Jedro

Sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Sodišče omeji trajanje takega ukrepa na največ šest mesecev, če je povzročitelj nasilja lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi (četrti odstavek 21. člena ZPND).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da je dolžan nasprotni udeleženec prepustiti solastno stanovanje ID znak 000-1-12 v večstanovanjski stavbi ID znak 000-1 na naslovu C. v izključno uporabo predlagateljici in otrokoma A. A. in B. B. do dokončne in pravnomočne ureditve premoženjskopravnih razmerij med udeležencema glede tega stanovanja in njunega skupnega premoženja (I. točka izreka). Odločilo je, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega, če je bila predlagateljica žrtev nasilja. Njen predlog oziroma namera, da bi se vrnila v solastno stanovanje, je bila predlagana kot opcija, s katero je zasledovala tudi koristi otrok. Nasprotni udeleženec je na njen predlog odreagiral nasilno, saj ji je zagrozil, da bo zamenjal ključavnico ter ji s tem preprečil souporabo stanovanja. Ta grožnja predstavlja zakonsko in dejansko stanje nasilja. Predlagateljica je utemeljevala svoj predlog tako na določilih Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) kot tudi na podlagi 109. člena Družinskega zakonika (DZ). Sodišče je izpustilo presojo predloga na podlagi 109. člena DZ, ki ureja stanovanjsko varstvo ob razvezi zakonske zveze in razpadu zunajzakonske skupnosti. Zaključek sodišča, da je predlagateljica vložila predlog zaradi prepustitve stanovanja izključno po 21. členu ZPND v zvezi s 109. členom DZ, je napačen in predstavlja protispisno ugotovitev in bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je tudi bistveno kršilo pravila postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je predlagateljici vročilo odgovor nasprotnega udeleženca skupaj z izpodbijanim sklepom ter ji ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah iz odgovora na predlog. Izpodbijanega sklepa se v zvezi s tem ne da preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem ko sodišče stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, daje videz pristranosti. Predlagateljičine trditve o nasilju je označilo kot dvomljive, ne da bi se prepričalo in ugotovilo dejansko stanje z dokazi, to je z zaslišanjem predlagateljice. Sodišče v okviru testa sorazmernosti ni presojalo, če je bila izselitev predlagateljice iz stanovanja prekomeren poseg. Grožnji po zamenjavi ključavnice je sodišče pripisalo neznaten pomen in štelo, da ne gre za grožnjo, ki bi predstavljala nevarnost za življenje, zdravje ali telo predlagateljice. Tako naziranje je zmotno in preveč posplošeno. Ravnanje nasprotnega udeleženca je predstavljalo ekonomsko nasilje, ki se ne odraža v obliki telesnih poškodb, ampak v drugih oblikah, ki jih opredeljuje prvi odstavek 19. člena ZPND. Sodišče je pavšalno zaključilo, da grožnje ne predstavljajo nevarnosti za življenje in zdravje predlagateljice in ne posegajo v njeno osebno dostojanstvo ali osebnostne pravice in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijanega sklepa glede tega ni mogoče preizkusiti. Zatrjevano ekonomsko nasilje predstavlja protipraven poseg v predlagateljičine osebnostne pravice, ki so ji zajamčene z Ustavo RS (URS) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Nasprotni udeleženec je protipravno posegel v pravico predlagateljice do zasebne lastnine, v pravico do doma in družinskega življenja ter v pravico do osebnega varstva in varnosti. Zaključek sodišča v okviru testa sorazmernosti, da izselitev nasprotnega udeleženca ne bi bila sorazmerna teži nasilnih dejanj, je povsem zgrešen. Predlagateljica je solastnica stanovanja in je zaradi razpada izvenzakonske skupnosti v težki situaciji, zaradi katere ji grozi, da ne bo mogla izvajati skrbi in varstva otrok in z njimi v tem času bivati in živeti. Če bi sodišče dalo predlagateljici možnost izjave, bi vsekakor uveljavljala to tudi v predlogu. Nasprotni udeleženec predlagateljico še vedno zalezuje in o njej poizveduje ter vdira v njeno življenje. Iz njegovih navedb izhaja, da poizveduje o njenem razmerju s S. B. in o njeni zaposlitvi, kar vse so pravno upoštevne oblike nasilja, ki posegajo v osebnostne pravice predlagateljice. Tudi zaključek sodišča, da elektronsko sporočilo pooblaščenke nasprotnega udeleženca ni bilo izrečeno v neposredni komunikaciji, saj ga je izrazila pooblaščenka, je napačno. Izjave zastopnika v pooblastilnem razmerju učinkujejo enako, kot če bi jih izjavil zastopani. Ker jih je izjavila pooblaščena odvetnica, so še toliko bolj zastrašujoče. 3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz navedb predlagateljice v predlogu izhaja: - da sta predlagateljica in nasprotni udeleženec solastnika stanovanja na naslovu C., - da se je predlagateljica 15. 12. 2018 iz tega stanovanja zaradi nevzdržnega stanja in nasilja s strani nasprotnega udeleženca odselila, - da je izvenzakonska skupnost med predlagateljico in nasprotnim udeležencem prenehala že preden se je predlagateljica iz stanovanja odselila, - da je že novembra 2018 (en mesec pred odselitvijo) podpisala najemno pogodbo za drugo stanovanje, ki ga je najela skupaj z dobrim znancem C. C. s katerim je v partnerski zvezi, ki ni prerasla v izvenzakonsko skupnost, - da je v aprilu 2019 prejela tožbo nasprotnega udeleženca zaradi varstva in vzgoje otrok, stikov in preživnine, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 000/2019, - da med udeležencema tega postopka teče postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. P 000/2019 zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, - da se je predlagateljica želela z otrokoma vrniti v obravnavano stanovanje in opazila, da se v stanovanju nahajajo ženske stvari, ki niso bile njena last. 20. 10. 2019 je želela ponovno vstopiti v stanovanje, a ni mogla odkleniti vrat. Na njeno zvonjenje je odprl vrata nasprotni udeleženec, ki ji ni dovolil vstopiti, zaradi česar sta se začela prerivati in so poklicali policijo, - bistveno so se spremenili pogoji glede najema stanovanja, saj se je predlagateljičin novi partner C. C. konec septembra 2019 preselil v drugo stanovanje (k materi), zato predlagateljica ni zmožna plačevati najemnine za stanovanje. Prejema 900 EUR mesečno, pred tem pa je prejemala 600 EUR mesečnega nadomestila.

