Jedro

Če delodajalec v splošnem aktu osnovno plačo opredeli tako, da je izhodišče za obračun plače le 50 % v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, razlika od 50% do 100% pa je odvisna od doseženih rezultatov in osebne ocene delavca, je to v škodo delavca in v neskladju z opredelitvijo pojma osnovne plače v 43. čl. SKPGd, zato je taka določba splošnega akta delodajalca neupoštevna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. odst. izreka spremeni tako, da se tožnikov zahtevek za plačilo plače za čas od 29.11.1999 do 1.2.2000 zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 2.11.1999 in 3.12.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 29.11.9999 zaradi več kot pet neupravičenih izostankov ter posledičnim priznanjem pravic iz delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo podredni zahtevek za razveljavitev sklepa o suspenzu z dne 8.10.1999, ki ga je v ugovornem postopku razveljavila že sama tožena stranka, ugodilo pa je zahtevku za plačilo razlike plače za čas od januarja 1999 do 28.11.1999, pa tudi za čas od 29.11.1999 do 1.2.2000, ko se je tožnik zaposlil drugje in zahtevku za izplačilo brez tožnikovega pismenega soglasja zadržane plače v znesku 74.442,00 SIT.

Zoper ugoditveni del gornje sodbe se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga v tem delu njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem v prvi vrsti graja ravnanje prvostopnega sodišča, ker je tožniku dosodilo plačilo plače vse do zaposlitve tožnika drugje, saj je istočasno ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje zakonito prenehalo že z 29.11.1999. Vztraja, da je v ostalem obdobju tožniku utemeljeno izplačevala nižjo plačo od osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, saj je bilo to v skladu z določbami toženkinega pravilnika o plačah, ki bi ga sodišče moralo upoštevati in tožnikovo nižjo oceno delovne uspešnosti. V skladu s pravilnikom je bil tožnik tudi v času suspenza opravičen le do ene polovice osnovne plače, ne glede na kasnejšo razveljavitev suspenza, saj za čas, ko ni delal, ni mogel imeti pozitivne ocene delovne uspešnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plačo oz. nadomestilo plače vse do zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je tudi za čas od 29.11.1999 do 1.2.2000. Pravica do plače je vezana na obstoj delovnega razmerja, le-to pa je tožniku z 29.11.1999 zakonito prenehalo. Zato mu po tem datumu tožena stranka ni dolgovala plače, ne glede na to, da tožnik ni imel druge zaposlitve. Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu s členom 358, tč. 4 ZPP izpodbijano sodbo na pritožbo tožene stranke spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za plačilo plače oz. njenega nadomestila za čas od 29.11.1999 do 1.2.2000 kot neutemeljen zavrnilo.

V ostalem pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je sicer vsaj preuranjeno zaključilo, da naj bi bil pravilnik o plačah, ki ga je v postopku predložila tožena stranka, ponarejen. Ne glede na to pa je sodišče zavzelo tudi vsebinsko stališče do določb tega pravilnika glede na opredelitev osnovne plače v kolektivnih pogodbah in tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ter s tem stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V veljavnih KP je osnovna plača delavca opredeljena kot izhodišče, na katero se obračunavajo dodatki, iz naslova delovne uspešnosti pa je delavec opravičen ob preseganju do dodatka na osnovno plačo, v primeru preverljivega nedoseganja pričakovane delovne uspešnosti pa je lahko osnovna plača tudi znižana. Tako je razumeti pojem osnovne plače tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. V svojem pravilniku o plačah pa je poskušala tožena stranka pojem osnovne plače opredeliti v nasprotju z veljavnimi KP tako, da bi bilo za tožnikovo delovno mesto izhodišče le 50 % osnovne plače iz pogodbe o zaposlitvi, razlika do 100 % pa je pogojena z osebno oceno delovne uspešnosti tožnika. Gre za poskus opredelitve osnovne plače, ki v škodo delavcu ni v skladu z opredelitvijo tega pojma v 43. členu Splošne kolektivne pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97). Iz tega razloga prvostopno sodišče navedene določbe pravilnika o plačah tožene stranke utemeljeno ni upoštevalo in je zato tožniku za čas od januarja do novembra 1999 utemeljeno prisodilo vtoževano razliko plače do zneska osnovne plače v njegovi pogodbi o zaposlitvi in njenih spremembah, oz. zneska ustreznega nadomestila plače za čas tožnikovega bolniškega staleža. Glede na razveljavitev sklepa o suspenzu je bil tožnik do takšnega nadomestila opravičen tudi za čas prvotno odrejenega za kasneje razveljavljenega suspenza.

Glede na povedano in glede na to, da ob obravnavi pritožbe ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.