točka izreka).