Jedro

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določila tretjega odstavka 324. člena ZPP v izreku svoje sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.559,90 EUR in da terjatev toženke do tožnice v znesku 5.000,00 EUR ne obstoji. Ker se toženka proti sodbi ni pritožila, je prvostopenjska ugotovitev, da njena terjatev v višini 5.000,00 EUR do tožnice ne obstoji, na podlagi določila prvega odstavka 319. člena ZPP postala pravnomočna. S tako sodbo pa je zaradi objektivnih mej pravnomočnosti toženki odvzeta možnost razliko med zneskoma 2.559,90 EUR in 5.000,00 EUR, uveljavljati v posebni pravdi. Sodišče prve stopnje bi torej ravnalo pravilno, če bi ugotovilo le, da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v znesku 2.559,90 EUR, v presežku pa o pobotnem zahtevku sploh odločilo ne bi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice to toženke v znesku 2.559,90 EUR (I. točka izreka) in da terjatev toženke proti tožnici v znesku 5.000 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača 2.559,90 EUR (III. točka izreka) in ji povrne njene pravdne stroške v znesku 866,98 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica kot podizvajalka za toženko od januarja do julija 2020 opravljala elektroinštalacijska dela na objektu „Vila A.“, (2) da je dogovorjena urna postavka znašala sprva 10,00 EUR na uro, kasneje pa 11,50 EUR na uro, (3) da je tožnica toženki dela, ki jih je opravila v času od januarja do junija 2020 plačala, ni ji pa plačala tistih 383 delovnih ur, ki jih je bila tožnica opravila v juliju 2020. Navedbe toženke, da ima opravljeno delo napake, in da vrednost napak znaša najmanj 5.000 EUR, je sodišče prve stopnje ocenilo kot pavšalne in nekonkretizirane. Presojo o obstoju terjatve tožnice proti toženki in posledični odločitvi, da mora toženka tožnici plačati 2.559,90 EUR, je oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s podjemno pogodbo.1 **Pritožba tožnice in odgovor toženke**

3. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je priglasila pritožbene stroške.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena. Razlogi za tako odločitev so pojasnjeni v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv ter v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom. S predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine je tožnica, sklicujoč se na račun 202009 z dne 30.7. 2020, ki je bil izdan za znesek 4.404,50 EUR, zahtevala plačilo le še 2.559,90 EUR. Izvršilno sodišče je 21. 10. 2020 na podlagi predloga tožnice (takrat še upnice) izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 84044/2020. S tem sklepom je toženki (takrat še dolžnici) naložilo, naj tožnici (takrat upnici) poravna v predlogu navedeno terjatev (prvi odstavek izreka), dovolilo predlagano izvršbo (drugi odstavek izreka), stroške tožnice odmerilo na 44,00 EUR (tretji odstavek izreka) in pojasnilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa izvršilni postopek vodilo Okrajno sodišče v Ljubljani (četrti odstavek izreka). Po obrazloženem ugovoru dolžnice (list. št. 8 spisa) pa je isto sodišče s sklepom VL 84044/2020 z dne 18. 11. 2020 izdani sklep o izvršbi _v celoti razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju pravdno sodišče)._

8. Z novelo ZPP-E je bil namreč postopek s plačilnim nalogom poenostavljen tako, da sodišče v pravdi ne odloča več o tem, ali plačilni nalog ostane v veljavi ali ne, pač pa v primeru utemeljenega ugovora že izvršilno sodišče izdan plačilni nalog razveljavi, v nadaljevanju postopka pa pravdno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi ali pa ga zavrne. Tako je (izvršilno in pravdno) sodišče postopalo tudi v tej zadevi.

9. Drži pritožbena navedba, da je tožnica v dopolnitvi tožbe predlagala, naj pravdno sodišče izdani sklep izvršilnega sodišča z dne 21. 10. 2020, ki je bil razveljavljen že s sklepom z dne 18. 11. 2020, vzdrži v veljavi. Upoštevajoč zgornje razloge, ta tožničin predlog torej ni na mestu.

10. Pritožbenemu sodišču je znano stališče VSL iz sklepa II Cp 1647/2020 z dne 15. 10. 2020, da navedba tožeče stranke, naj ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi, smiselno pomeni zgolj to, da tožeča stranka vztraja pri tožbenem zahtevku, ki je bil postavljen že v predlogu za izvršbo. To sicer vsebinsko drži. Gledano strogo formalno pa je omenjen tožničin predlog pravno zgrešen. S 1. točko izreka sklepa izvršilnega sodišča z dne 18. 11. 2020 je bil, kot rečeno, sklep o izvršbi pravnomočno razveljavljen. Upoštevajoč 2. točko izreka tega sklepa pa ne more biti dvoma, da je bila takrat, ko je tožnica podala svoj omenjeni predlog, pravda zaradi plačila 2.559,90 EUR, že v teku. Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi ravnalo napak, če bi tožničin _predlog, naj pravdno sodišče razveljavljeni sklep izvršilnega sodišča vzdrži v veljavi,_ na podlagi določila prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo. Tožničin predlog na eni strani pomeni, naj sodišče odloči o tožbenem zahtevku, o katerem že teče pravda, na drugi strani pa, naj odloči o predlogu, o katerem je bilo že odločeno.

11. Konkretiziran tožbeni predlog, naj toženka _plača tožnici 2.559,90 EUR_, je torej razviden iz predloga za izvršbo. Glede na spremenjeno zakonodajno tehniko pa se šteje, da je preciziran z odločitvijo izvršilnega sodišča iz 2. točke sklepa z dne 18. 11. 2020 (da bo _o zahtevku in stroških_ odločeno v pravdi).

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o nepostavljenem tožbenem zahtevku, da ga je v nasprotju z zakonom samo spremenilo in da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv ter v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom, torej ne drži. Zato pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče le še kot informacijo dodaja sledečo pripombo. Na absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 357. člena ZPP, to je na prekoračitev tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določila tretjega odstavka 324. člena ZPP v izreku svoje sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.559,90 EUR in da terjatev toženke do tožnice v znesku 5.000,00 EUR ne obstoji. Ker se toženka proti sodbi ni pritožila, je prvostopenjska ugotovitev, da njena terjatev _v višini 5.000,00 EUR_ do tožnice ne obstoji, na podlagi določila prvega odstavka 319. člena ZPP postala pravnomočna. S tako sodbo pa je zaradi objektivnih mej pravnomočnosti toženki odvzeta možnost razliko med zneskoma 2.559,90 EUR in 5.000,00 EUR, uveljavljati v posebni pravdi. Sodišče prve stopnje bi torej ravnalo pravilno, če bi ugotovilo le, da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v znesku 2.559,90 EUR, v presežku pa o pobotnem zahtevku sploh odločilo ne bi.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice pa je oprta na določilo 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo, saj se, upoštevajoč pritožbene navedbe, toženka proti prvostopenjski sodbi sploh pritožila ne bi, če tožnica ne bi predlagala, naj pravdno sodišče razveljavljen sklep o izvršbi izvršilnega sodišča vzdrži v veljavi.

1 Določil OZ, ki urejajo podjemno pogodbo, v izpodbijani sodbi ni citiralo.