Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj navedba, da je določen rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas in dejstvo, da sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno).
I.Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Maribor, št. 06122-1646/2021-14 z dne 13. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila.
V presežku se zahteva pooblaščenca tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrne.
Potek upravnega postopka
1.Z odločbo št. 06122-1646/2021-14 z dne 13. 9. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Maribor, v inšpekcijskem postopku v zadevi nelegalne prizidave kovinskega zunanjega stopnišča k stanovanjskemu objektu na parc. št. 979/66 in 979/68, k.o. ..., odločil, da mora tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) kot inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo prizidave A., d.o.o., in sicer kovinskega stopnišča tlorisa 4,3m x 1,1m in vrat, skozi katera se iz kovinskega stopnišča vstopa v mansardo tamkajšnjega stanovanjskega objekta (1. točka izreka). Hkrati je bilo odločeno, da mora inšpekcijska zavezanka na svoje stroške do 1. 11. 2021 odstraniti kovinsko stopnišče in ukiniti vrata, skozi katera se iz kovinskega stopnišča vstopa v mansardo stanovanjskega objekta in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), saj bo sicer uveden postopek izvršbe nedenarne terjatve, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bila za nedovoljen objekt prepovedana naslednja dejanja: - izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, - vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, - uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, -promet z njimi ali zemljišči, na katerih so, - overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter - določitev hišne številke. V 5. točki izreka je bila določena označitev prizidka iz kovinskega stopnišča in vrat s tablo. V 6. in 7. točki izreka je bilo odločeno še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor v ugotovitvenem postopku ugotovil, da je bila na parceli št. 979/66 in 979/68, k.o. ... med letom 2010 in 2011 na severni strani objekta izvedena prizidava zunanjega stopnišča z izvedbo vstopnih vrat v mansardo objekta. Kovinsko stopnišče je funkcionalna celota s stanovanjskim objektom in se ne more obravnavati kot samostojen, ločen poseg. Za takšen poseg ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, čeprav bi v skladu z določbami GZ moralo biti pridobljeno, zato gre za nelegalno gradnjo. Gradbeni inšpektor je zato izrekel inšpekcijske ukrepe na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ, pri tem pa je ocenil, da je glede na zahtevnost del rok 1. 11. 2021 ustrezen za organizacijo in izvedbo odrejenega inšpekcijskega ukrepa.
3.Tožnica se z izdano inšpekcijsko odločbo ni strinjala in je vložila pritožbo, v kateri je grajala izpolnitveni rok predviden v inšpekcijski odločbi kot prekratek in neprimeren, prav tako ni vedela, da za montažne, zunanje stopnice potrebuje gradbeno dovoljenje, zato je takoj, ko jo je obiskal gradbeni inšpektor pričela s pridobivanjem potrebne dokumentacije za legalizacijo objekta. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila (odločba št. 0611-297/2021-2550-5 z dne 20. 12. 2022).
4.Zoper odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Bistvo njenih navedb je, da ne nasprotuje ugotovitvi, da za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, vendar pa mora biti rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe postavljen v razumnem časovnem obsegu. V postopku izdaje izpodbijane odločbe temu ni bilo tako, saj je tožnica odločbo prejela komaj 4. 10. 2011, rok za izpolnitev pa je določen za dne 1. 11. 2021. Tožnica je zaposlena v zdravstvu, ima dva mala otroka, sama obravnavanega objekta ne zna in ne zmore odstraniti, prav tako pa je nemogoče dobiti izvajalca, ki je to sploh pripravljen narediti in tudi dejansko izvesti v roku treh tednov. Obenem je potrebno omeniti, da je tožnica v istem časovnem obdobju prejela še eno odločbo istega prvostopenjskega organa, ki se glasi na odstranitev nadstreška na obravnavani stanovanjski stavbi z istim dnem izvršitve naloženega, torej do 1. 11. 2021. Tožnici sta torej bili naloženi dve izpolnitvi oziroma dve odstranitvi določenih delov objekta, obe z istim rokom izpolnitve. V tako kratkem času pa ni moč izpolniti že obveznosti po eni od navedenih odločb, kaj šele po obeh. Vse to potrjuje, da prvostopenjski organ pri izdaji odločbe ni ugotovil resničnega dejanskega stanja ter vseh okoliščin pomembnih za sprejem odločitve. Prav tako prvostopenjski organ ni napravil nobene dokazne ocene. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje obrazložitve glede s strani tožnice predloženega uporabnega dovoljenja z dne 9. 6. 1972 in glede predložene pisne izjave očeta tožnice, B. B., ki je pojasnil, da je skupaj s svojimi starši zgradil obravnavan stanovanjski objekt, vključno s kopalnico v mansardi v letu 1962, ter da so kovinske stopnice bile postavljene med letom 2010 in 2011, ko je stanovanjski objekt prepisal na tožnico. Tako je trdil tudi sodelujoči pri inšpekcijskem pregledu, partner tožnice, C. C. Prvostopenjski organ se do vseh teh dejstev v svoji obrazložitvi niti z besedo ni opredelil, temveč jih je le pavšalno navedel. Obrazložitev izpodbijane odločbe zato ne vsebuje zakonsko določenih sestavin iz 214. člena ZUP, posledično pa obstoji bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. S takšnim ravnanjem je upravni organ tudi kršil pravice tožnice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Ker izveden upravni postopek ni zadostil materialnopravnim načelom in formalnim pravilom, katerih namen je v zagotovitvi pravilnega in zakonitega upravnega postopka, prav tako pa ni moč trditi, da je upravni organ v celoti sledil načelu materialne resnice ter izdal upravno odločbo, ki bi vsebovala primerno tehtanje pravnorelevantnih dejstev ter iz njih izpeljane zaključke, je odločba nepravilna in nezakonita, zato tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka upravnega spora.
5.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dne 27. 7. 2023 posredovala upravni spis zadeve.
6.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
7.Tožba je utemeljena.
8.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Pri tem se skladno z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP) vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.
9.Predmet presoje sodišča v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe gradbenega inšpektorja, s katero je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da do 1. 11. 2021 odstrani nelegalno zgrajen objekt (kovinsko stopnišče in vrata v mansardo), za katero ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, saj bo v nasprotnem primeru prejšnje stanje vzpostavljeno z izvršbo s prisilitvijo (izvršitev odločbe po tretjih osebah).
10.V postopku tožnica ne oporeka, da gradbenega dovoljenja za izgradnjo kovinskega stopnišča in vrat v mansardo pred izdajo inšpekcijske odločbe ni pridobila (takoj, ko jo je gradbeni inšpektor obvestil, da se zahteva gradbeno dovoljenje, je pričela z ukrepi za legalizacijo), prav tako ne nasprotuje vrsti izrečenega ukrepa (rušenje in vzpostavitev v prejšnje stanje). Ne strinja pa se z izpolnitvenim rokom določenim v izpodbijani odločbi, saj je ta objektivno in subjektivno neizvedljiv in zato nesorazmeren, v tem oziru pa upravni organ ni celovito in popolno ugotovil vseh dejstev relevantnih za izdajo pravilne in zakonite upravne odločbe. Graja tudi nezadostno obrazloženost upravne odločbe v delu, ki se nanaša na dokazno oceno dokazov predloženih v inšpekcijskem postopku.
11.V času izdaje izpodbijane odločbe je vprašanja povezana z gradnjo objektov urejal Gradbeni zakon (GZ). Za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta je bilo tako treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje in začetek gradnje prijaviti po pravilih GZ. Gradnjo je bilo treba izvajati skladno z gradbenim dovoljenjem. Gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje pa nista bila pogoj za enostaven objekt; vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist; začasen objekt in izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (gradnja brez gradbenega dovoljenja). Ni pa smela biti taka gradnja v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi občine.
12.Nedovoljen objekt so nelegalen objekt, neskladen objekt in nevaren objekt. Nelegalen objekt je objekt, ki se gradi ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno - tehnično ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Nelegalen objekt sta tudi objekt, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja odpravljeno ali razveljavljeno in objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine.
13.Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem GZ, ki se nanaša na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji ali inšpektorice (prvi odstavek 8. člena GZ). Med ostalimi ti v primeru nelegalnega objekta odredijo, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča (prvi odstavek 82. člena GZ).
14.Citirana pravila so uresničitev načela zagotavljanja in zaščite vrednot v javnem interesu pri graditvi objektov.
15.Eden od formalnih pogojev za začetek gradnje novega objekta je torej pravnomočno gradbeno dovoljenje (prva alineja prvega odstavka 4. člena GZ). V konkretnem primeru bi bilo za izvedbo posega potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje za manj zahtevni objekt. Temu dejstvu tožnica v upravnem postopku in v tožbi ne oporeka. Prav tako je v zadevi nesporno, da zahtevanega dovoljenja za gradnjo tožnica ni imela. Te okoliščine tožnica ni prerekala v inšpekcijskem postopku, priznava pa jo tudi v tožbi. Posledično je kovinsko stopnišče tlorisa 4,3m x 1,1m in vrata, skozi katera se iz kovinskega stopnišča vstopa v mansardo stanovanjskega objekta, vse skupaj na nepremičnini parc. št. 979/66 in 979/68, k.o. ..., nelegalen objekt (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ); ni šlo namreč za položaj iz 5. člena GZ, ko gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno.
16.Pri tem sodišče izpostavlja, da aktivnosti tožnice v smeri pričetka legalizacije nelegalnega objekta ne predstavljajo okoliščine, ki bi bila relevantna z vidika izdaje izpodbijane odločbe in presoje njene zakonitosti. Za odločitev v zadevi je bistveno zgolj, da tožnica pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje izpodbijane odločbe za izvedeni poseg ni imela ustreznega dovoljenja; zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Postopek pridobivanja dovoljenja je ločen od inšpekcijskega postopka, morebitna kasnejša pridobitev gradbenega dovoljenja pa lahko vpliva le na izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe.
17.Po drugem odstavku 7. člena Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa.
18.Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitvijo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožnici ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. Javni interes je že vsebovan v samem GZ, kjer je ta ukrep tudi določen, saj je namen tega zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, pri čemer se za javni interes štejejo predvsem varnost objektov, spoštovanje načela enakih možnosti, varstvo okolja, ohranjanje narave, varstvo voda, varstvo kulturne dediščine, spodbujanje trajnostne gradnje, skladnost umeščanja objektov v prostor, arhitektura kot izraz kulture, evidentiranje, uporabnost, učinkovitost, kakovost objektov in njihova usklajenost z okoljem v njihovem celotnem življenjskem ciklu (prvi in drugi odstavek 2. člena GZ). V tem pogledu je bil inšpekcijski ukrep utemeljen in sorazmeren (prvi odstavek 82. člena GZ).
19.Tožbene navedbe je v bistvenem mogoče strniti v očitek o neprimernosti roka za izvršitev odločbe ter delno neobrazloženost inšpekcijske odločbe.
20.Na podlagi tretjega odstavka 7. člena ZIN mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko inšpekcijski zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.
21.Rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe je upravni organ prve stopnje utemeljil z navedbo, da "glede na zahtevnost del inšpektor ocenjuje, da je rok do 1. 11. 2021 ustrezen za organizacijo in izvedbo odrejenega inšpekcijskega ukrepa" (str. 4 izpodbijane odločbe).
22.Ob takšni nekonkretizirani in pavšalni utemeljitvi po presoji sodišča odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni mogoče razbrati presoje upravnega organa v luči okoliščin iz tretjega odstavka 7. člena ZIN. Zgolj navedba, da je določen rok ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas, dejstvo, da kot je razbrati iz ugotovitev upravnega postopka, sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno). Teh pomanjkljivosti v drugostopenjski odločbi ni odpravila niti toženka, ki je v tem oziru menila le, da pritožbene navedbe tožnice niso utemeljene in da v kolikor odločbe ne more izvršiti, da bo prišlo do izvršbe po drugi osebi, kar bo v bistvu rešilo poglavitni ugovor tožnice v zvezi z nemožnostjo izvršitve v danem roku. Po presoji sodišča je ustrezna obrazložitev in utemeljitev roka za izpolnitev obveznosti po inšpekcijski odločbi v celoti izostala, odločba pa je v tem oziru tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, to je kršitev, ki se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Izpodbijana odločba je namreč upravna odločba, ki mora biti konkretizirano obrazložena, saj je le na tak način zagotovljena pravica do poštenega postopka in pravica do izjave stranke. V nasprotnem se namreč stranka do razlogov organa v svojih navajanjih in tudi ne ob vložitvi pravnega sredstva, ne more ustrezno opredeliti, prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov in dejstev, ki so organ vodili k odločitvi, ne more preveriti sodišče. Zgolj konkretizirana obrazložitev organa odločanja daje podlago, iz katere je razvidno nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, obveznost obrazložitve pa zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona.
23.Glede tožbenega ugovora tožnice o neustrezni obrazloženosti upravne odločbe v delu, v katerem se ta nanaša na dokazno oceno dokazov, ki jih je v inšpekcijskem postopku predložila tožnica (uporabno dovoljenje iz leta 1972 in izjave prič) sodišče presoja, da je odločitev upravnega organa v tem oziru in ob upoštevanju dejstev, relevantnih za sprejem odločitve, obrazložena in utemeljena v zadosti meri: upravni organ je namreč v okviru upravne odločbe ustrezno presojal uporabno dovoljenje posredovano s strani tožnice (in ugotovil, da v njem ni tlorisa mansarde, str. 2. izpodbijane odločbe), medtem ko izjave prič, o času izvedbe del in pridobitve lastninske pravice tožnice za presojo v konkretni zadevi, ob upoštevanju nesporne okoliščine, da gradbeno dovoljenje pred pričetkom del ni bilo pridobljeno, prav tako ni bilo pridobljeno do dneva izdaje izpodbijane odločbe, za sprejem odločitve gradbenega inšpektorja niso pravno relevantne: inšpekcijski zavezanec v postopku inšpekcijskega zavezanca je namreč zmeraj investitor, v kolikor pa je investitor neznan, pa se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja (prvi odstavek 79. člena GZ). V postopku ni bilo sporno, da je tožnica lastnica nepremičnine in tudi pravna naslednica investitorjev gradnje, zato jo je v tem oziru inšpekcijski organ pravilno štel za inšpekcijsko zavezanko, v tem oziru pa je svojo odločitev tudi utemeljil v zadostni meri (str. 3. izpodbijane odločbe). Tožbene navedbe glede neobrazloženosti upravne odločbe v tem oziru so zato po presoji sodišča neutemeljene.
24.Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je razlog za odpravo upravnega akta, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, upoštevaje tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na stališče sodišča glede uporabe materialnega prava in stališč glede vodenja postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1), zato bo moral v ponovljenem postopku ustrezno in konkretizirano obrazložiti svojo odločitev glede (po presoji sodišča dokaj kratkega) roka za izpolnitev inšpekcijskega postopka v luči okoliščin, ki jih izpostavlja tretji odstavek 7. člena ZIN in ki jih je v tem oziru navajala tožnica, ali pa ob , upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, tožnici dodeliti drugačen rok za izpolnitev obveznosti po odločbi, takšno odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti.
25.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) je tožnik, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji (izven glavne obravnave), upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je te stroške dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Kar je pooblaščenec tožnice priglasil več (pooblaščenec tožnice je stroške priglasil po OT in ne po Pravilniku) se zavrne.
26.Obresti od zneska stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ).
27.Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.
-------------------------------
Kerševan E (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333, tč. 6.
Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.
VSRS sodba opr. št. X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009.
Gradbeni zakon (GZ, Uradni list RS, št. 61/17 s spremembami in dopolnitvami) je veljal do 31. 12. 2021, ko je pričel veljati GZ-1, uporabljal pa se je do 1. 6. 2022 (157. in 158. člen GZ-1), pri tem pa je bilo določeno, da se postopki, ki so se pričeli pred pričetkom uporabe GZ-1, zaključijo po določbah GZ (prvi odstavek 128. člena GZ-1).
Predlog Gradbenega zakona, EVA: 2015-2550-004 z dne 19. 5. 2017, 19. stran.
VSRS sodba opr. št. X Ips 928/2005 z dne 2. 4. 2009, UPRS sodba opr. št. I U 622/2022-21 z dne 7. 3. 2024.
UPRS sodba opr. št. I U 1021/2019-14 z dne 21. 7. 2020.
Prim. VSRS sodbe opr. št. X Ips 147/2007 z dne 8. 9. 2010; opr. št. X Ips 424/2012 z dne 18. 12. 2013; opr. št. X Ips 774/2006 z dne 14. 1. 2010; opr. št. X Ips 618/2005 z dne 19. 6. 2008 in druge.
V tem oziru tožnica ne zatrjuje nesorazmernosti inšpekcijskega ukrepa v luči kršitve njene pravice do spoštovanja doma. Četudi bi ga, pa navedeni ugovor za presojo v konkretni zadevi ni relevanten, saj poseg v pravico do spoštovanja doma predstavlja prisilna izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu in ne odločba o inšpekcijskem ukrepu zaradi nelegalne gradnje sama. Tako Ustavno sodišče RS, odločba opr. št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, 27.-29. točka obrazložitve.
Kovač P. Kerševan E. (ur.); Komentar ZUP, 2. knjiga - 125. do 325. člen, UL RS, Ljubljana 2020, str. 444.
Enako tudi načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006.
Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 82, 82/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 214/1 Zakon o inšpekcijskem nadzoru (2002) - ZIN - člen 7, 7/3
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.