Jedro

Upoštevajoč nesporno dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pol leta, da je imel v postopku prevajalca, da svojih trditev (da so z njim ravnali nečloveško, ponižujoče, da so se do njega vedli grdo, da so rasisti, zelo nasilni do migrantov, da ima slabe izkušnje s strani uradnih oseb, ker so bili nespoštljivi in neprijazni) ni konkretiziral, da se vabilu na zaslišanje v tem upravnem sporu ni odzval, je presoja toženke, da so te navedbe presplošne, nekonkretizirane, po presoji sodišča pravilna. Pravilno je toženka presodila tudi, da tožnikova izjava, da je bila hrana slaba in da so vrata azilnega doma zapirali ob 23.00 uri, ne zadošča za ugotovitev sistemske pomanjkljivosti niti ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je za njeno obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 28. 7. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja) in ob tem ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo. Tožnik je bil 8. 7. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Toženka je od Republike Hrvaške 24. 8. 2021 prejela odgovor, da je v skladu s 1. točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je bil s tožnikom 3. 9. 2021 v arabskem jeziku opravljen osebni razgovor, na začetku katerega je bil tožnik seznanjen z: (i) dublinskim postopkom oziroma ugotovitvijo dejanskega stanja v zvezi z določitvijo države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III; (ii) s tem, da je organ njegove prstne odtise poslal v Centralno bazo EURODAC, v katero je bil 8. 7. 2021 že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške; (iii) s tem, da je organ Republike Hrvaške 24. 8. 2021 v skladu s 1. d točko 18. člena Uredbe Dublin III odgovoril, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito; (iv) s tem, da je treba, zaradi njegove potencialne vrnitve v Republiko Hrvaško, preveriti ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

4. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je toženka na podlagi splošno znanih dejstev ugotovila, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Republiko Hrvaško in da večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško, iz česar je sklepala, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

5. Tožnikove navedbe, da so bile uradne osebe do njega nespoštljive oziroma neprijazne, je toženka ocenila kot splošne in z ničemer konkretizirane tudi upoštevajoč pojasnilo tožnika, da mu niso dovolili povedati dovolj in da je bil postopek prehitro oziroma nekorektno izpeljan. Tožnikove navedbe o prehitro in nekorektno vodenem postopku je toženka zavrnila tudi s sklicevanjem na 54. člen hrvaškega Zakona o azilu1, ki med drugim določa, da je prosilec tisti, ki mora podati čim bolj verodostojno izjavo o svojih razlogih. Na podlagi hrvaškega Zakona o azilu je ugotovila, da imajo v Republiki Hrvaški podoben postopek sprejemanja prošenj za mednarodno zaščito, ugotavljanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in prosilci enake pravice in obveznosti kot v Republiki Sloveniji, da imajo vsi prosilci zagotovljene postopkovne standarde sprejemanja prošnje za mednarodno zaščito. Ugotovila je tudi, da mora pristojni organ postopati v skladu z Zakonom o azilu v vseh prošnjah za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega je tožnikove izjave v zvezi s hitrostjo in nekorektnostjo postopka ocenila kot vprašljive, izredno pavšalne in rezultat subjektivne ocene. Tožnik dogodka o tem, da so ga policisti enkrat ali dvakrat pretepli po oceni toženke ni konkretiziral, ni ponudil dokaza, kljub možnosti, ki jo je imel na osebnem razgovoru. Tožnik ni znal povedati ali je bilo samo enkrat ali pa dvakrat, kar po oceni toženke postavlja pod vprašaj resničnost navedb. Toženka še pojasni, da je imel vse možnosti navesti dejstva in okoliščine, ki bi preprečile njegovo vrnitev, pa tega ni storil. Po oceni toženke je podal le splošne in nekonkretizirane navedbe. Tožnikove izjave, da niso imeli dobre hrane, da so vrata azilnega doma zaklepali ob 23.00 uri, po oceni toženke ne predstavljajo nehumanega ali poniževalnega ravnanja. Tožnikove navedbe, da so v Republiki Hrvaški rasisti, je toženka ocenila za nesprejemljive in neprimerne z utemeljitvijo, da Republika Hrvaška v zvezi s tem ni obravnavana kot kritična država za prosilce mednarodne zaščite in dejstvom, da je polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

6. Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropejske unije, po njeni presoji, ne more in ne sme biti sporna. V Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Noben evropski organ Republike Hrvaške ni obravnaval v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v okviru postopkov mednarodne zaščite.

