Jedro

Ob nastopu konkurence pravil obeh postopkov je v skladu z določbami člena 132 ZFPPIPP temeljno pravilo, da se izvršba ustavi, v kolikor upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. V postopku izvršbe na denarno terjatev je to običajno zastavna pravica, ki jo upnik pridobi z rubežem dobroimetja pri banki, rubež pa je opravljen, ko banka kot ponudnik plačnih storitev dobi vročen sklep o izvršbi.

Zastavna pravica lahko nastane samo na denarnem znesku v višini denarnega dobroimetja na računu v času vročitve sklepa. Če se denarno dobroimetje po vročitvi sklepa povečuje (zaradi novih prilivov) ob vsakem prilivu nastane zastavna pravica na dodatnem denarnem znesku v višini tega priliva na novo. Zato ob začetku stečajnega postopka obstaja zastavna pravica kot ločitvena pravica le na denarnem znesku, ki je enak denarnemu dobroimetju ob koncu zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka. Morebitni prilivi v dobro dolžnikovega računa, ki prispejo na dan začetka stečajnega postopka ali pozneje spadajo v splošno stečajno maso namenjeno poplačilu nezavarovanih terjatev. Ob analogni uporabi šestega odstavka člena 132 ZFPPIPP enako velja tudi za vprašanje pridobitve zastavne pravice upnika ob rubežu plače. Pridobljena zastavna pravica se ne razteza na bodoče plače kot periodične prejemke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da poslej glasi: „S pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71229/2010-2 z dne 26. 5. 2010 dovoljena izvršba z rubežem plače (oziroma stalnih denarnih prejemkov) dolžnice se ustavi z dnem začetka osebnega stečaja zoper dolžnico to je z 2. 11. 2011.“ V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršilni postopek ustavi v delu, v katerem dolžničin dolžnik upniku še ni plačal denarnega zneska, za katerega je sodišče dovolilo izvršbo in v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da je bila zoper dolžnico izvršba na plačo oziroma druge stalne prejemke dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 26. 5. 2010, da pa je bil s sklepom z dne 2. 11. 2011 opr. št. St 2068/2011 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zoper dolžnico začet postopek osebnega stečaja. V skladu z določbo drugega odstavka člena 132 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je treba v primerih, če upnik v postopku izvršbe ali zavarovanja pred začetkom stečajnega postopka ni pridobil ločitvene pravice izvršilni postopek ustaviti. Določilo šestega odstavka 132. člena citiranega zakona določa, da se v primeru, če je pred začetkom stečajnega postopka proti dolžniku dovoljena izvršba na denarna sredstva pri banki in ob začetku stečajnega postopka dolžnik nima denarnega dobroimetja ali je stanje denarnega dobroimetja manjše od dolžnikove obveznosti za izterjavo katere je bila izvršba dovoljena, z začetkom stečajnega postopka izvršbo ustavi v delu, ki presega denarno dobroimetje stečajnega dolžnika v banki. Sodišče prve stopnje je mnenja, da je treba to določbo uporabiti tudi za izvršbo na dolžnikovo plačo, čeprav ZFPPIPP posebnih določb glede izvršbe te vrste nima.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se v tej zadevi postopek izvršbe nadaljuje, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odločitev da se predmetni izvršilni postopek zgolj prekine. Upnik poudarja, da je v bistvu v tekoči izvršbi pridobil zastavno pravico z rubežem dolžničine terjatve in tedaj ločitveno pravice v skladu z definicijo iz 19. člena ZFPPIPP. Zato bi moglo sodišče prve stopnje skladno z določbami tretjega odstavka člena 132 citiranega zakona kvečjemu ta izvršilni postopek prekiniti nikakor pa ga ne ustaviti. Pri tem pa se tudi ne bi smelo sklicevati na analogijo pri uporabi šestega odstavka člena 132 citiranega zakona, saj se ta nanaša le na dolžnikovo dobroimetje pri bankah, ne pa na dolžnikovo plačo, prav tako pa je tretji delodajalec dolžnice in ne ponudnik plačilnih storitev. Tako je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo. Prezreti pa tudi ni mogoče velikega časovnega zamika med izdajo sklepa o izvršbi in začetkom osebnega stečaja zoper dolžnico.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je v danem primeru bila dovoljena izvršba na plačo dolžnice in to s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen dne 8. 6. 2010, osebni stečaj pa se je zoper dolžnico začel 2. 11. 2011. Nastalo je tako razmerje med izvršilnim postopkom in postopkom zaradi insolventnosti. Ob nastopu konkurence pravil obeh postopkov je v skladu z določbami člena 132 citiranega zakona temeljno pravilo, da se izvršba ustavi, v kolikor upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. V postopku izvršbe na denarno terjatev je to običajno zastavna pravica, ki jo upnik pridobi z rubežem dobroimetja pri banki, rubež pa je opravljen, ko banka kot ponudnik plačnih storitev dobi vročen sklep o izvršbi. Dobroimetje pri banki je v bistvu terjatev dolžnika do banke in gre tedaj za obliko izvršbe na denarno terjatev dolžnika, ki jo Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) obravnava v devetem poglavju. Tudi izvršba na plačo je oblika izvršbe na denarno terjatev dolžnika, s tem da jo v tem primeru ima ta do svojega delodajalca kot dolžnikovega dolžnika. V resnici gre za različne predmete tovrstne izvršbe, vendar pa pritožba nima prav ko nekako nakazuje, da nimata ničesar skupnega. Dejstvo je, da v skladu z členom 128 ZIZ velja, da se za izvršbo na plačo uporabljajo siceršnje določbe poglavja o izvršbi na denarno terjatev dolžnika, če ni v tem zakonu drugače določeno. V bistvu gre prav tako za dobroimetje dolžnika, ki ga ima ta nasproti delodajalcu.

