Jedro

Za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih pretežni del je v RS, drugi del pa v tujini, 67. člen ZMZPP dovoljuje, da sme sodišče v RS odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v RS in le, če toženec v to privoli.

Po 2. odstavku 53. člena ZMZPP se šteje, da je toženec dal privolitev, če je vložil odgovor na tožbo, ugovor oziroma če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je hiša v Republiki Bosni in Hercegovini z naslovom P. bb, ki je vpisana v vl. št. 566 k.o. ..., njuno skupno premoženje, na katerem sta njuna solastninska deleža enaka.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je takšno sodbo, ki jo je z laično pritožbo izpodbijal toženec, potrdilo.

Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), ki naj bi bila zagrešena zato, ker da je o zahtevku odločalo sodišče Republike Slovenije, katerega jurisdikcija naj ne bi bila podana ter zmotne uporabe materialnega prava, saj meni, da glede na njegov bistveno večji prispevek v delu in denarju deleža obeh bivših zakoncev na sporni hiši ne moreta biti enaka in da bi tožnici lahko pripadel kvečjemu delež ene desetine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo uveljavljana procesna kršitev, za katero gre, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, kar zajema tudi situacije, ko ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije (18. člen ZPP), ni bila zagrešena. V sporih iz civilnopravnih razmerij z mednarodnim elementom pravila o pristojnosti sodišč Republike Slovenije in pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP). Ta v drugem odstavku 67. člena za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih pretežni del premoženja je v Republiki Sloveniji, drugi del v tujini, dovoljuje, da sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Slovenije in le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije. Navedeno velja tudi v primeru, ko je zakonska zveza že prenehala (tretji odstavek 67. člena ZMZPP). Izpodbijana sodba ugotavlja, da je pretežni del premoženja pravdnih strank v Republiki Sloveniji, o delitvi v tem postopku obravnavane nepremičnine v tujini in premoženja v Republiki Sloveniji pa obstoji spor, ki se rešuje v različnih sodnih postopkih (poleg konkretne pravde še v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja pred Okrajnim sodiščem v Celju). Vsemu pravkar navedenemu toženec ne nasprotuje, pač pa uveljavlja le, da ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, to je da ni bila podana njegova privolitev, ki da mora biti izrecna, takšne privolitve pa ni podal. To pa ne drži. Nižji sodišči s tem, ko od toženca nista zahtevali izrecne privolitve, procesnih pravil nista kršili. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZMZPP se namreč šteje, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je vložil odgovor na tožbo ali ugovor proti plačilnemu nalogu, oziroma se je na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo pa na prvem naroku za glavno obravnavo, spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. In v konkretnem primeru je toženec vložil odgovor na tožbo, v katerem pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Skladno z določbami 38. člena ZMZPP je sodišče prve stopnje, ker imata obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, uporabilo slovensko pravo, pritožbeno sodišče pa je pravilno pojasnilo tudi, da je slovensko pravo tisto, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi in bi ga bilo treba uporabiti tudi v primeru, če pravdni stranki ne bi imeli v Republiki Sloveniji stalnega prebivališča (drugi odstavek) ali zadnjega skupnega prebivališča (tretji odstavek 38. člena ZMZPP). V Republiki Sloveniji premoženjska razmerja med zakonci ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR). Ta v drugem odstavku 51. člena določa, da je skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila hiša v Podkozarju pridobljena z delom obeh pravdnih strank ter v času trajanja njune zakonske zveze. Iz tega je izpeljalo materialnopravno pravilen zaključek, da predstavlja njuno skupno premoženje. Za skupno premoženje zakoncev pa je v 59. členu ZZZDR uzakonjena domneva o enakosti deležev obeh zakoncev, pri čemer sme vsak od njiju dokazovati, da sta k nastanku oziroma pridobitvi skupnega premoženja prispevala v drugačnem (in ne enakovrednem razmerju). Kakor hitro je torej tožnica dokazala dejstva, na katerih temelji presoja o tem, da sporna hiša spada v skupno premoženje pravdnih strank, je bilo breme dokaza o drugačnem, zanj ugodnejšem razmerju prispevkov k pridobitvi hiše, na strani toženca, ki pa tega bremena po oceni nižjih sodišč ni zmogel (v odgovoru na tožbo je o tem podal trditve, vendar zanje ni ponudil nobenih dokazov; tega ni storil niti v nobeni od kasnejših faz postopka). Revizijskih trditev, s katerimi toženec sugerira odločitev na podlagi drugačnih dejanskih okoliščin od tistih, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje in jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, pa revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni upoštevalo.

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana. Revizijsko sodišče je revizijo zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker toženec z izrednim pravnim sredstvom ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je v zvezi s tem utrpel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).