Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 232/2020-14

ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.232.2020.14 Upravni oddelek

gradbeno dovoljenje legalizacija namembnost objekta obstoj objekta
Upravno sodišče
4. marec 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Organ je pravilno odločil, da leseni objekt, ki je stal na parc. št. 2289/12, k.o. ..., in za katerega je bila dana zahteva po 117. členu GZ, ne obstaja več, saj je bil porušen (in nato na novo postavljen). Pri tem ni pomembno, da je bil postavljen na istih temeljih, istih tlorisnih dimenzij, da je enakega izgleda in zgrajen iz večine materiala prejšnjega, starega objekta, saj zakon kot pogoj določa ''da objekt obstaja od 1. 1. 1998 dalje'' (in do izdaje oziroma v času izdaje odločbe), kar ni mogoče reči v tem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja, da je objekt s št. stavbe 496, ki leži na zemljišču s parc. št. 2289/12, k.o. ..., objekt daljšega obstoja. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 117. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) za počitniški objekt s prostorom za spravilo pridelka. Gre za nezahteven objekt. Organ je po pregledu zahteve ugotovil, da je pogoj pravice graditi izpolnjen, da iz katastra izhaja, da je bila na dan 11. 4. 2019 ta stavba vpisana kot vinska klet, zidanica, kar je drugačna raba glede na zahtevo. Tožnik je sprožil postopek spremembe dejanske rabe in pridobil odločbo o spremembi vrsti rabe. Organ je vpogledal v uradno evidenco ter na podlagi podatkov katastra in evidentiranih arhivskih listin še ugotovil, da je bila z odločbo z dne 10. 9. 2019 o spremembi podatkov v katastru stavb ta stavba evidentirana kot stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem, z neto tlorisno površino 9,5 m2. Iz obrazložitve te odločbe še izhaja, da je bilo na podlagi terenskega ogleda 7. 5. 2019 ugotovljeno, da ta stavba v naravi ne obstaja, zato je bilo z odločbo z dne 8. 5. 2019 evidentiranje spremembe zavrnjeno. V ponovnem postopku pa je bil 31. 7. 2019 ponovno opravljen ogled na terenu in ugotovljeno, da na tej parceli stoji lesen objekt. Po primerjavi fotografij, priloženih k zahtevi, fotografij iz katastra z dne 31. 7. 2019 in fotografij, ki jih je tožnik priložil k zahtevi 4. 9. 2019, je razvidno, da ne gre na isti objekt (okno ni enako, les je starejšega izgleda, kritina je različna). Objekt je bil v obdobju od 7. 5. 2019 do 31. 7. 2019 porušen in ponovno postavljen. Ta objekt torej ni zgrajen pred 1. 1. 1998. Na ugotovitve organa je tožnik odgovoril, da je bil obstoječi objekt v marcu 2019 pri gradbenih delih tako poškodovan, da ga je bilo treba zaradi varnosti podreti. Objekt je bil ponovno postavljen, na istih temeljih, istih dimenzij in enakega izgleda. Po mnenju organa razlog poškodbe objekta, posledično rušenja ter ponovne postavitve ne spremeni dejstva, da je bil objekt porušen in ponovno postavljen. S tem je bil opravljen poseg v konstrukcijo, za kar je predpisano upravno dovoljenje. Ne gre torej za isti objekt. Ogled ni potreben, ker v postopku pridobljena dokazila izkazujejo jasno in nesporno dejansko stanje.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne drži, da objekt ne obstaja v enakem obsegu in enake namembnosti od 1. 1. 1998 in da se je spremenila namembnost objekta. Glede na odločitev geodetskega organa je bila ves čas namembnost stavbe nespremenjena. Stavba je bila prvič evidentirana v katastru stavb šele s pravnomočno odločbo GURS z dne 10. 9. 2019, z evidentirano dejansko rabo stanovanje v enostanovanjski hiši. Na dan 11. 4. 2019 stavba ni imela katastrskega vpisa. Zato ne drži, da je bila na ta dan vpisana kot vinska klet, zidanica. Ta stavba, ki je sedaj evidentirana, je obstajala na isti lokaciji, v enakih tlorisnih in višinskih gabaritih že pred 1. 1. 1998. Tako je potrdil pravni prednik tožnika A. A., ki je to stavbo uporabljal tudi za občasno prenočitev in občasno bivanje, torej se dejanska namembnost te stavbe od 1. 1. 1998 ni spremenila. V ta namen je predlagal zaslišanje A. A. in svoje zaslišanje. Glede na aeroposnetek Geodetskega inštituta z dne 18. 1. 2019 je na dan 22. 8. 1997 stavba na tem delu zemljišča obstajala. Ne drži, da je bil objekt med 7. 5. 2019 in 31. 7. 2019 porušen in postavljen. Tožnik je res navedel, da je bil objekt zaradi zdrsa bagra, ki je urejal zemljišče okrog objekta, nehote poškodovan in ga je bilo treba zaradi varnosti podreti, vendar pa je nato še nadaljeval, da je bil objekt le obnovljen. V tem delu so bil vgrajeni vsi tisti materiali, ki jih je bilo mogoče sanirati in ponovno vgraditi v objekt. Do teh navedb se organ ni niti opredelil. Prav tako ne drži, da bi bile razlike v izgledu stavbe. Ti zaključki organa so abstraktni, saj ni jasno, kateri les je tisti, ki ga je imela stavba prej in zakaj izgleda starejši. Upravna oseba, ki je vodila postopek, tudi ni mogla imeti takšnega znanja, da bi že na podlagi fotografij lahko ugotavljala starost lesenih materialov. Organ se tudi ni opredelil, da nikoli ni bilo poseženo v betonske točkovne temelje stavbe, da so iste dimenzije, kot so na aeroposnetku z dne 22. 8. 1997, da je bilo pri obnovitvenih delih uporabljenih več kot polovico istih elementov, ki jih je imela stavba pred zdrsom bagra. Vgrajeno je bilo tudi isto okno, tožnik je le spremenil mesto zaradi zagotavljanja bistvenih zahtev objekta. V zvezi s tem je predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje prič B. B. in C. C., ki sta za tožnika izvedla ta dela. Teh dokazov organa nista izvedla, zato naj jih izvede sodišče. Tudi po dokončanju obnovitvenih del je ostala stavba skladna s posnetkom stanja, ki je bil priložen zahtevi za legalizacijo. Objekt je bil le obnovljen, ne pa porušen. Sicer se pa tudi dejanska namembnost stavbe ni spremenila. Pred uveljavitvijo novih tehničnih smernic za razvrščanje objektov je bila stavba, ki je bila klasificirana kot zidanica (CC-SI 12713), lahko namenjena za predelavo grozdja in skladiščenje vina, kot tudi za potrebne občasne prenočitve v stavbi. Zato velja, da objekt obstaja v bistveno enaki namembnosti. Inšpektor v zvezi z deli ni ugotovil nikakršnih kršitev, zato je bil postopek s sklepom z dne 7. 5. 2019 ustavljen. Prvostopni organ se tudi ni konkretizirano opredelil do ugotovitev GURS iz uradnega zaznamka z dne 7. 5. 2019 ''stavba ... ni v naravi''. To ugotovitev, ki jo je drugostopni organ nato sankcioniral z odpravo prvostopne geodetske odločbe, je povsem nekritično povzel kot resnično. S tem je podana tudi kršitev napačne uporabe materialnega prava. Golo dejstvo, da je bil tožnik na stavbi v 2019 prisiljen izvesti že opisana nujna obnovitvena dela, s katerimi je zagotovil bistvene zahteve objekta, še ne predstavlja podlage za zaključek, da stavba med 7. 5. 2019 do 31. 7. 