Jedro

Sodišče je odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je vložil prvi toženec. Ker sta toženca navadna (materialna) sospornika, se učinek njegovega ugovora ne razteza na drugo toženko. Tudi izpodbijana odločitev zanjo nima nobenih posledic.

Če bi kot kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (praviloma) razumeli kraj, kjer oškodovanec trpi poseg v svojo pravno varovano sfero, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi izjeme, ki jo določa drugi odstavek 52. člena ZPP in jo utemeljujejo izjemno hude posledice za oškodovanca. Tudi kraj, kjer je nastala škodna posledica, je zato praviloma kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

Izrek

I. Pritožba druge toženke A. A. se zavrže. II. Pritožbi prvega toženca B. B. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru krajevne pristojnosti Okrajnega sodišča v Novem mestu ugodi in ugotovi, da je za sojenje krajevno pristojno Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor prvega toženca glede krajevne pristojnosti zavrnilo.

2. Zoper odločitev se pritožujeta oba toženca. Uvodoma navajata, da sta skupaj vložila odgovor na tožbo in v njem skupaj ugovarjala tudi krajevni pristojnosti Okrajnega sodišča v Novem mestu. Ker je sodišče odločilo le o ugovoru prvega toženca, je odločitev že zato nepravilna. Tožnik poleg tega v tožbi izbirne krajevne pristojnosti ni utemeljil in je sodišče prve stopnje okoliščine, ki naj bi jo utemeljevale, ugotavljalo samo. Tako ravnanje je procesno nepravilno (VSL II Cp 1311/2016). Odločitev je tudi vsebinsko nepravilna. Škodljiva posledica nastane praviloma tam, kjer je prišlo do telesne poškodbe (VSL II Cp 440/2012). Da škodljiva posledica ni nastala na območju Okrajnega sodišča v Novem mestu, je razvidno iz teže poškodbe, ki je imela za posledico kratkotrajen primaren strah in fizične bolečine ob škodnem dogodku. Da izbirne krajevne pristojnosti ni mogoče poljubno širiti na podlagi kraja nastanka škodljive posledice, ugotovljen na podlagi stalnega bivališča oškodovanca, kaže 2. odst. 52. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki le v primeru nastanka škode zaradi smrti ali hude telesne poškodbe omogoča izbiro krajevne pristojnosti na podlagi stalnega prebivališča. Druga toženka se zaradi starosti ter skrbi za hudo bolno sestro postopka pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu tudi sicer ne more udeleževati.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba prvega toženca je utemeljena, pritožba druge toženke pa ni dovoljena.

_Glede pritožbe druge toženke_

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je vložil prvi toženec. Ker sta toženca navadna (materialna) sospornika (195. čl. ZPP), se učinek njegovega ugovora ne razteza na drugo toženko. Tudi odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zanjo nima nobenih posledic.

6. Pritožbeno sodišče, saj na to pazi po uradni dolžnosti, na tej podlagi ugotavlja, da druga toženka pravice do pritožbe zoper ta sklep ni imela. Taka pritožba pa je nedovoljena in jo je treba zavreči (4. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

7. Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da bo sodišče prve stopnje o njenem ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je ob tokratnem odločanju očitno spregledalo, moralo še odločiti.

_**Glede pritožbe prvega toženca**_

8. ZPP v 1. odst. 52. čl. določa, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Izbirna krajevna pristojnost po prebivališču tožeče stranke pa je podana v primerih škode zaradi smrti ali hude telesne poškodbe (2. odst. 52. čl. ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je odločitev o krajevni pristojnosti Okrajnega sodišča v Novem mestu oprlo na tožbene navedbe, iz katerih naj bi izhajalo, da je mld. tožnik škodljive posledice (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter sekundarni strah) trpel na naslovu stalnega bivališča, kjer je tudi zaupan v vzgojo in varstvo zakoniti zastopnici.

10. Prvi toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je razumevanje določbe 1. odst. 52. čl. ZPP, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, napačno. Če bi namreč za kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (praviloma) razumeli kraj, kjer oškodovanec trpi poseg v svojo pravno varovano sfero, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi izjeme, ki jo določa 2. odst. 52. čl. ZPP in jo utemeljujejo izjemno hude posledice za oškodovanca. Tudi kraj, kjer je nastala škodna posledica, je zato praviloma kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.1 V konkretnem primeru je do škodnega dogodka in škodnih posledic prišlo na območju Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah in ni relevantno, da je tožnik škodo kasneje trpel tudi drugje, to je na območju Okrajnega sodišča v Novem mestu. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožnik v tožbi tudi ne trdi, da je v škodnem dogodku, v katerem ga je pes s kremplji oprasnil po licu, utrpel hudo telesno poškodbo. Za sojenje je zato krajevno pristojno Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah, na območju katerega ima prvi toženec stalno bivališče (1. odst. 46. čl. ZPP) in kjer je prišlo tudi do škodnega dogodka in nastanka škodljivih posledic (1. odst. 52. čl. ZPP).

11. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep spremenilo tako, da je ugovoru prvega toženca ugodilo in ugotovilo, da je za sojenje krajevno pristojno Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah.

12. Zgolj v opozorilo sodišču prve stopnje pritožbeno sodišče še dodaja, da bo moralo pred odstopom zadeve pristojnemu sodišču odločiti še o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je v odgovoru na tožbo dala tudi druga toženka.

1 Glej odločbe VSK I Cp 820/2003, VSL II Cp 440/2012 in VSL 2848/2013.