Jedro

Dejanske trditve tožeče stranke kažejo na posodbeno pogodbo, saj naj bi tožnik tožencu izročil nepotrošno stvar v neodplačno uporabo (pravilo 971. paragrafa ODZ), tožene stranke pa na darilno pogodbo, s katero naj bi tožnik tožencu stvar neodplačno prepustil (pravilo 938. paragrafa ODZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče utemeljeno zaključilo, da je med njima obstajal nesporazum o naravi pogodbe, kar ima po 63. čl. ZOR za posledico, da pogodba ne nastane. Če pogodbe ni, pa je dolžna vsaka stranka vrniti tisto, kar je brez podlage dala drugi stranki, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (210. čl. ZOR). Razmerja med strankama v letu 1997, ko se je tožnik oglasil pri tožencu in od njega zahteval 4.000,00 DEM, kolikor mu je toženec tudi izročil, ni mogoče šteti za sklenitev prodajne pogodbe. Če je bila stvar, za katero gre pri pogodbi ob njeni sklenitvi že uničena, namreč prodajna pogodba nima pravnega učinka (1. odst. 459. čl. ZOR). Sporazum med strankama v letu 1997 je mogoče obravnavati kot dogovor o vrnitvi dosežene koristi oziroma dogovor o poravnavi škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.246.180,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77), katerega pritožbeno sodišče uporablja na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Ugotovitev sodišča, da je tožnik najprej zahteval znesek na račun premalo plačane kupnine, nadalje pa, da znesek toženec dolguje kot odškodnino za v požaru uničeni stroj za vakumiranje, je protispisna. Tožnik je namreč v tožbi in vseh nadaljnjih vlogah izrecno navedel, da je pozval toženca na vrnitev posojenega stroja in ko je zvedel, da stroja ni več, je zahteval odškodnino. Obrazložitev je tudi sama s sabo v nasprotju, saj tožnik trdi, da je stroj posodil, toženec pa, da mu ga je podaril. Nesprejemljiva sta zaključka sodbe, da gre za nesporazum o naravi pogodbe in kasnejšo sklenitev prodajne pogodbe, še manj prepričljivo pa je poklanjanje vere zainteresirani priči Nadji P., da je obstajalo nesoglasje glede lastništva stroja. Tožnik je prepričljivo izpovedal, kakšen je bil dogovor med strankama in nadaljnji dogodki in nima razloga, da bi si dejstva izmišljeval. Ko je toženec stroj uničil, se je začel sprenevedati, da je šlo za darilo. Če bi bilo to res, mu toženec prav gotovo ne bi plačal odškodnine. To kaže, da ni šlo za darilo, prav tako pa tudi ni šlo za kupoprodajno pogodbo. Prodajna pogodba nima učinka, če je bila stvar ob sklenitvi uničena, stroja pa v letu 1997 dejansko ni bilo več. Kupna pogodba se ne more sklepati 9 let po izročitvi stvari. Ni mogoče uporabiti določilo 63. čl. ZOR. Stranki sta vedeli, da gre za posojilo, vendar pa toženec sedaj to zanika. Četudi pa bi prišlo do situacije iz 63. čl. ZOR, bi bila posledica ta, da pogodba ne bi nastala, ne posojilna, ne darilna in bi pač vsaka stranka morala vrniti tisto, kar je iz tega naslova prejela. Tako bi bil tožnik zopet upravičen do odškodnine. Ob sklenitvi posojilne pogodbe sta bila prisotna le tožnik in toženec in zato le onadva izpovesta o vsebini dogovora in ni mogoče upoštevati izpovedbe tožnikove žene N. P., res pa je bila prisotna, ko je tožnik prišel k tožencu po odškodnino, vendar pa je tedaj toženec že imel načrt, kako se bo znebil tožnika. Iz predloženih dokazov v postopku je razvidno, da "kupnina" za stroj ni mogla biti 4.000 DEM, čeprav tožnik ni zahteval kupnine, temveč odškodnino. Tožnik je zaradi starosti pozabil povedati nekaj okoliščin, kar je brezkrivdna novota in sicer, da sta bili tedaj, ko je toženec odpeljal stroj, prisotni J. K. in M. S., ki sta bili seznanjeni z vsebino dogovora med pravdnima strankama. Prav tako ni navajal, da se je s tožencem o vrnitvi stroja pogovarjal v pasaži Nebotičnika v Ljubljani in je šele