2019 ni obstajala. Za tak zaključek ni podlage niti v GZ, niti v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-2). GZ nikjer ne določa pogoja, da je nespremenjen izgled objekta pogoj po 117. členu. S tem je organ presegel svoja pooblastila in nedopustno tožniku naložil izpolnjevanje pogoja, ki ga 117. člen GZ ne določa. Sicer se pa organ na več mestih v odločbi opira na ugotovitve iz listin iz drugega upravnega postopka (geodetskega postopka), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka in je v nasprotju z načelom neposrednega izvajanja dokazov. To še zlasti velja glede na uradni zaznamek v katastru z dne 7. 5. 2019, pridobljen z ogledom na kraju samem, kar je bilo potem v pritožbenem postopku ugotovljeno kot kršitev zaradi odvzema tožnikove pravice do izjave in zadeva odločena z odločbo z dne 18. 9. 2019. Zapisnik terenskega ogleda GURS, št. 02132-700/2019-12 z dne 31. 7. 2019, pa je javna listina, ki lahko dokazuje le potek in vsebino opravljenih procesnih dejanj v tistem postopku, ki ga je vodil GURS in še to v tistem delu, kjer ni bilo pripomb. Ker je tožnik v postopku pred GURS podal pripombe na zapisnik in predlagal ponovni ogled, te ugotovitve ne smejo predstavljati dopustnega dokaza o resničnosti dejstev. Sicer pa postane pravno zavezujoč le izrek odločbe, ne pa tudi obrazložitev ali ugotovitve GURS, zapisane na fotografijah v spisu ali zapisniki o ogledu, ki jih je GURS opravil v postopku. Navedbe tožnika na zapisnik pri GURS bi moral organ presoditi v okviru proste dokazne presoje. Ker se je organ pri svoji odločitvi oprl na ugotovitve iz postopka GURS, namesto na dokaze, ki bi jih izvedel na neposreden način sam, je odločba nezakonita in jo je treba odpraviti. Ne-izvedba predlaganega dokaza na kraju samem v tem postopku predstavlja dodatno absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je ugovarjal še, da je nezakonita tudi drugostopna odločba zaradi pavšalne opredelitve organa do njegovih pritožbenih navedb. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbi odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 4. 3. 2021. Na obravnavi je bil prisoten tožnik, ne pa toženka. Tožnik ni imel ugovorov z zvezi s sestavo sodišča. Tožnik je vztrajal pri tožbi z bistvenimi poudarki iz tožbenih navedb. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem in sodnem spisu, ostale dokazne predloge tožnika pa je zavrnilo kot za odločitev nerelevantne. Slednje bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju sodbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V tem primeru tožnik izpodbija odločitev organa o zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja na zemljišču s parc. št. 2298/12, k.o. ..., vloženo na podlagi 117. člena ZG. Organ je namreč presodil (in temu (med drugim) tožnik ugovarja), da je bil obravnavani objekt med 7. 5. 2019 do 31. 7. 2019 porušen in ponovno postavljen, zaradi česar ne gre za objekt, ki bi bil zgrajen pred 1. 1. 1998, saj ga na dan 7. 5. 2019 v naravi ni bilo. Ker morajo biti za legalizacijo po 117. členu GZ izpolnjeni vsi pogoji, organ ostalih pogojev ni presojal. 8. Po 117. členu GZ se objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma _obstaja_ v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture, lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja (prvi odstavek). Citirana določba v nadaljevanju predpisuje obvezna dokazila oziroma tam opredeljene listine, ki jih je treba priložiti zahtevi, opredeljuje možnost udeležbe stranskih udeležencev, časovno ter vsebinsko določa pogoje za izdajo tovrstnega dovoljenja ter še, da se za objekte daljšega obstoja, za katere je bilo izdano dovoljenje iz tega člena, šteje, da niso nelegalen ali neskladen objekt in da imajo v času veljavnosti dovoljenja oziroma odločbe iz prejšnjega odstavka uporabno dovoljenje (deveti odstavek).

