Jedro

Poravnava (ki je bila nato povzeta v odločbo o denacionalizaciji), ki sta jo sklenila Rimskokatoliško župnijstvo kot denacionalizacijski upravičenec in tedaj še nerazdeljena občina kot zavezanec, na podlagi katere je zavezanec izročil upravičencu nadomestno stavbo, ki je bila v njegovi lasti, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ZDen.

Pomanjkanje posebnega pooblastila za sklenitev poravnave predstavnice zavezanca ni obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, ker je tedaj zavezanca zastopal zakoniti zastopnik - javno pravobranilstvo, ki je sporočilo, da zoper sklenjeno poravnavo nima pripomb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1782/97-9 z dne 22.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.5.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote J., z dne 4.11.1996. Upravna enota J. je z navedeno odločbo zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine J. z dne 18.5.1994. V navedenem denacionalizacijskem postopku je bilo upravičencu Rimskokatoliškemu župnijstvu K.G. priznana pravica do denacionalizacije stavbnega zemljišča parc. št. 15/1, vpisanega pri vl. št. 446 k.o. K.G., na kateri je ob času nacionalizacije stala stavba upravičenca, ki pa je bila kasneje porušena, priznana pa je bila tudi pravica do denacionalizacije stanovanjske stavbe P. št. 92, stoječe na parc. št. 6, vpisane pri vl. št. 525 k.o. P. Pred izdajo odločbe o denacionalizaciji sta zavezanec bivša Občina J. in upravičenec do denacionalizacije sklenila poravnavo, na podlagi katere sta stranki v denacionalizaciji zamenjali zasedeno stanovanjsko hišo P. št. 92 z nadomestno stavbo v K.G., B. 81, ki je bila v lasti zavezane stranke Občine J. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta po izdaji odločbe o denacionalizaciji na območju nekdanje Občine J. nastali dve novi občini, in sicer Občina J. in Občina K.G., ki sta obe pravni naslednici nekdanje Občine J. Novi občini sta si premoženje nekdanje občine razdelili po načelu " lex rei sitae". Po mnenju sodišča je bilo zato treba novi Občini K.G. kot pravni naslednici prejšnje Občine J. priznati položaj stranke za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka. Glede tega je bila torej nepravilna ocena prvostopnega organa in tožene stranke, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba. Kljub temu pa je sodišče zavrnilo tožbo, ker je menilo, da tožeča stranka ni navedla razlogov za obnovo postopka po določbah 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker torej niso izpolnjeni formalni pogoji za obnovo postopka, določeni v 1. odstavku 256. člena ZUP/86, je po mnenju sodišča pristojni organ predlog za obnovo postopka zavrgel na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP popolnoma zakonito. Predlog za obnovo postopka je bil po mnenju sodišča utemeljeno zavržen, sicer iz drugih razlogov, kot jih navaja prvostopni organ, kar pa po mnenju sodišča ni pomanjkljivost take narave, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev o stvari, zaradi česar je sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka v svoji pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka in meni, da je trditev sodišča prve stopnje, da predlog za obnovo postopka ne vsebuje razlogov iz 249. člena ZUP/86, napačna. Denacionalizacijska odločba z dne 18.5.1994 je bila izdana na podlagi poravnave med prejšnjo Občino J. in Rimsko-katoliškim župnijstvom K.G., poravnavo pa je podpisala predstavnica Občine J., ki pa ni imela veljavnega pisnega pooblastila za sklenitev poravnave. Za sklenitev poravnave bi tako pooblastilo vsekakor morala imeti, saj ni bila odvetnik.

Pomanjkanje izrecnega pooblastila je po mnenju tožeče stranke šteti za novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. V primeru, da bi bilo to novo dejstvo znano v denacionalizacijskem postopku, denacionalizacijska odločba na podlagi poravnave ne bi bila izdana. Tožeča stranka opozarja tudi na določbo 2. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji, ker meni, da Župnijski urad ni bil upravičen do denacionalizacije hiše v K.G., B. 81 in je zato podan zakonski razlog za obnovo postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da niso podani formalni pogoji za obnovo postopka, pravilno oprlo na določbe 249. in 256. člena ZUP/86. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje stališču sodišča prve stopnje in šteje razloge tega sodišča tudi za svoje razloge.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče napačno razlagalo določbe ZUP/86, saj naj bi tožeča stranka že v predlogu za obnovo postopka navedla, da predstavnica zavezane stranke ni imela pooblastila za sklenitev poravnave, kar naj bi bilo novo dejstvo po določbi 1. točke 249. člena ZUP/86. Namen obnove postopka je namreč v tem, da se odpravijo morebitne pomankljivosti v dejanskem stanju. Novo dejstvo mora biti sposobno, da pripelje do drugačne odločitve, mora pa biti sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Pomanjkanje pooblastila namreč po mnenju pritožbenega sodišča ni obnovitveni razlog iz 249. člena ZUP/86. Ker je bila zavezana stranka Občina J. po tedanji zakonodaji družbenopolitična skupnost, jo je zastopal pred sodnimi in upravnimi organi po določbah Zakona o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76, 31/84, 5/91 in 20/97 - v nadaljevanju ZJP) zakoniti zastopnik - javni pravobranilec. Po določbah ZJP je moral organ pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, v kateri je bila povzeta tudi poravnava, obvestiti Javno pravobranilstvo o sklenjeni poravnavi, kar je bilo v konkretnem primeru tudi izvedeno, saj je pristojno javno pravobranilstvo sporočilo (18.5.1994), da zoper sklenjeno poravnavo nima pripomb.

Tudi sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na določbo 2. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98) je v konkretnem primeru neupoštevno. Rimskokatoliško župnijstvo v K.G. je bilo kot prejšnji lastnik hiše v P. 92, upravičenec do denacionalizacije te hiše. Na podlagi poravnave s takratnim zavezancem pa je zavezanec (takratna Občina J.) izročil upravičencu nadomestno stavbo v K.G., B. 81, ki je bila v njegovi lasti, kar ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ZDen.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.