nato prišel k tožencu po odškodnino, zato priča N. P. tudi pri tem dogovoru ni bila prisotna. Tožnik je v svoji vlogi z dne 18.6.1999 predlagal zaslišanje priče I. B., ki naj bi izpovedal, da je tožnik na sestanku 8.1.1999 priznal, da je pri stroju res šlo za posojilo in da ima toženec dolg do tožnika, vendar je sodišče ta dokaz skupaj z drugimi zavrnilo. Nikakršnega razloga ni za zavrnitev dokaza po zaslišanju nevtralne priče, še posebej v postopku diametralno nasprotnih si trditev pravdnih strank, saj bi se le na tak način lahko pravilno ugotovilo pravo dejansko stanje. Nenazadnje pa gre za stroj, ki je namenjen za opravljanje dejavnosti. Kdorkoli, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ima interes in dolžnost stroj zavesti v knjige kot osnovno sredstvo. To bi moral tudi toženec tako v primeru darila kot v primeru nakupa stroja, le v primeru posodbe ne. Ravno ta okoliščina, torej da stroj ni bil zaveden v knjigah, kaže na neresničnost toženčevih navedb. Vse navedeno kaže, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabljeno materialno pravo, podane pa so tudi zatrjevane bistvene kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, zato tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, v ponovljenem postopku pa naj se zasliši predvsem že predlagana priča I. B., pa tudi druge. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik sodbi prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 254. čl. ZPP/77, ki naj bi bila v protispisni ugotovitvi, da je tožnik najprej zahteval znesek na račun premalo plačane kupnine, nato pa kot odškodnino za v požaru uničeni stroj ter v nasprotju sama s seboj, ko ugotavlja, da iz navedb in izpovedi tožnika izhaja, da je tožencu stroj posodil in ne podaril. Slednje namreč tožnik ves čas postopka trdi in zatrjuje še tudi v pritožbi, prvi očitek pa se v bistvu tiče materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, ne pa protispisnosti in bo zato obravnavan v zvezi z oceno materialnopravne pravilnosti sodbe prve stopnje. Tudi drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), pritožbno sodišče ni našlo. Sporno dejansko vprašanje, povezano z uporabo materialnega prava, še tudi na pritožbeni stopnji ostaja, kakšno pogodbo v zvezi s strojem za vakumiranje sta sklenili pravdni stranki. Dejanske trditve tožeče stranke kažejo na posodbeno pogodbo (katero sama v pritožbi napačno označuje za posojilno), saj naj bi tožnik tožencu izročil nepotrošno stvar v neodplačno uporabo (pravilo 971. paragrafa Občnega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ), tožene stranke pa na darilno pogodbo, s katero naj bi tožnik tožencu stvar neodplačno prepustil (pravilo 938. paragrafa ODZ). Ker sta pravdni stranki to pogodbo sklepali sami (navedbe v pritožbi) in o njej ni kakšnega zapisa, je sodišče na podlagi njunih nasprotujočih si izpovedb in trditev, kakšno pogodbo sta sklenili, utemeljeno zaključilo, da je med njima ob sklenitvi obstajal nesporazum o naravi pogodbe, kar ima po 63. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za posledico, da pogodba ne nastane. Če pogodbe ni, pa lahko vsaka stranka zahteva vrnitev tistega, kar je brez podlage dala drugi stranki (210. čl. ZOR). Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je tako ugotovljeno dejansko stanje nepopolno, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče I. B., pa tudi J. K. in M. S., ki sta bili prisotni, ko je toženec odpeljal stroj in seznanjeni z vsebino dogovora med pravdnima strankama. Slednji dve priči je tožnik predlagal šele v pritožbi in tako predstavljata pritožbeno novoto (1. odst. 352. čl. ZPP/77), ker pa je dokazni predlog nepopoln (ni naslova prič) in gre očitno le za posredne priče, ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. S trditvami, kaj naj bi izpovedala priča I. B., in lastnimi dejanskimi trditvami, pa prihaja tožnik v nasprotje: na eni strani trdi, da je toženec v januarju 1999 priznal svoj dolg, na drugi strani pa, da je tedaj, ko je tožnik prišel k tožencu po odškodnino (v letu 1997), toženec že imel načrt, kako se bo znebil tožnika. Glede na to pritožbeno sodišče šteje, da ta dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačnih dejanskih zaključkov in zato njegova neizvedba nima za posledico nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je bilo že omenjeno, si izpovedbi strank nasprotujeta, izpovedba priče Nadje P. pa zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za nesporazum, le potrjuje. Sodišče tej priči ni poklonilo vere, kot to zmotno meni pritožba, saj bi ji sicer verjelo in zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili darilno pogodbo. Pritožnik svojo izpoved ocenjuje kot prepričjlivo, saj ni imel razloga, da bi si dejstva izmišljeval, vendar pa je tudi izpovedba toženca enako prepričljiva, saj pojasni tudi, zakaj je tožniku kljub temu, da se ni čutil dolžan, plačal določen denarni znesek. Okoliščina, ali je stroj zaveden v knjigah kot osnovno sredstvo, pa ni relevantna okoliščina, ki bi kazala na sklenitev ali nesklenitev določene pogodbe. Sicer pa pri tej trditvi tožnik prezre, da po izpovedbi toženca in njene žene, stroja sploh nista uporabljala. Sodišče prve stopnje nadalje zaključuje še, da je toženec plačal toliko, kot je zahteval tožnik, za kar je imelo podlago v izvedenih dokazih (zaslišanju toženca in priče), tožnik pa v pritožbi v zvezi s tem ne navaja nobenih dejstev niti dokazov. Kot je bilo že omenjeno, je posledica nesporazuma strank, da pogodba ne nastane (63. čl. ZOR) in je dolžna vsaka stranka vrniti tisto, kar je brez podlage dala drugi stranki, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (210.čl. ZOR). Pritožniku je treba pojasniti, da podobno velja tudi za primer, če bi bila sklenjena posodbena pogodba. Če se posojena stvar uniči, mora namreč po pravilu 979. paragrafa ODZ izposojevalec povrniti škodo, ki je povzročena po njegovi krivdi in tudi naključno, za katero je dal povod s protipravnim ravnanjem. V obeh primerih torej vrnitveno obveznost nadomesti denarna (vrnitev dosežene koristi ali povračilo škode). Za nadaljnjo presojo spora pa je odločilen dogodek v letu 1997, ko se je tožnik oglasil pri tožencu in od njega zahteval 4.000,00 DEM, kolikor mu je toženec tudi izročil. Tega ni mogoče šteti za sklenitev prodajne pogodbe, kot je to materialnopravno zaključilo sodišče prve stopnje. Če je bila stvar, za katero gre pri prodajni pogodbi ob njeni sklenitvi že uničena, namreč prodajna pogodba nima pravnega učinka (1. odst. 459. čl. ZOR). Sporazum med strankama v letu 1997 (tožnikovo zahtevo po 4.000,00 DEM in toženčevo izpolnitev) je mogoče obravnavati le kot dogovor o vrnitvi dosežene koristi oziroma dogovor o poravnavi škode. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so razvidne tudi iz gornje obrazložitve, je obstajalo soglasje volj o višini koristi oziroma škode in pritožnik v pritožbi teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija in tudi ne predlaga kakšnih dokazov. Če pa je tako, tožnik ne more uveljavljati nadaljnje odškodnine do višine (zatrjevane) vrednosti stroja. V letu 1997 plačani znesek je zato treba opredeliti kot sporazumno dogovorjen znesek tožniku za uničeni stroj in je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ta znesek predstavljal kupnino, napačen, takšna napačna pravna opredelitev pa, kot že rečeno, ne predstavlja protispisnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je torej ne glede na delno drugačno materialnopravno stališče pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).