Jedro

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.

Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.

Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.

Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se Delovno sodišče v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti izreka za stvarno nepristojno in zadevo odstopa v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Murski Soboti.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi. Vztraja, da je v zadevi pristojno delovno sodišče. Navaja, da je imela tožnica za funkcijo direktorice toženke sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi na podlagi 73. člena ZDR-1, v kateri je bilo določeno, da je direktor družbe lahko razrešen iz v XVII. členu navedenih razlogov. Sklicuje se še na XVIII. člen, po katerem v primeru kakršne koli razrešitve stopi v veljavo pogodba o zaposlitvi z dne 4. 9. 2019 za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec. Trdi, da pogoji za razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi niso bili izpolnjeni ter da plačilo odškodnine uveljavlja zaradi razrešitve v nasprotju z določili te pogodbe. Navaja, da je podlaga za odškodninski zahtevek njena pogodba o zaposlitvi, zato je treba pravico do odškodnine šteti za pravico iz delovnega razmerja, posledično je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče, čeprav se v tovrstnih sporih povezujejo elementi delovnega in korporacijskega prava. Graja sklicevanje na sklep VDSS Pdp 87/2017, ker ne gre za primerljivo zadevo; tožnica namreč ne izpodbija sklepa o razrešitvi s funkcije direktorja, česar niti ne more. Sklicuje se na sklep VS RS VIII R 22/2009 ter na dogovor iz drugega odstavka XIX. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, po katerem je za spore iz nje pristojno Delovno sodišče v Mariboru, enota Murska Sobota. Ker se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep mogoče preizkusiti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno in procesno pravo.

5.Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.

6.Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami. Pravilno se je sklicevalo tudi na sklep VS RS VIII R 14/2018 in sklep VDSS Pdp 87/2017. Enako stališče izhaja iz zadev, v katerih se je obravnavala odškodninska odgovornost članov organov v razmerju do družb ali obratno oziroma plačilo odpravnine v primeru odpoklica s funkcije člana organa družbe (prim. sklepe VS RS VIII R 24/2015, VIII R 14/2015, sklepe VDSS Pdp 643/2019, Pdp 718/2022, Pdp 127/2023 in Pdp 51/2024 ter sodbo VSL I Cpg 518/2016). Sklicevanje tožnice na starejšo drugačno odločitev v sklepu VS RS VIII R 22/2009 glede plačila odpravnine pa ne more biti uspešno.

7.Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih.

8.Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec. Ni mogoče slediti njenemu stališču, da je treba zahtevano odškodnino šteti za pravico iz delovnega razmerja, ker izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi. Svojo pravico do odškodnine namreč uveljavlja prav zaradi razrešitve s funkcije direktorice toženke, torej iz korporacijsko pravnega dela razmerja med njima.

9.Sklicevanje na dogovor o pristojnosti delovnega sodišča v Mariboru, enote v Murski Soboti, v individualni pogodbi o zaposlitvi prav tako ne more privesti do drugačne odločitve o stvarni pristojnosti. Skladno s prvim odstavkom 69. člena ZPP se stranki lahko sporazumeta, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, toda le, če je to sodišče stvarno pristojno in če zakon ne določa izključne pristojnosti. Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti. Sodišču prve stopnje se glede na navedeno ni bilo treba posebej opredeliti do tožničinega sklicevanja na sporazum o pristojnosti v individualni pogodbi o zaposlitvi.

10.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11.Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 19, 69, 69/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1, 365, 365-2 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 5, 5/1, 5/1-b