Jedro

Ker je tožena stranka imela organiziran prevoz v delu tožnikove poti, tožnik za ta del poti ni upravičen do povračila potnih stroškov. Peti odstavek 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije namreč določa, da je delodajalec le v primeru, če delavec iz upravičenih razlogov ne uporablja organiziranega prevoza, delavcu dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik je imel možnost uporabljati organiziran prevoz delodajalca, to ali bo koristil organiziran prevoz delodajalca ali ne, pa je v pristojnosti delavca, vendar pa v primeru, da ga ne koristi, zgolj zaradi tega ne more zahtevati povračila stroškov v obliki kilometrine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške prevoza na delo in iz dela od septembra 2009 do maja 2010 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v 8 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 153,05 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da napačna uporaba materialnega prava predstavlja napačno tolmačenje določb Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije. Določbo, da delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov v primeru organiziranega prevoza s strani delodajalca je namreč moč razumeti samo tako, da do povračila delavec ni upravičen, če je organiziran prevoz na celotni relaciji, ne pa če je prevoz organiziran le na delu poti. Stališče sodišča, da je v tem primeru delavec upravičen le do povračila potnih stroškov za ta del poti, na katerem ne obstaja organiziran prevoz, je napačna. Kolektivna pogodba govori le o organiziranem prevozu in ne o delno organiziranem prevozu ali prevozu, organiziranem na delu poti. Prav tako pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali tožnik iz upravičenih razlogov organiziranega prevoza iz S. oziroma N. do delovnega mesta ne uporablja. Povsem neutemeljeno je sodišče verjelo priči A.A., češ da so parkirni prostori tako v N. kot v S., saj je tožnik v zvezi s tem predlagal, da se o tem sodišče neposredno prepriča z ogledom, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. S tem je dejansko tožniku onemogočilo, da dokaže, da avta nima kje pustiti in da zaradi tega delno organiziranega javnega prevoza ne more uporabljati, posebno v zimskih razmerah, ko zaradi snega parkirnih prostorov dejansko ni. Tožnik je tudi prepričan, da je delodajalec vezan na svojo odločitev, vsaj dokler na ustrezen način ne spremeni. Glede na določila 12. člena Podjetniške kolektivne pogodbe bi tožena stranka morala tožniku pisno sporočiti, da bo stroške obračunavala drugače, da mu ne priznava več stroškov na celotni relaciji, temveč le na tistem delu, ki ni pokrit z organiziranim prevozom. Vse do takega sporočila pa bi morala spoštovati svojo prejšnjo odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, vendar če se tožnik s stališčem sodišča prve stopnje očitno ne strinja, ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Okoliščine, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja, kako mu je tožena stranka obračunavala potne stroške pred in po spornem obdobju, v tem sporu niso pravno odločilne, zato pritožbeni očitek, da v tem delu v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ni utemeljen.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za celotni del poti od doma do službe in nazaj in sicer v obdobju od septembra 2009 do maja 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 130. člen Zakona o delovnih razmerjih in podzakonske predpise (Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije in Podjetniško kolektivno pogodbo toženke), ki to področje urejajo in ki so veljali v spornem obdobju.

Splošno določbo v zvezi s tem vsebuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom.

Za tožnika velja Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadaljnji), ki v 51. členu določa, da pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi (1. odstavek). Višina povračila stroškov za prevoz na delo in z dela se določi v tarifni prilogi, kjer je določeno povračilo stroškov najmanj v višini 80 % cene javnega prevoza (2. odstavek). Če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, delavcem pripada kilometrina v višini zgornjega zneska po uredbi (3. odstavek). Če delodajalec organizira prevoz na delo in iz dela ter delavec tak prevoz uporablja, potem delavcu ne nastanejo nikakršni stroški; delavcu za to v primeru uporabe organiziranega prevoza ni mogoče nalagati plačila stroškov (4. odstavek). Če delavec iz upravičenih razlogov ne uporablja organiziranega prevoza, mu je delodajalec dolžna povrniti stroške prevoza na delo in iz dela v višini, kot je določeno v tarifni prilogi (5. odstavek).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče v R. in da je njegov kraj opravljanja dela v L.. Tožena stranka ima organiziran prevoz, in sicer en teden iz S. do L. in nazaj, drug teden pa iz N. v L. in nazaj, ki pripelje delavce na ure začetka delovnih izmen in jih odpelje po zaključku izmene. Kraja S. in N. se nahajata na poti med R. in L.. Ker prevoz na razdalji od tožnikovega prebivališča do začetne postaje v S. oziroma N. ni bil organiziran, je bil upravičen do povračila potnih stroškov, ki mu jih je tožena stranka v tem delu tudi priznavala in sicer v višini kilometrine (kar med strankama ni sporno in ni niti predmet tega spora). Na nadaljnjem delu poti med tožnikovim prebivališčem in krajem dela, to je od S. oziroma N. do sedeža delodajalca v L., pa je bil prevoz organiziran, zato v tem delu ni upravičen do povračila potnih stroškov, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč imel za del poti možnost uporabljati organiziran prevoz delodajalca in za ta del ni upravičen do povračila potnih stroškov v obliki kilometrine, čeprav tega organiziranega prevoza dejansko ne uporablja. Po določbi petega odstavka 51. člena panožne kolektivne pogodbe je delodajalec dolžan povrniti stroške prevoza na delo in iz dela v višini, kot je določena v tarifni prilogi le v primeru, če delavec iz upravičenih razlogov ne uporablja organiziranega prevoza. Pritožbene navedbe, da nima možnosti parkiranja osebnega vozila v S. oziroma N., predvsem v zimskih razmerah, ne predstavljajo upravičenega razloga iz petega odstavka 51. člena panožne kolektivne pogodbe, na podlagi katere je bila tožena stranka dolžna povrniti stroške prevoza na delo in iz dela v višini kilometrine.

Glede na zgoraj navedeno pravno podlago je potrebno določbo četrtega odstavka 51. člena panožne kolektivne pogodbe upoštevati kot določbo o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Stranki kolektivne pogodbe sta se dogovorili, kdaj delavcem pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza, kot to zmotno zatrjuje pritožba, zato tudi potenciranje težav in nevšečnosti, ki naj bi jih imel v zvezi s tem (težave s parkiranjem), ni relevantno. Določba petega odstavka 51. člena namreč določa, da le v primeru, če delavec iz upravičenih razlogov ne uporablja organiziranega prevoza, mu je delodajalec dolžan povrniti stroške prevoza na delo in iz dela. Ker je tožena stranka imela organiziran prevoz v delu tožnikove poti in sicer iz S. do L., kjer je tožnik opravljal delo oziroma iz N. do L. in nazaj, tožnik za ta del poti ni upravičen do povračila potnih stroškov. Tožnik je torej imel možnost uporabljati organiziran prevoz delodajalca, to ali bo koristil organiziran prevoz delodajalca ali ne, pa je v pristojnosti delavca, vendar pa v primeru, da ga ne koristi, zgolj zaradi tega ne more zahtevati povračila stroškov v obliki kilometrine. Tožena stranka je tožniku obračunavala potne stroške v skladu s panožno kolektivno pogodbo, zato tožnik ni upravičen do povračila stroškov v višjih zneskih, ki jih uveljavlja v višini plačila kilometrine.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da 12. člen Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke določa, da bi moral delodajalec delavcu v 8 dneh pisno pojasniti razloge za odklonitev stroškov prevoza na delo. Navedeni člen Podjetniške kolektivne pogodbe toženke namreč določa, da delavec, ki meni, da iz upravičenih razlogov ne more uporabljati organiziranega prevoza delodajalca, vloži zahtevek za izplačilo stroškov. Rok 8 dni se torej nanaša na pisno vložen zahtevek delavca za povračilo stroškov pri delodajalcu, vendar tožnik po objavi novih pravil ni podal pisne zahteve, da obstajajo upravičeni razlogi, da se mu prevozni stroški povrnejo na relaciji, kjer je organiziran prevoz delodajalca.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstvev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).