5. Določbe šestega odstavka člena 132 ZFPPIPP, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa, ko povzema, da se na podlagi navedenih določb v primeru, če je bila pred začetkom stečajnega postopka proti dolžniku dovoljena izvršba na denarna sredstva pri banki in ob začetku stečajnega postopka dolžnik nima denarnega dobroimetja ali je stanje denarnega dobroimetja manjše od dolžnikove obveznosti, za izterjavo katere je bila izvršba dovoljena, z začetkom stečajnega postopka izvršba ustavi v delu, ki presega denarno dobroimetje stečajnega dolžnika v banki, imajo gotovo svoj smisel. Dejstvo je, da pravilna uporaba materialnega prava nalaga razlago, da zastavna pravica upnika pri tej obliki izvršbe nastane lahko samo na terjatvi (premoženju), ki obstoja ob nastanku zastavne pravice, to je z vročitvijo sklepa o izvršbi. Zastavna pravica lahko nastane samo na denarnem znesku v višini denarnega dobroimetja na računu v času vročitve sklepa. Če se denarno dobroimetje po vročitvi sklepa povečuje (zaradi novih prilivov) ob vsakem prilivu nastane zastavna pravica na dodatnem denarnem znesku v višini tega priliva na novo. Zato ob začetku stečajnega postopka obstaja zastavna pravica kot ločitvena pravica le na denarnem znesku, ki je enak denarnemu dobroimetju ob koncu zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka, zato pa je tudi lahko predmet ločitvene pravice le dobroimetje do zneska po stanju do konca zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka, medtem ko morebitni prilivi v dobro dolžnikovega računa, ki prispejo na dan začetka stečajnega postopka ali pozneje spadajo v splošno stečajno maso namenjeno poplačilu nezavarovanih terjatev (članek dr. Nine Plavšak z naslovom Spremembe ureditve postopkov zaradi insolventnosti v reviji Podjetje in delo št. 6-7/2010).

6. Ravno glede na takšno pravilno razlago zadnjega odstavka člena 132 citiranega zakona velja enako za dobroimetje dolžnika tudi v primeru obstoja dolžnikove terjatve do delodajalca, kjer prihaja do periodičnih prilivov. Ko je glede dolžnikovega dobroimetja v banki tako določeno, da pridobi upnik zastavno pravico le na tistem dobroimetju, ki obstoja le v času začetka stečaja, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dopustna analogna uporaba zadnjega odstavka člena 132 ZFPPIPP tudi za vprašanje pridobitve zastavne pravice upnika ob rubežu plače. Tudi tu je zato utemeljeno stališče, da v postopku izvršbe pridobljena zastavna pravica upnika zajema le tiste zneske plače, ki so predstavljali dolžnikovo dobroimetje do delodajalca za čas do začetka stečajnega postopka, ne pa tudi pozneje, kot je to tudi pravilno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je prav tako pri izvršbi na plačo treba ustaviti izvršbo z začetkom stečajnega postopka, saj se pridobljena zastavna pravica upnika ne razteza na bodoče plače kot periodične prejemke. Sicer pa kot rečeno gre v obeh primerih za izvršbo na denarno terjatev dolžnika.

7. Glede na navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustavitev izvršbe utemeljena z začetkom stečajnega postopka zoper dolžnico. Ustavitev izvršilnega postopka v delu, v katerem dolžničin dolžnik upniku še ni plačal denarnega zneska za katerega je sodišče dovolilo izvršbo, kot to glasi izpodbijani sklep, pa je po mnenju pritožbenega sodišča premalo določna in jasna, posega pa lahko tudi v obdobje do začetka stečajnega postopka, za kar pa nikakor ni podlage. Pritožba namreč pravilno poudarja, da je šlo v danem primeru za dokajšnjo časovno razliko med izdajo pravnomočnega sklepa o izvršbi in začetkom stečajnega postopka zoper dolžnico, pri tem pa tudi dodaja, da dolžnikov dolžnik upniku iz njemu neznanih razlogov ni nakazoval zarubljeni del dolžničine plače. Zaradi tega dolžnica ne more biti v boljšem položaju, kar bi v bistvu omogočal izpodbijani sklep tako kot je glasil. Morebiti pa tudi obstojajo pogoji za uporabo nadomestne odgovornosti dolžnikovega dolžnika na osnovi člena 134 ZIZ. Ustavitev izvršbe tako kot jo je določilo sodišče prve stopnje, bi v bistvu to neopravičeno onemogočila.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče napadeni sklep delno spremenilo, v ostalem pa je pritožbo upnika zavrnilo (2. in 3. točka člena 365 v zvezi s členom 366. in členom 353 oziroma 358 ZPP v povezavi s členom 15 ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.