9. 117. člen GZ se nahaja v Devetem delu zakona Prehodne in končne določbe v njegovem V. poglavju z naslovom Legalizacija izvedenih gradenj pred uveljavitvijo zakona in sodi (kot izhaja iz vladnega predloga zakona, EVA:2015-2550-0004) med določbe, ki so bile predlagane (in nato sprejete - op. sod.) _z namenom reševanja problematike legalizacije za nazaj_, kar se (glede na predlog in kot nadalje izhaja iz zakona) uresničuje z več različnimi možnostmi, ki jih ponujajo v tem primeru določbe predloga zakona, saj zakon naslavlja različne situacije, zaznane v praksi. Ker gre nedvomno za izjeme od sicer splošne ureditve pridobitve gradbenega dovoljenja za posege v prostor, jih je po ustavnosodni in upravnosodni praksi treba razlagati restriktivno in ozko.

10. Med strankama niso sporna naslednja dejstva oziroma okoliščine: - da je tožnik vložil zahtevo za izdajo dovoljenja na zgoraj citirani podlagi za lesen (nezahteven) objekt (z neto tlorisno površino 9,5 m2), - da je pogoj pravice graditi izpolnjen, saj je tožnik lastnik objekta, za katerega je vložena zahteva, in - da je bil stanovanjski objekt (za katerega je tožnik vložil zahtevo 30. 1. 2019) zgrajen pred 1. 1. 1998. Tožnik ugovarja (in kar je sporno), da je bila namembnost objekta enaka oziroma v bistvenem enaka, predvsem pa, da ne drži, da je bil obravnavani objekt po 7. 5. 2019 porušen in na novo postavljen, temveč le obnovljen (na istem mestu, v istih tlorisnih dimenzijah, zgrajen z materiali, ki izhajajo iz porušenega objekta) in je zato šteti, da gre za isti objekt v smislu 117. člena GZ.

11. Četudi se prvostopni organ pri svoji odločitvi ni oprl na (morebitno) neizpolnjenost pogoja bistveno enake namembnosti objekta, sodišče v zvezi s tem odgovarja tožniku naslednje: Ne drži, da stavba na dan 11. 4. 2019 ni imela katastrskega vpisa. Iz podatkov upravnih spisov, natančneje iz sklepa in odločbe Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Novo mesto, št. 02112-458/2019-2 z dne 12. 3. 2019, namreč izhaja, da se stavba s številko ..., ki je povezana s parc. št. 2289/12, k.o. ... (tj. obravnavani objekt), vpiše v kataster stavb z opredeljeno dejansko rabo dela stavbe 1271302 - vinska klet, zidanica, nova dejanska raba dela stavbe 29 - del stavbe za spravilo pridelka. Sklep je postal pravnomočen 12. 3. 2019 in ga je v spis vložil tožnik. Z odločbo istega organa, št. 02132-700/2019-19 z dne 10. 9. 2019, pa je bilo odločeno, da se v katastru stavb za del stavbe v katastrski občini ... ugotovi sprememba dejanske rabe, kot je razvidno spodaj: številka dela stavbe: ..., Dejanska raba dela stavbe pred spremembo 127302 - Vinska klet, zidanica, Nova dejanska raba pred spremembo 29 - Del stavbe za spravilo pridelka, Dejanska raba dela stavbe po spremembi 1110001 - Stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem, Nova dejanska raba po spremembi 1- Stanovanje v enostanovanjski stavbi. Iz povzetega je tako nedvomno razbrati, da je stavba bila vpisana tudi na dan 11. 4. 2019, je pa res bila kasneje izvedena sprememba vpisa (z že navedeno odločbo z dne 10. 9. 2019), ki bi jo kot pravnomočno ugotovljeno dejstvo (če bi presojal tudi izpolnjenost tega pogoja, tj. da objekt obstaja v bistveno enaki namembnosti) moral pri svoji odločitvi upoštevati prvostopni organ. Ker pa - kot že povedano - ta pogoj oziroma (morebitna) neizpolnjenost tega pogoja ni bila podlaga za zavrnitev zahteve, za presojo v tem upravnem sporu ni relevantno, ali gre za nespremenjeno dejansko namembnost stavbe. Sodišče zato ugovora tožnika, ki ga ta opira na Tehnične smernice T S G - V - 006 : 2018, ne bo presojalo.

12. Kot bistveno tožnik ugovarja, da ne gre za nov objekt, ki bi bil postavljen po 7. 5. 2019, temveč za sicer obnovljen, vendar že od 22. 8. 1997 naprej obstoječ objekt. 13. Organ je to, za tožnika sporno ugotovitev, sprejel po vpogledu v zgoraj citirano odločbo geodetskega organa, št. 02132-700/2019-19 z dne 10. 9. 2019 (na katero se sklicuje tudi sam tožnik glede spremembe namembnosti objekta - op. sod.), oziroma njeno obrazložitev, iz katere med drugim izhaja, da je bil v postopku sprememb podatkov v katastru stavb opravljen 7. 5. 2019 terenski ogled na kraju samem in ugotovljeno, da stavba ... na parc. št. 2289/12 k.o. ..., v naravi ne obstaja, v ponovnem postopku in (ponovni) opravi ogleda na kraju samem dne 31. 7. 2019 pa, da na tej parceli lesen objekt stoji. Organ se je oprl še na fotografije geodetskega organa z dne 7. 5. 2019 z zaznamkom: ''ugotovitev: stavba ... ni v naravi'', in zapisnik terenskega ogleda, št. 02132-700/2019-12 z dne 31. 7. 2019, s priloženimi tremi fotografijami objekta, narejenimi na terenskem ogledu, z datumom posnetka, oboje ustrezno žigosano in potrjeno, in opravil primerjavo objekta po fotografijah, priloženih k obravnavani zahtevi z navedenimi fotografijami. Ugotovil je še, da po izgledu objekt ni enak.

14. Tudi po presoji sodišča je bil zaključek organa (ob upoštevanju povzetih ugotovitev) pravilen.

15. Uvodoma se sodišče ne strinja s tožnikom, da se organ pri svoji odločitvi ne bi smel opreti na obrazložitev oziroma listine (fotografije, zapisnik, itd) iz drugega postopka. Drži, da le izrek upravnega akta postane pravnomočen in da je posledično le nanj možno vezati posledice (213. člen ZUP), vendar v tem primeru ne gre za posledice izdanega akta (o spremembi namembnosti obravnavanega objekta) kot take, temveč za ugotovitve, ki izhajajo iz sicer drugega upravnega postopka, v katerem pa je tožnik ne samo sodeloval, temveč tudi zahteval njegovo uvedbo (zaradi zagotovitve izpolnjevanja pogojev v tem postopku, po 117. členu GZ - op. sod.).

16. Organ je namreč, sledeč načelu materialne resnice, dolžan v vsakem upravnem postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP), kot dokaz pa se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave stranke, izvedence in oglede (prvi in drugi odstavek 164. člena ZUP). Ne gre torej za numerus clausus dokaznih sredstev, torej za kogentno našteta in določena dokazna sredstva, ki bi jih organ smel uporabiti pri svojem odločanju, temveč - kot določeno že v zakonu - za _vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru._ O tem, katera dejstva šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP).

17. Organ je tako ravnal tudi v tem primeru ter za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, ki jih terja uporabljena pravna podlaga zahteve tožnika, uporabil kot dokaz zgoraj citirane listine iz sicer drugega upravnega postopka, uvedenega na podlagi zahteve tožnika, ki ga je ta sprožil zaradi zagotovitve izpolnjevanja pogoja za obravnavani postopek. Že iz tega razloga ni moč slediti temu tožbenemu ugovoru. Sicer pa je imel tožnik možnost, da te (v obravnavanem postopku sporne) ugotovitve prereka že v geodetskem postopku, v obravnavanem postopku, torej v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu, pa je tudi dobil možnost izjave o ugotovitvah organa, ki jih je ta med drugim ugotovil po vpogledu v zgoraj naštete listine. In to možnost tožnik je tudi izkoristil z izjavo z dne 11. 10. 2019. Kot pa izhaja iz obrazložitve odločbe geodetskega organa z dne 10. 9. 2019, je bil akt z dne 8. 5. 2019 (ki je temeljil na ugotovitvah terenskega ogleda z dne 7. 5. 2019) odpravljen zaradi bistvene kršitve določb postopka (ker tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe). Enak povzetek dejanskega stanja (tj. da ob ogledu 7. 5. 2019 objekta v naravi ni, ob ogledu 31. 7. 2019 pa, da na parceli stoji lesen objekt), pa - kot že povedano - izhaja iz odločbe z dne 10. 9. 2019, izdane v ponovljenem geodetskem postopku.

18. To, za tožnika sedaj sporno ugotovitev ( o porušitvi objekta in gradnji novega), pa je potrdil tudi tožnik sam, ko je pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil (izjava z dne 11. 10. 2019), da je prišlo pri gradbenih delih 23. 3. 2019 do zdrsa bagra po brežini in takšne poškodbe objekta, da ga je bilo treba zaradi varnosti podreti, nato pa dodal, da je bil objekt obnovljen in postavljen na popolnoma istih temeljih, istih dimenzij in enakega izgleda, pri čemer je bila pri gradnji uporabljena večina materiala od starega objekta, obnovljen objekt pa je popolnoma v skladu z načrti obstoječega stanja, oddanih kot priloga k zahtevi.

19. Tako je tudi po presoji sodišča organ pravilno odločil, da leseni objekt, ki je stal na parc. št. 2289/12, k.o. ..., in za katerega je bila dana zahteva po 117. členu GZ, ne obstaja več, saj je bil porušen (in nato na novo postavljen). Pri tem zato ni pomembno, da je bil postavljen na istih temeljih, istih tlorisnih dimenzij, da je enakega izgleda in zgrajen iz večine materiala prejšnjega, starega objekta, saj zakon kot pogoj določa ''da objekt obstaja od 1. 1. 1998 dalje'' (in do izdaje oziroma v času izdaje odločbe), kar ni mogoče reči v tem primeru. Po ugotovitvi, da je bil objekt porušen in na novo postavljen, pa je s tem organ (sicer implicitno) odgovoril na že v upravnem postopku podane ugovore o postavitvi novega objekta na istih temeljih, v istih dimenzijah, idr., kot nerelevantne.

