Jedro

V 42. členu določa ZAzil primere, za katere se šteje, da je prošnja za azil umaknjena in se zato postopek s sklepom ustavi, prosilcu pa določi rok, v katerem mora zapustiti državo. V 5. alinei prvega odstavka 42. člena ZAzil je urejen primer samovoljne zapustitve azilnega doma, ki mora biti razvidna iz uradnih evidenc, trajati pa mora več kot tri dni. V obravnavani zadevi izhaja iz uradnih evidenc pristojnega organa, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se tudi peti dan odsotnosti vanj ni vrnil. Ker tožnik ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost podatkov uradnih evidenc, je tožena stranka pravilno odločila, ko je štela prosilčevo vlogo za umaknjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1588/2002-10 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 26.6.2002. S tem sklepom je tožena stranka na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odl. US RS, 13/2000-odl. US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) odločila, da se ustavi postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji za tožnika in da mora ta zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Z 2. točko izreka je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in navaja, da gre za procesno odločitev, ki sledi umiku vloge, zato tožnik ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na obstoj pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po določbi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek, ne glede na to, na kateri stopnji je, s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom (ali njegovo izpostavo) in se ni vrnil v roku treh dni od samovoljne zapustitve. Odločitev tožene stranke ima podlago v podatkih upravnih spisov. Iz teh izhaja, da je tožnik, kateremu je bil določen kraj začasnega prebivanja v Azilnem domu v L., dne 21.6.2002 ta kraj samovoljno zapustil in se vanj ni vrnil v roku treh dni oziroma niti dne 26.6.2002, ko je bil izdan izpodbijani sklep. Ker je izpodbijani sklep izdan dne 26.6.2002, kar je več kot tri dni od tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma, niso utemeljeni tožbeni ugovori, da tožena stranka ni dokazala, kdaj naj bi potekel tridnevni rok v smislu 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil. Neutemeljni so tudi tožbeni ugovori, da naj bi tožena stranka preuranjeno odločila, saj tožnik v tožbi ne navaja ničesar, s čimer bi oporekal podatkom o samovoljni zapustitvi azilnega doma.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da dne 21.6.2002 ni samovoljno zapustil Azilnega doma v L. Tožena stranka tega ni dokazala niti ni navedla, kdaj naj bi se iztekel tridnevni rok, v katerem bi se moral vrniti. Iz Azilnega doma v L. ga je tožena stranka večkrat selila v druge azilne domove, o čemer ni vodila natančne evidence. Zato je preuranjeno odločila in ne bi smela ustaviti azilnega postopka, pač pa mu azil priznati. Ponovno zatrjuje, da so bile v azilnem postopku kršene določbe Ustave Republike Slovenije in mednarodnih aktov in načelo prepovedi nevračanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da mu prizna azil v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Prosi tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Na pritožbo tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za procesno odločitev, ki sledi ugotovitvi, da je prošnja za azil umaknjena. V 42. členu določa ZAzil primere, za katere se šteje, da je prošnja za azil umaknjena in se zato postopek s sklepom ustavi, prosilcu pa določi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, je v 5. alinei 1. odstavka 42. člena ZAzil urejen primer samovoljne zapustitve azilnega doma, ki mora biti razvidna iz uradnih evidenc, trajati pa mora več kot tri dni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz upravnih spisov, da je tožena stranka odločila na podlagi podatkov uradnih evidenc pristojnega organa. V upravnih spisih je poročilo Službe za operativne zadeve Azilnega doma v L. z dne 21.6.2002, v katerem je za ta dan evidentirana tožnikova samovoljna zapustitev. V upravnih spisih je tudi uradni zaznamek z dne 26.6.2002, da se, po podatkih navedene službe za dan 26.6.2002, tožnik še ni vrnil v azilni dom po samovoljni zapustitvi. Konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale, da podatki navedene službe niso pravilni, pa tožnik v tožbi ni navedel. Ker tudi v upravnih spisih ni podatka, ki bi vzbujal dvom v pravilnost podatkov navedene službe, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo toženi stranki.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti tožnikove prošnje za azil in ne pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik ponavlja svoja splošna tožbena zatrjevanja, da tožena stranka ni dokazala samovoljne zapustitve in navaja, da je bil iz Azilnega doma v L. večkrat preseljen. Po presoji pritožbenega sodišča takšne splošne navedbe ne morejo vzbuditi niti dvoma v pravilnost uporabljenih podatkov v obravnavanem primeru.

Pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni dokazala, kdaj naj bi se iztekel tridnevni rok, v katerem bi se tožnik moral vrniti, je brezpredmeten. V obravnavanem primeru izhaja namreč iz podatkov pristojnega organa, do tožnikova vrnitev ni bila evidentirana niti dne 26.6.2002, kar je peti dan od samovoljne zapustitve dne 21.6.2002. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi se vrnil pred potekom tridnevnega roka iz 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil. O oprostitvi plačila sodnih taks je odločeno z 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Po 1. odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) učinkuje oprostitev plačila sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge, za katere je po ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje. Glede na navedeno učinkuje odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks tudi za pritožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.