_Povzetek tožnikovih navedb_

7. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da sodišče prošnji ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

8. Zatrjuje, da obstaja zaradi pomanjkljivosti azilnega postopka in zaradi pogojev za sprejem prosilcev na Hrvaškem, zanj nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine in nevarnost, da ga bo Hrvaška nezakonito vrnila v Bosno. Tožnik je izpostavil drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in pomembnost vprašanja ali ima prosilec v državi omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, to je do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja.2 Država ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (načelo nevračanja).3 Navaja, da je varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve zagotovljeno z 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.4 Podobno kot v Ustavi RS varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve zagotavljajo tudi 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), prvi odstavek 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) ter drugi odstavek 19. člena Listine. Tožnik opozori, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi T.I. proti Veliki Britaniji jasno odločilo, da bi Velika Britanija v primeru vrnitve prosilca za azil v Nemčijo, kjer bi bil lahko podvržen izgonu v matično državo, posredno kršila 3. člen EKČP.5 Tudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNHCR) se je že izrekel, da je »podajanje« prosilcev iz države v državo nesprejemljivo.6 Za kršitev načela nevračanja velja tudi vračanje prosilca v državo, v kateri obstaja možnost, da bo prosilec nadalje vrnjen v državo, v kateri obstaja možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (t.i. verižno vračanje).

9. Tožnik povzema 32. uvodno izjavo Uredbe Dublin III7 in navaja, da je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III urejena le ena okoliščina, zaradi katere predaja prosilca v drugo državo članico EU ne bi bila dopustna. Navaja, da so države članice EU dolžne spoštovati tudi druge mednarodne obveznosti, zahteve načela nevračanja, ki so določene v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP in upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe.8 Toženka bi torej morala celovito presojati ali je Republika Hrvaška država, v katero se tožnika lahko preda, pri čemer bi morala biti še posebno pozorna na okoliščino, ali Republika Hrvaška spoštuje načelo nevračanja, česar pa toženka ni storila in zato je ravnala nezakonito.

10. Tožnik povzema vsebino osebnega razgovora, da so v Republiki Hrvaški z njim ravnali nečloveško in ponižujoče, da so se vedli rasistično ter do migrantov zelo nasilno, da so ga policisti pretepli in grdo ravnali z njim, zato se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Slabe izkušnje je imel tudi z uradnimi osebami. Izrecno je navajal tudi nepravilnosti v postopku mednarodne zaščite. Navajal je, da mu v postopku niso dovolili povedati vsega, kar je želel, da v postopku ni imel nobene pravne pomoč. Ne držijo ugotovitve iz izpodbijanega sklepa, da naj tožnik v postopku ne bi navajal, da bi uradne osebe ali kdorkoli drug z njim ravnal nehumano oziroma poniževalno. Tožnik je izrecno navedel, da je bil pretepen s strani hrvaških policistov, ter da so se uradne osebe do nje obnašale poniževalno in rasistično.

11. Po mnenju tožnika je bistveno, kako v Republiki Hrvaški uradni organi dejansko ravnajo in ne, kaj je določeno v zakonu, zato so ugotovitve toženke, da hrvaški zakon določa enake pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito, nepomembne. Republika Hrvaška po mnenju tožnika določb ne spoštuje, ravna v nasprotju z njimi in z evropsko zakonodajo in mednarodnim pravom, posledično se ne more šteti za državo, za katero naj bi bilo samoumevno, da spoštuje relevantne določbe evropskega in mednarodnega prava in je posledično primerna država za vračanje po Uredbi Dublin III. Iz številnih poročil in pričevanj9 izhaja, da Hrvaška dejansko sistematično krši mednarodno pravo, ko gre za ravnanje do migrantov, da nad njimi izvaja nasilje, jih nelegalno vrača v Bosno in Hercegovino in da jim omejuje dostop do azilnega postopka. Številna poročila govorijo o nečloveških razmerah v Bosni (Velika Kladuša in Bihač), kjer so vse uradne kapacitete polne, posamezniki pa bivajo v izrazito slabih in nevarnih pogojih.10 Iz poročil izhaja, da slabe bivalne razmere v Veliki Kladuši in Bihaču presegajo prag 3. člena EKČP, v primeru tožnikove vrnitve na Hrvaško, ki bi ga deportirala v Bosno, bi Slovenija bila odgovorna za posredno/verižno vračanje oziroma kršitev prepovedi nevračanja.11 Iz številnih poročil in pričevanj izhajajo tudi druge kršitve Republike Hrvaške in sicer, da so policisti prosilcem tekom vračanja uničevali mobilne telefone tako, da so jim z izvijačem uničili vhod za elektriko ali pa razbili steklo telefon, da so jim vzeli in uničili dokumente, ki jim jih je predala slovenska policija, hkrati pa so jim pobrali tudi denar, ki je bil med zaseženimi predmeti. V postopku so jih hrvaški policisti večkrat zmerjali in poniževali.12 Na hrvaško - bosanski meji, kamor bi tožnika hrvaški organi lahko vrnili v primeru predaje, prihaja tudi do hudega fizičnega nasilja. Iz poročil izhaja, da hrvaška policija (za razliko od slovenskih varnostnih organov) vrnjenih posameznikov uradno ne preda bosanskim varnostnim organom, ampak jih odpelje v bližino hrvaško - bosanske meje, ki jo morajo posamezniki, po navadi ob priganjanju in nasilju s strani policije (iz poročil izhaja, da so policisti tudi streljali na take posameznike13), prečkati sami. Hrvaška policija pri tem na posameznikih največkrat uporablja gumijaste palice, v nekaterih primerih so poročali tudi o električnih paralizatorjih, pogoste so tudi brce v noge, hrbet ali trebuh.14 Tožnik izpostavlja, da se je tako švicarsko Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že večkrat izrecno izreklo, da Hrvaška ni država članica, v katero bi se prosilce lahko vračalo v skladu s Uredbo Dublin III, saj ne spoštuje mednarodnega prava, v njej obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in so pogoji za sprejem prosilcev taki, da bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine.15 Vrhovno sodišče je v svoji sodbi poudarilo prav nasilje, ki ga nad migranti izvaja hrvaška policija.16

12. Tožnik meni, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, ker bo ob vrnitvi na Hrvaško izpostavljen nevarnosti verižnega vračanja, nečloveškemu ravnanju in poniževanju, ter ne bo imel dostopa do učinkovitega azilnega postopka, zato Hrvaška ne more biti država članica v skladu z Uredbo Dublin III, ki bi bila odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

13. Tožnik še navaja, da je v Uredbi Dublin III določena domneva, da imajo vse države članice EU vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, in da spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic in spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv, izpodbojna.17 Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država.18

14. Tožnik še opozarja, da so v Grčiji za prosilce za mednarodno zaščito razmere, ki predstavljajo nečloveško in poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine (sodba ESČP v zadevi M.S.S proti Belgiji in Grčiji), dejansko pa so take razmere (če ne hujše) prisotne tudi na Hrvaškem. Navedeno izhaja iz poročil, ki jih je tožnik citiral in iz podatkov, ki jih je podal v osebnem razgovoru, poleg tega pa sta dejstvo, da se prosilcev ne sme več vračati na Hrvaško po Dublinski uredbi, večkrat ugotovila tudi že Upravno in Vrhovno sodišče v Švici. Da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, pri čemer tožnik izpostavlja verižno vračanje prosilcev, ki predstavlja neposredno kršitev absolutnega načela nevračanja, je dejstvo, ki ga mora priznati tudi slovensko sodišče. 15. Tožnik je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteval tudi izdajo začasne odredbe in predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Pojasnjuje, da bo brez začasne odredbe predan Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala težko popravljiva škoda.

_Povzetek navedb toženke_

16. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja na izpodbijanem sklepu. Dodaja, da je pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato štejejo za varne države za državljane tretjih držav, kar izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS.19 Ne drži, da bi tožnik na osebnem razgovoru navedel, da so bile v Republiki Hrvaški pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Do vseh tožnikovih navedb, se je toženka opredelila v izpodbijanem sklepu in se zato nanj sklicuje.

_O predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo_

17. Sodišče je 28. 9. 2021 opravilo glavno obravnavo, na katero tožnik kljub izkazanemu vabilu ni pristopil. Tožnikova pooblaščenka je predlagala preložitev naroka in kot razlog navedla, da je prišlo morebiti do kakšnega nesporazuma, saj je o naroku tožnika obvestila po SMS. Sodišče predlogu za preložitev naroka na podlagi določbe 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni ugodilo.

18. Kot določata prvi in drugi odstavek 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče poudarja, da je izjavljanje v postopku pravica stranke, ne pa njena obveznost, zato je ni mogoče prisiliti k temu, da bi se udeležila naroka za glavno obravnavo. Pogoja za preložitev naroka (ki je izjema, zato jo je treba – kot vse izjeme – obravnavati restriktivno) sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom.20 Le okoliščine, ki bi utemeljile tudi vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila in izkazanih opravičenih razlogov stranke, da se naroka ne more udeležiti.21 Stranki je skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da v primeru, če lahko pravočasno ve oziroma predvideva, da se naroka ne bo mogla udeležiti, poskrbi za udeležbo na naroku prek pooblaščena.22 Ustavno sodišče je že potrdilo stališče, da mora stranka v primeru svoje sicer opravičene zadržanosti poskrbeti za opravo dejanja prek pooblaščenca.23

19. Po presoji sodišča tožnikova pooblaščenka s predlogom za preložitev naroka „za primer, če je prišlo do nesporazuma“, upoštevajoč povzeto relevantno materialnopravno podlago in tudi dejstvo, da je naroku prisostvovala tožnikova pooblaščenka, ne uveljavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka v smislu določbe 115. člena ZPP. S strani pooblaščenke zatrjevana hipotetična možnost, da bi šlo kaj narobe, brez navedbe razloga, zakaj tožnika na naroku ni in kaj bi lahko šlo narobe, upoštevajoč tudi načelo ekonomičnosti, koncentracije in hitrosti oziroma nujnost tovrstnih postopkov, po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka in je zato predlog zavrnilo.

_O pravočasnosti tožbenih navedb in dokaznih predlogov_

20. Tožnikova pooblaščenka je na poziv sodišča v okviru materialnopravnega vodstva pojasnila, da v tožbi navedenih novih dokaznih predlogov tožnik ni podal v postopku izdaje upravnega akta, ker takrat ni imel pooblaščenca in ni bil seznanjen z navedenimi informacijami in tudi zaradi jezikovnih preprek.

21. Na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

22. Iz vpogleda v spis toženke je razvidno, da tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa res ni imel pooblaščenca, kar po presoji sodišča, glede na zahtevnost vsebine spora predstavlja samostojni in zadostni razlog za to, da je sodišče na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 upoštevalo v tožbi na novo predlagane dokaze in trditve.

_O 1. točki izreka_

23. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine strank, ki so v spisu označene kot priloga od A1 - A4, v listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo s klasifikacijsko številko 2142-1738/2021 in vpogledalo v: _U. Regvar, PIC, Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, 2018; Dnevnik, Švicarsko sodišče brani begunce pred hrvaško policijo. Slovenija se dela, kot da s tem nima nič; The Guardian, 'They didn't give a damn': first footage of Croatian police 'brutality'; Insajder, Prebežniki za švicarsko policijo SRF: hrvaška policija nas tepe s palicami in nezakonito izganja v BiH, 2019; Siol, Hrvaški policist: Migrantom vzamemo denar, telefon pa razbijemo; 24ur, Švicarski novinarji posneli izgon migrantov iz Hrvaške v BiH, 2019; UNCT, Operational update - Refugee/Migrant Situation BiH 2018,; 24ur, Sodišče preprečilo deportacijo sirskega begunca na Hrvaško, 2019, PIC, Zbrane relevantne informacije o Hrvaški_.

24. Sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 262. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ki se vabilu na svoje zaslišanje ni odzval, saj nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje; prav tako se stranka ne more prisiliti k izpovedbi. Sodišče je tožnikovo odsotnost presojalo upoštevajoč določbo drugega odstavka 262. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, ki določa, da sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati.

Tožba ni utemeljena.

25. V obravnavani zadevi se presoja zakonitost odločitve toženke, da Republika Slovenija na podlagi Uredbe Dublin III ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

26. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zaradi česar se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na njegove razloge in v nadaljevanju obrazložitve opredeljuje do tožbenih navedb.

27. Med strankama ni sporno, da je tožnik 28. 7. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, da je bil 8. 7. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške, ni sporno, da je Republika Hrvaška sporočila, da je v skladu s 1. točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

28. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

29. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,24 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil25 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,26 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče27 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.28

30. Utemeljena je tožbena trditev o izpodbojnosti domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice, kot izhaja iz sodb SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter Vrhovnega sodišča RS29. Vendar pa tožnik tudi po presoji sodišča domnevne baze ni izpodbil. 31. Tožnik tudi po presoji sodišča ni določno opredelil (časovnih, krajevnih in situacijskih)30 zatrjevanih okoliščin policijskega nasilja. Trdil je, da so ga enkrat ali dvakrat pretepli, pri čemer ni vedel ali je bilo enkrat ali dvakrat. Po presoji sodišča ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)31, ta trditev tudi sicer ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.32 Takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito, ni razvidno niti iz v upravnem sporu predloženih člankov. Predloženi članki se namreč ne nanašajo na ravnanje hrvaških organov z osebami v postopku priznanja mednarodne zaščite in z vloženo prošnjo za mednarodno zaščito, kot je to nesporno tožnik, ampak predvsem na ilegalne prebežnike, kar zatrjevane nezakonitosti ravnanj seveda ne opravičuje, v kontekstu utemeljevanja tožnikove tožbe, pa tudi po presoji sodišča, ne dokazuje. V zvezi z zatrjevano odločitvijo in stališči švicarskega Upravnega in Vrhovnega sodišča, sodišče pojasnjuje, da naslovno sodišče na odločitev švicarskih sodišč ni vezano.

32. Upoštevajoč nesporno dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pol leta, da je imel v postopku prevajalca, da svojih trditev (da so z njim ravnali nečloveško, ponižujoče, da so se do njega vedli grdo, da so rasisti, zelo nasilni do migrantov, da ima slabe izkušnje s strani uradnih oseb, ker so bili nespoštljivi in neprijazni) ni konkretiziral, da se vabilu na zaslišanje v tem upravnem sporu ni odzval, je presoja toženke, da so te navedbe presplošne, nekonkretizirane, po presoji sodišča pravilna. Pravilno je toženka presodila tudi, da tožnikova izjava, da je bila hrana slaba in da so vrata azilnega doma zapirali ob 23.00 uri, ne zadošča za ugotovitev sistemske pomanjkljivosti niti ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Glede na navedeno je toženka ob upoštevanju nekonkretiziranosti tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (o policijskem nasilju, okoliščinah bivanja v azilnem domu, odnosu domačinov in postopku) svojo odločitev v zadostni meri, razumno in pravilno utemeljila ter pravilno odločila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in ni kršila pravil upravnega postopka. Bolj kot določena dejstva stranka zatrjuje, večja je namreč obveznost organa, da se do njih opredeli in tudi sam ugotavlja s tem povezana dejstva.33

33. Tožnikove navedbe, da so v Republiki Hrvaški rasisti, ki jih je toženka ocenila za nesprejemljive in neprimerne z utemeljitvijo, da Republika Hrvaška v zvezi s tem ni obravnavana kot kritična država za prosilce mednarodne zaščite in dejstvom, da je polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III, sicer po presoji sodišča ne ovrže tožnikovega mnenja, do katerega ima pravico in ne izključuje, da tožnik takega mnenja dejansko ni imel oziroma ga ima. Vendar pa gre za subjektivno mnenje brez pravnih posledic za ta spor, saj zgolj mnenje ne zadošča. V postopku je namreč bistveno, da tožnik svoje trditve, na katere veže posledice dokaže, česar pa tudi po presoji sodišča ni uspel. Vabilu na zaslišanje pa se niti ni odzval. 34. Tožnik tudi po presoji sodišča ni izpodbil domneve o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški niti s v tožbi predloženimi dokazi. V tožbi navedeni in predloženi članki34 obravnavajo v večini domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine in ki še niso prosilci za mednarodno zaščito. Zato po presoji sodišča ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, upoštevajoč predvsem nesporno dejstvo, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Predlagani dokazi po presoji sodišča ne dokazujejo, da Republika Hrvaška ne bi zakonito vodila tožnikovega azilnega postopka in obravnavala tožnikove prošnje ter ga izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

35. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 23/2021 med drugim zapisalo: „... _da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.... Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, SEU v Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15 z dne 5. 4. 2016), ki se nanaša na predajo osebe v drugo državo članico na podlagi evropskega naloga za prijetje, navaja, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Poudarja, da ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov ...Razvidno je torej, da gre za primeroma naštete akte in da njihov krog – drugače kot meni pritožnica – ni zaključen..._. „.

36. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča RS35, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), po presoji sodišča dokaz U. Regvar, PIC, Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, 2018,36 ne izpolnjuje teh pogojev ter ob odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), sodišča ne prepriča o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški.

37. Toženka je ugotovila, da imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški zagotovljene postopkovne standarde sprejemanja prošnje za mednarodno zaščito, da mora pristojni organ postopati v skladu z Zakonom o azilu v vseh prošnjah za mednarodno zaščito. Utemeljena je sicer tožbena navedba, da ni bistveno, kakšna je normativna ureditev azilnega postopka ampak dejansko ravnanje hrvaških organov. Ob odsotnosti konkretnih navedb, v čem naj bi bil tožnikov postopek prehiter in nekorekten in upoštevajoč, da se tožnik vabilu na zaslišanje ni odzval, pa je pravilna presoja toženke, da sistemskih nepravilnosti postopka v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito tožnik s svojim konkretnim primerom ni dokazal. 38. Neutemeljen je tožbeni očitek, da toženka ni celovito presojala ali je Republika Hrvaška država, v katero se tožnika lahko preda, pri čemer bi morala biti še posebno pozorna na okoliščino ali Republika Hrvaška spoštuje načelo nevračanja.

39. Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.37

40. Utemeljena je sicer tožbena trditev, da lahko pride do »verižnega odstranjevanja« prosilca iz ene države v drugo, vse do domovine, ne da bi se pri tem sploh pretehtali vsebinski razlogi za mednarodno zaščito.38 Sodišče sprejema, kot povzeto v prejšnji točki te obrazložitve, tudi stališče tožnika, da za kršitev načela nevračanja velja tudi vračanje prosilca v državo, v kateri obstaja možnost, da bo prosilec nadalje vrnjen v državo, v kateri obstaja možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (t.i. verižno vračanje). Vendar možnost „verižnega“ vračanja tožnika v konkretnem primeru ni dokazana. Tožnik je namreč v tožbi sicer zatrjeval, da obstaja nevarnost, da bo vrnjen v Bosno, kar je toženka v odgovoru na tožbo prerekala. V taki procesni situaciji je bilo na tožniku tako trditveno kot dokazno breme glede tožnikovega „verižnega“ vračanja, ki pa ga po presoji sodišča ni izpolnil. Upoštevajoč predvsem tudi to, da je v osebnem razgovoru izjavil, da bo v primeru, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško, ob prvi priložnosti zapustil Hrvaško in šel kam drugam. Tožnik se vabilu na zaslišanje v tem upravnem sporu, kot že pojasnjeno, ni odzval. Glede na vse navedeno, po presoji sodišča tožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja ni utemeljen in so zato tudi vsa dokazila, ki se nanašajo na stanje v Bosni, za ta spor nerelevantna.

41. Po presoji sodišča je po individualna obravnavi tožnikovih osebnih okoliščin sprejeta odločitev toženke, da je Republika Hrvaška zanj varna država, pravilna, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. _K drugi točki izreka:_

42. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

43. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Narodne novine, Službeni list Republike Hrvatske, Urbroj 71-05-03/1-07-2 z 18 julij 2007. 2 Sodba Upravnega sodišča RS I U 1591/2010 z dne 3. 12. 2010. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016. 4 Odločbe Ustavnega sodišča Up-78/00 z dne 29. 6. 2000, U-l-238/06 z dne 7.12. 2006, Up-763/09 z dne 17. 9. 2009 in U-l-155/11 z dne 18. 12. 2013. 5 Sklep I U 1929/2010 z dne 29.12. 2010. 6 Sklep I U 1929/2010 z dne 29.12. 2010. 7 32. uvodna izjava Uredbe Dublin III: „Glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso ESČP.“ 8 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016. 9 U. Regvar, PIC, Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, 2018, Dnevnik, Švicarsko sodišče brani begunce pred hrvaško policijo. Slovenija se dela, kot da s tem nima nič: https://www.dnevnik.si/1042896284?fbclid=lwAR2FNaRI93NON4cdV4WgPyhMKgOUhu- cxKVejAtsQDZC82ntP855SKbp7Sw, the Guardian, 'They didn't give a damn': first footage of Croatian police 'brutality': https://www.theguardian.com/global-development/2018/nov/14/didnt-give-adamn-refugees-film- croatian-police-brutality-bosnia , Insajder, Prebežniki za švicarsko policijo SRF: hrvaška policija nas tepe s palicami in nezakonito izganja v BiH, 2019: https://insaider.com/svet/prebezniki-za-svicarsko-televiziio-sfr- hrvaska-policija-nas-tepe-s-palicami-nezakonito-izganja , Siol, Hrvaški policist: Migrantom vzamemo denar, telefon pa razbijemo: https://siol.net/novice/svet/hrvaska-varuhinia-clovekovih-pravic-objavila-pricevanie- policista-o-nasiliu-nad-migranti-502757, 24ur, Švicarski novinarji »sredi ničesar« posneli izgon migrantov iz Hrvaške v BiH, 2019: https://www.24ur.com/novice/svet/hrvaska-migranti.html 10 UNCT, Operational update - Refugee/Migrant Situation BiH 2018. 11 U. Regvar, PIC, Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, 2018, str. 27. 12 U. Regvar, PIC, Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, 2018, str. 23, 24. 13 24ur, Sodišče preprečilo deportacijo sirskega begunca na Hrvaško, 2019, https://www.24ur.com/novice/svet/sodisce-potrdilo-nezakonito-ravnanie-hrvaske-z-begunci-in-migranti.html 14 U. Regvar, PIC, Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, 2018, str. 23, 24. 15 Dnevnik, Švicarsko sodišče brani begunce pred hrvaško policijo. Slovenija se dela, kot da s tem nima nič: https://www.dnevnik.si/1042896284?fbclid=lwAR2FNaRI93NON4cdV4WgPyhMKgOUhu-cxKVejAtsQDZC82ntP855SKbp7Sw, AYS Daily Digest 23/08/2019: Swiss court suspends Dublin deportation to Croatia: https://medium.com/are-you-svrious/ays-dailv-digest-23-08-2019-swiss-court-suspends-dublin- deportation-to-croatia-2752cl89e7c3 16 24ur, Sodišče preprečilo deportacijo sirskega begunca na Hrvaško, 2019,https://www.24ur.com/novice/svet/sodisce-potrdilo-nezakonito-ravnanje-hrvaske-z-begunci-in-migranti.html 17 Glej sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 in sodbo SEU v zadevi N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applictions Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform. 18 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016. 19 Upravno sodišče RS v IU 881/2021-13, IU 1548/2020-7, IU 477/2020-8, IU 2533/2017-5 in Vrhovo sodišče RS I Up 250/2016. 20 Sodba VS RS z dne 15. 12. 2011, opr. št. II Ips 771/2008, 6. odst. 21 A. Galič v: L. Ude in A. Galič (rd.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 469. 22 Ibid., str. 490. 23 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134). 24 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011, tč. 85. 25 Recepcijska direktiva. 26 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 27 C-411/10, tč. 88. 28 Ibid., tč. 94 in Vrhovno sodišče RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 46. točka obrazložitve. 29 Na primer Vrhovno sodišče RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, jedro: … „Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev.“... 30 V kakšnih okoliščinah je bil pretepen in kdo je to storil, kolikokrat je bilo ali enkrat ali dvakrat. 31 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 32 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 33 Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2013 z dne 4. 4. 2013. 34 Dnevnik, Švicarsko sodišče brani begunce pred hrvaško policijo. Slovenija se dela, kot da s tem nima nič; the Guardian, 'They didn't give a damn': first footage of Croatian police 'brutality', Insajder; Prebežniki za švicarsko policijo SRF: hrvaška policija nas tepe s palicami in nezakonito izganja v BiH, 2019; Siol, Hrvaški policist: Migrantom vzamemo denar, telefon pa razbijemo; 24ur, Švicarski novinarji posneli izgon migrantov iz Hrvaške v BiH, 2019; UNCT, Operational update - Refugee/Migrant Situation BiH 2018, 24ur, Sodišče preprečilo deportacijo sirskega begunca na Hrvaško, 2019; PIC, zbrane relevantne informacije o Hrvaški. 35 Vrhovno sodišče RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. 36 Z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorice poročila. 37 Glej sodbe ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011, tč. 286; Ilias in Ahmed proti Madžarski, št. 47287/15 z dne 21. 11. 2019, tč. 113. 38 Sklep I U 1929/2010 z dne 29.12. 2010.