6. Po določilu prvega odstavka 109. člena DZ lahko ob razvezi zakonske zveze vsak od zakoncev zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela. Sodišče pa odloči o prepustitvi stanovanja v uporabo zakoncu, če tako zahtevajo koristi otrok, upoštevajo pa se tudi stanovanjske potrebe zakoncev in njuni upravičeni interesi (drugi odstavek 109. člena DZ).

7. Po določilu osmega odstavka 109. člena DZ uporabi sodišče zakon, ki ureja preprečevanje nasilja v družini, če ob razvezi zakonske zveze zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje, ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela.

8. Sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam (prvi odstavek 21. člena ZPND). Sodišče omeji trajanje takega ukrepa na največ šest mesecev, če je povzročitelj nasilja lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi (četrti odstavek 21. člena ZPND).

9. Ob razvezi zakonske zveze sme zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahtevati, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela (prvi odstavek 22. člena ZPND).

10. Predlog za začetek postopka mora biti podan najpozneje v šestih mesecih odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (četrti odstavek 22. b člena ZPDN).

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo citirana določila in ob ugotovljenem dejanskem stanju predlog utemeljeno zavrnilo. Pri tem ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče je vsak sklop pravno relevantnih dejstev ustrezno obrazložilo, razlogi izpodbijanega sklepa so jasni in prepričljivi, med seboj niso v nasprotju in so preverljivi. Sodišče niti ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo stori sodišče z napačnim prenosom iz zapisnikov ter listin. Prav tako ni kršilo v pritožbi zatrjevane pravice predlagateljice do lastnine, doma in družinskega življenja, niti pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, kar očita v pritožba.

12. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je med udeležencema postopka v času njune življenjske skupnosti prihajalo do konfliktnih situacij, zaradi česar je njuna zunajzakonska skupnost tudi prenehala. Kot je navedla predlagateljica sama, je zunajzakonska skupnost prenehala že preden se je odselila v drugo stanovanje, ki ga je najela skupaj z moškim, ki je kasneje1 postal njen partner. Ker je predlagateljica utemeljevala predlog za prepustitev stanovanja z zatrjevanjem nasilja s strani nasprotnega udeleženca, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določila ZPND in presojalo pogoje za izrek ukrepa po 21. in 22. členu ZPND. Tudi osmi odstavek 109. člena DZ napotuje na uporabo določb ZPND v primeru nasilja enega zakonca nad drugim in otroci, če ta zakonec zahteva prepustitev stanovanja v uporabo.

13. Sodišče je ugotovilo, da je podala predlagateljica predlog za prepustitev stanovanja več kot šest mesecev po tem, ko naj bi se bila prisiljena izseliti iz stanovanja v solastnini in tudi več kot šest mesecev po zadnjem zatrjevanem nasilju, do katerega naj bi prišlo 20. 10. 2019. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi nasprotni udeleženec v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga nad predlagateljico izvrševal nasilje ali kakorkoli drugače posegel v njeno dostojanstvo in druge osebnostne pravice, je predlog za izrek ukrepa utemeljeno zavrnilo.

14. Predlagateljica v pritožbi očita, da prvostopenjsko sodišče predloga ni obravnavalo celostno, in sicer v skladu z določili prvega in drugega odstavka 109. člena DZ po katerih sodišče ob razvezi zakonske zveze na zahtevo zakonca odloči o prepustitvi uporabe stanovanja, v katerem sta skupaj živela oziroma skupaj živita. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

15. Iz navedb v predlogu izhaja, da utemeljuje predlagateljica svoj predlog za prepustitev stanovanja z zatrjevanjem nasilja s strani nasprotnega udeleženca. Predlagateljica zatrjuje nasilje pred razpadom njune skupnosti, ob poskusu ponovne vselitve v stanovanje 20. 10. 2018 in ko ji je pooblaščenka nasprotnega udeleženca poslalo sporočilo o tem, da bo nasprotni udeleženec zamenjal ključavnico, če bo predlagateljica skušala ponovno vstopiti v stanovanje. Predlagateljica ni podala navedb, ki utemeljujejo urejanje razmerij med partnerjema (in otroci) ter prepustitev stanovanja ob razpadu njune izvenzakonske skupnosti. Iz navedb v predlogu izhaja, da je njuna izvenzakonska skupnost razpadla že v letu 2018, predlagateljica pa si je življenje in stanovanju po razpadu zakonske skupnosti na novo uredila (najela stanovanje z drugim moškim in z njim zaživela v partnerski zvezi). Ker so se razmere spremenile2, se je želela vrniti v stanovanje, v katerem biva nasprotni udeleženec, a je nasprotni udeleženec to preprečil. 16. Pritožbeno sodišče ne oporeka predlagateljici lastniških upravičen, ki jih ima kot solastnica obravnavanega stanovanja.3 Če ji nasprotni udeleženec onemogoča uporabo solastne nepremičnine in če uporablja tudi njen solastni del, je predlagateljica oškodovana in upravičena do povrnitve škode. Vendar to ni stvar tega nepravdnega postopka v katerem sodišče odloča o predlogu za prepustitev stanovanja zaradi zatrjevanega nasilja (in ne ureja razmerij ob razvezi zakonske zveze oz. razpadu zunajzakonske skupnosti s presojo stanovanjskih potreb, saj tak predlog niti ni bil podan).

17. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na socialno stisko in ekonomsko nasilje, ki naj bi ga nasprotni udeleženec izvrševal nad njo. ZPND v 3. členu kot obliko nasilja opredeljuje tudi ekonomsko nasilje. Iz navedb v predlogu sicer izhaja, da se je partner C. C. iz stanovanja odselil, zaradi česar predlagateljica ni več zmožna plačevati najemnine za stanovanje. Vendar navedeno ne utemeljuje zatrjevanega ekonomskega nasilja s strani nasprotnega udeleženca.

18. Elektronsko sporočilo pooblaščenke nasprotnega udeleženca z 19. 5. 20204 po oceni prvostopenjskega sodišča ne predstavlja nasilja v smislu določil ZPND, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Opredelitev nasilja v 3. členu ZPND je abstraktna. Zgolj jezikovna razlaga bi lahko zajemala številna ravnanja, ki so sicer za nasprotno strank neprijetna, a so sestavni del življenja. Predlagateljica je po skoraj enoletnem življenju drugje, z drugim moškim, nenadoma spet prišla v solastno stanovanje, v katerem ves ta čas živi nasprotni udeleženec, ki se s ponovno vselitvijo predlagateljice ni strinjal. Predlagateljičino ravnanje zanj ni bilo sprejemljivo, po njegovo (ko ni dovolil, da bi se predlagateljica ponovno vselila) pa ni bilo sprejemljivo za predlagateljico. Dopis odvetnice, da bi se sceni, ki se je ob tem zgodila, želeli izogniti, četudi z menjavo ključavnice, zato ne predstavlja nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico (tudi preko odvetnice ne).

19. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je bila predlagateljici onemogočena izjava v postopku in da je prvostopenjsko sodišče različno obravnavalo stranki v postopku, saj odgovora na predlog ni vročilo predlagateljici, ampak je predlagateljica odgovor prejela skupaj z izpodbijanim sklepom. Prvostopenjsko sodišče je (lahko) napravilo zaključke in sprejelo odločitev že na podlagi navedb v predlogu. Svoje odločitve ni oprlo na navedbe, ki jih je podal nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog, zato ni bila kršena predlagateljičina pravica do izjave, niti ni sodišče strank različno obravnavalo.

20. Sodišče tudi ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve s tem, ko ni zaslišalo predlagateljice, saj ni zaslišalo nobenega od udeležencev v postopku. Ključne za odločitev so bile navedbe v predlogu podkrepljene z listinami v spisu.

21. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Po njegovi razvezi. 2 Nov partner se je odselil iz najetega stanovanja, predlagateljica pa si ne more privoščiti, da bi sama najela stanovanje. 3 Temeljne prvine lastninske pravice so imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). 4 Pooblaščenka je v pooblastilu navedla, da se bodo „na vsak način izognili sceni, ko bi se predlagateljica na silo vselila nazaj v stanovanje v solastnini, četudi z menjavo ključavnice“.