20. Organ pri svoji odločitvi tudi ni upošteval izgleda objekta kot pogoja, ki naj bi ga narekovala določba 117. člena GZ, temveč je izgled objekta ob vložitvi zahteve in objekta po 31. 7. 2019 primerjal. Razliko v izgledu glede na uporabljen les pa je organ tudi po oceni sodišča lahko ugotovil _a prima vista_ že na podlagi samih fotografij (oziroma njihove primerjave), čemur sledi tudi sodišče, zato ni mogoče slediti ugovoru, da tega uradna oseba, ker ni strokovnjak za lesni material, ne bi mogel ugotavljati. Ni namreč mogoče reči, da gre za strokovno znanje, s katerim organ ne razpolaga (arg. a contrario 189. členu ZUP).

21. Drugostopna odločba pa je tudi v zadostni meri obrazložena, saj je odgovorjeno na bistvene - za odločitev relevantne - ugovore tožnika in zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP. Tožbeni ugovor o neobrazloženosti te odločbe tako ne vzdrži sodne presoje.

22. Tožnik je v tožbi navedel, da jo vlaga tudi iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, po kateri se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, zaradi katerih se izreče za ničnega. Tožnik svojega ugovora v tem smeri sicer ni konkretiziral, je pa sodišče dolžno na ničnost paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), zaradi česar je preverilo, ali so ničnostni razlogi podani. Sodišče ugotavlja, da je bila odločba izdana pravilno v upravnem postopku, saj tako določa GZ (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), da se ne izvršuje (zahteva je bila zavrnjena) (3. točka iste določbe) in posledično zato s svojo izvršitvijo ni povzročila kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka iste določbe), da jo je izdal organ na zahtevo tožnika (4. točka iste določbe), da ni razvidno, da bi bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka iste določbe), da v odločbi ni takšne nepravilnosti, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka iste določbe). Ničnostni razlogi tako po oceni sodišča niso podani.

23. Ob povedanem pa sodišče še pripominja, da pa lahko tožnik vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt v okviru določb II. poglavja GZ, tj. rednega postopka za pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor.

24. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 25. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

26. Dokaznim predlogom, ki se nanašajo na vpogled v listine, ki se nahajajo v upravnem (in v sodnem spisu, saj jih je tožnik predložil kot priloge k tožbi), je sodišče ugodilo in vpogledalo (med drugim) v listine: izpodbijano odločbo, drugostopno odločbo, elaborat za spremembo podatkov v katastru stavb št. ..., D.D., s.p., izpis oziroma izpise iz katastra stavb, posnetke obstoječega stanja, odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Novo mesto, št. 02132-700/2019-19 z dne 10. 9. 2019, sklep gradbenega inšpektorja, št. 06122-976/2019-6 z dne 7. 5. 2019. Sodišče je vpogledalo še v ostale listine v upravnem spisu (kot tudi povzete v obrazložitvi sodbe).

27. Dokazne predloge tožnika: za opravo zaslišanja tožnika in prič A. A., B. B. ter C. C., za ogled na kraju samem, za vpogled v Tehnične smernice za razvrščanje objektov T S G – V – 006 : 2018 je sodišče zavrnilo kot nerelevantne za odločitev (druga alineja drugega odstavka 52. člena ZUS-1). Dejansko stanje, ki je bilo relevantno za odločitev (tj. da je bil objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in bil nato (vsaj) v času med 7. 5. 2019 (tožnik je v postopku navajal, da je do poškodbe in posledično rušitve objekta prišlo konec marca 2019) do 31. 7. 2019 porušen in ponovno zgrajen), je po oceni sodišča namreč v celoti izkazano s podatki spisa oziroma ostalimi presojenimi dokazi, do katerih se je sodišče opredelilo med razlogi sodbe. Sodišče torej ni zavrnilo dokaznih predlogov, ker naj ne bi bili substancirani, temveč, ker ob povedanem, njihova izvedba ni bila potrebna za razjasnitev dejanskega stanja v zadevi.

28. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožniku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia