Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo znesek 3.710,00 EUR, saj je presodilo, da je uspela dokazati svoje trditve, da je s tožencem sklenila dogovor in mu nato v pričakovanju, da bo slednji nanjo prenesel gostinsko dejavnost skupaj z odkupljeno opremo, plačala vsoto zneskov v navedeni višini, kot tudi da se je nato njeno pričakovanje zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti in prodaje opreme s strani toženca izjalovilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in dopolnilna sodba potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 9. 2017 toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v plačilo naložilo znesek 3.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je tožencu v plačilo naložilo tožničine pravdne stroške v znesku 561,84 EUR (III. točka izreka). Dne 7. 11. 2017 je na tožničin predlog izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je I. točko izreka sodbe dopolnilo z določitvijo (15-dnevnega) izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Poudarja, da je sodišče prezrlo, da tožničina trditvena podlaga glede sklenjenega dogovora ni materialnopravno ustrezna. Konkretno zatrjevana pogodba ima v bistvenem delu elemente prodajne pogodbe ter v delu glede prenosa dejavnosti elemente ne-tipske pogodbe. Zatrjevani dogovor ne vsebuje vseh bistvenih elementov, ki se za zatrjevani tip pogodbe zahtevajo. Tožnica je z načinom podajanja vsebine domnevno sklenjenega dogovora odrekla verodostojnost svojim trditvam. Sodišče je spregledalo, da so tožničine trditve in dokazi nelogični in sami s sabo v nasprotju. V nadaljevanju obsežneje povzema tožničine navedbe v dopisu z dne 27. 9. 2016, v tožbi z dne 6. 2. 2017 in pripravljalnih vlogah z dne 8. 5. 2017 in dne 5. 6. 2017. Na podlagi tega, kar povzema, naj bi bilo moč sklepati, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen veljaven dogovor in da tožnici ne gre pokloniti vere v njenem zatrjevanju. Pri tem posebej izpostavlja tožničine trditve glede predmeta odkupa in dogovora glede cene (inventarja). Tožnica je edina, ki trdi, da je bil inventar vreden 6.000,00 EUR. Temu oporekajo celo njene priče. Višjo vrednost inventarja, cca 20.000,00 EUR, potrjujejo navedbe toženca in njegove žene. Nelogično je, da bi toženec tožnici „pobiral“ praktično celotno plačo, po drugi stani pa bi ji inventar lokala prodal pod ceno ter nanjo prenesel še vpeljano dejavnost. Tožnica ni podala trditev glede cene prenosa dejavnosti. Tega ni v nobenem smislu določno opredelila. Poleg tega v zatrjevanem dogovoru manjkajo še vsaj rok izpolnitve pogodbenih obveznosti in način izpolnitve obveznosti, pa tudi dejstva glede tega kdaj, na kakšen način in kako je bil dogovor sklenjen. Ker vse to manjka, gre zaključiti, da zatrjevani dogovor ni bil sklenjen oziroma je neveljaven in nima pravnih učinkov. Pravna podlaga, ki naj bi odpadla, sploh ni obstajala. Materialnopravno neustrezno je zatrjevanje tožnice, da je denar izročala tako tožencu kot njegovi ženi, ni pa zatrjevala, da je domnevni dogovor sklenila z obema. Sodišče je spregledalo izpovedbo B. K., da je tožnica denar izročala materi in da je bil dogovor sklenjen med vsemi tremi (to je med pravdnima strankama in M. Š.). Sodišče pri utemeljevanju odločitve arbitrarno sprejema trditve tožnice in njene priče. Sprejeta odločitev (stališče sodišča v njej) je škodljiva za obstoj pravne države ter načenja načeli vladavine prava in pravne varnosti. Stališče sodišča, da ni odločilno, komu je tožnica izročala denar, je zgrešeno. Pomembno je razlikovati položaj, ko je tožnica denar izročala tožencu in ko ga je izročala njegovi ženi, saj denar izročen ženi ne pomeni toženčeve obogatitve. Ker tožnica ni navedla, koliko je izročala posameznemu izmed njiju, zahtevku ni mogoče ugoditi niti v najmanjši meri. Dokazna ocena, da je med strankama obstajal dogovor o odplačevanju opreme za gostinski lokal v ..., je zgrešena. Ugotovitev sodišča, da je med strankama potekalo dogovarjanje, ne more nadomestiti ugotovitve, da je bil dogovor tudi sklenjen. Po naravi stvari bi bil lahko zatrjevani dogovor sklenjen samo po otvoritvi lokala in nabavi opreme. Ker je lokal obratoval od junija 2014, dogovor ni mogel biti sklenjen marca 2014, saj inventar takrat še ni bil znan. Da tožnica ni izpovedala po resnici in da zato ni moč narediti zaključka o sklenjenem dogovoru med pravdnima strankama, izhaja tudi iz dejstva, da je prikazovala, kot da sta imela njeno bančno kartico toženec in njena mati, a hkrati priznala, da je z njo plačevala še druge storitve (jo torej imela v posesti) in dvigovala denar, kot tudi iz dejstva, da ni uspela z zneskom 755,00 EUR. Sodišče neupravičeno ni verjelo tožencu. Poudarja, da vsebuje izpodbijana sodba kršitve iz 14. ter 15. točke 339. člena ZPP.

3. Toženec vlaga pritožbo tudi zoper dopolnilno sodbo ter v njej navaja, da se zoper njo pritožuje iz razlogov navedenih v pritožbi zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnici naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnica je v predmetnem pravdnem postopku vtoževala plačilo zneska 4.465,00 EUR iz naslova toženčeve neupravičene obogatitve. Zatrjevala je, da je navedeno vsoto posameznih (točno specificiranih) zneskov tožencu dajala v pričakovanju uresničitve dogovora, ki sta ga sklenila v zvezi z lokalom, katerega je slednji najemal v ... Ker navedeni dogovor ni več uresničljiv v posledici samovoljnih dejanj toženca, terja povračilo navedene plačane vsote zneskov.

7. OZ1 v tretjem odstavku (v zvezi s prvim odstavkom) 190. člena določa, da je dolžan tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na omenjeni podlagi je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo znesek 3.710,00 EUR, saj je presodilo, da je uspela dokazati svoje trditve, da je s tožencem sklenila dogovor in mu nato v pričakovanju, da bo slednji nanjo prenesel gostinsko dejavnost skupaj z odkupljeno opremo, plačala vsoto zneskov v navedeni višini, kot tudi da se je nato njeno pričakovanje zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti in prodaje opreme s strani toženca izjalovilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo relevantno dejansko stanje, njegova dokazna ocena pa je natančna, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji sodišče druge stopnje pritrjuje. Pritožnik na drugi strani potrebnega dvoma v njeno pravilnost ni uspel vzbuditi.

9. Ni moč pritrditi niti pritožbenemu očitku o pomanjkljivi trditveni podlagi glede dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama. Tožničine navedbe so v tem delu ustrezne (zadostne) in ni res, da manjkajo trditve o bistvenih sestavinah pravnega posla, saj je slednja povsem jasno opredelila predmet dogovora (to je odplačevanje opreme in prenos gostinske dejavnosti z opremo2). To je bilo v predmetni zadevi (hkrati) bistveno in zadostno). Pritožbeno sodišče tudi ne sledi toženčevemu naziranju, da bi bilo edino logično, da bi se stranki dogovorili za ceno, ki bi ustrezala vrednosti njegovega celotnega vložka v lokal, sploh upoštevaje dejstvo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo najprej on določeno obdobje imetnik dejavnosti. Nadalje velja poudariti, da je šlo očitno za (neformalno) dogovarjanje znotraj (razširjene) družine (kar je glede na opisano situacijo povsem pričakovano), brez točnega dogovora o (neodločilnih/nebistvenih) podrobnostih, kar pa nikakor ne vpliva na veljavnost dogovora o (bistvenih) elementih (o katerih sta stranki uspeli doseči soglasje).3 Ker torej ne gre za okoliščine, ki bi bile pomembne za obstoj (veljavnost) dogovora, kot sta ga pravdni stranki sklenili (glej 3. člen OZ), je neutemeljeno tudi toženčevo poudarjanje, da bi morala tožnica glede sestavin sklenjenega dogovora podati trditve o roku in načinu izpolnitve ter tudi glede tega kdaj, na kakšen način in kako je bil dogovor sklenjen.

10. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem oziru prepričljiva. Omenjeno sodišče je namreč utemeljeno poklonilo vero jasni, s tožbenimi navedbami skladni in prepričljivi izpovedbi tožnice, podprti tudi z izpovedbo nepristranske priče Z. P. Te dokazne ocene pritožbene navedbe v smeri, da način tožničinega podajanja trditvene podlage (češ da je svoje navedbe z vsako vlogo nekoliko dopolnila) kaže na trditveno nepristnost, ne omajajo. Po presoji pritožbenega sodišča je razlog za to najti le v vedno podrobnejšem odgovarjanju na toženčeve obrambne ugovore. Prav tako ni moč govoriti o neskladnosti tožničinih trditev zgolj zato, ker je v tožbi navedla drugačen datum zadnje izročitve denarnih sredstev kot v dopisu v predpravdnem postopku.4

11. Ne gre pritrditi niti toženčevemu naziranju, da bi bil sporni dogovor lahko sklenjen šele po otvoritvi lokala in nabavi opreme, t. j. od junija 2014 dalje, kar naj bi bilo v nasprotju s tožničinimi navedbami (in kar naj bi po njegovem mnenju dokazovalo, da sporni dogovor ni bil sklenjen). Pritožbeni argument, da naj bi bilo v „naravi stvari“, da je lahko dogovor, kot je bil zatrjevan, sklenjen le po otvoritvi lokala in nabavi opreme, ni prepričljiv. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da je potekalo dogovarjanje, ne pa tudi, da je bil dejansko sklenjen dogovor.5

12. Tudi nadalje je prvostopenjsko sodišče v relevantnih delih upravičeno sledilo tožničini izpovedi. Podane dokazne ocene ne moreta izpodbiti niti dejstvo, da tožnica z delom tožbenega zahtevka ni uspela (takšna ugotovitev bi bila v nasprotju (že) z osnovno logiko zakonsko predvidene možnosti delnega uspeha v pravdi), niti ne povsem skladne trditve, ki jih je podala glede kraja nahajanja njene bančne kartice (ne gre namreč za odločilno okoliščino). Prav tako je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo dokazno oceno toženčevega zaslišanja in zaslišanja priče M. Š.,6 ki jo to sodišče v celoti sprejema kot pravilno. Glede izpovedbe priče B. K. pa gre pojasniti, da se je sodišče prve stopnje do nje opredelilo v tistih ozirih,7 v katerih je bila (upoštevajoč trditveno podlago) za odločitev v predmetni zadevi relevantna.

13. Toženec zmotno meni, da je bistveno dejstvo, komu je tožnica izročala vtoževane denarne zneske, in sicer njemu ali njegovi ženi (tožničini materi), ter da bi bilo moč zahtevku ugoditi le, če bi slednja hkrati trdila, da je bil sporni dogovor sklenjen med vsemi tremi. V omenjenem oziru je pomembna zgolj okoliščina, čemu so bili izročeni denarni zneski namenjeni. Ker se je s tem denarjem (izkazano) odplačevala oprema, ki si jo je lastil (in tudi prodal) toženec (ne pa njegova žena), je prisojeni znesek enak njegovi obogatitvi.8 Ob tem gre dodati, da postane okoliščina plačevanja obema (še posebej) življenjsko logično v luči ugotovitve, da je toženčeva žena (izkazano) najela kredit za odplačilo sporne opreme,9 ki pa si jo je (kot rečeno) lastil (le) sam.

14. Sklepno gre kot neutemeljene zavrniti tudi povsem splošne navedbe, ki jih toženec podaja v pritožbi zoper dopolnilno sodbo. Razlogi, zaradi katerih izpodbija sodbo, ne morejo biti hkrati razlog izpodbijanja dopolnilne sodbe (s povsem drugačno vsebino). Na drugi strani pa pritožba glede vsebine odločitve v dopolnilni sodbi (to je določitve izpolnitvenega roka) ne omenja ničesar.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo ter dopolnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP10). Zaradi neuspeha s pritožbama toženec sam trpi svoje z vložitvijo pritožb nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Toženec konkretno (ustrezno) ne pojasni, zakaj bi morala biti za prenos dejavnosti predvidena (in s strani tožnice opredeljena) posebna vrednost (cena). 3 Pripomniti je, da obličnost za takšen dogovor ni predvidena. 4 V dopisu z dne 27. 9. 2016 je navedla, da je tožencu izročala denarna sredstva od 11. 7. 2014 do 8. 1. 2015, v tožbi pa od 11. 7. 2014 do 22. 4. 2015. 5 Glej npr. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej predvsem 7. in 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Glej npr. 10. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Glej 8. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami.