Jedro

Tožena stranka je ukinila tožničino delovno mesto, njeno delo pa razporedila na ostale prodajalke v poslovalnici in regionalno vodjo. Zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2014, njeno razveljavitev in ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter za prijavo v matično evidenco ZPIZ za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije ter za obračun vseh plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, kot bi jih tožnica prejemala, v kolikor bi bila zaposlena pri toženi stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije, plačilo vseh dajatev in prispevkov za tožnico, ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska ter za povrnitev stroškov postopka (točka I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb tožnice. Tako se ni opredelilo do njenih navedb o tem, da je potrebno upoštevati prodaje in prihodke na ravni celotnega poslovanja, ne pa zgolj v posamezni poslovalnici. Tožnica je predlagala, da se toženi stranki naloži, da predloži podatke o obsegu prodaje in prihodkih na ravni celotnega poslovanja v Republiki Sloveniji v letih 2012 in 2013, vendar tožena stranka teh podatkov ni sporočila. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da bi tožena stranka poslovanje morala reorganizirati tako, da bi zaposlene ustrezno prerazporedila po poslovalnicah na ravni cele države, pri čemer bi prednost morali imeti delavci, ki so zaposleni za nedoločen čas. Prav tako izpodbijana sodba nima razlogov glede ugovora tožnice, da mora imeti vsaka poslovalnica delovno mesto vodja podružnice, zato tega delovnega mesta ni možno kar tako ukiniti in dela razporediti med druge zaposlene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na listino, ki je bila najprej predložena v tujem jeziku, prevod v slovenski jezik pa je tožena stranka predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je tožničino izpovedbo ocenilo za neprepričljivo zaradi povsem napačne interpretacije njene vsebine. Izjava, da ni bila seznanjena z nobenimi ukrepi, se nanaša na čas, ko je tožnica prejela odpoved. V kolikor bi se sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb tožnice, bi tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Na ravni celotnega poslovanja tožene stranke ni prišlo do znatnega upada prodaje in prihodkov, zato bi tožena stranka delo morala razdeliti tako, da bi zaposlene prerazporedila po drugih poslovalnicah. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da je v poslovalnici A. prišlo do znatnega upada prodaje, saj sodišče prve stopnje prepozno predložena prevoda v slovenski jezik ne bi smelo upoštevati. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb, tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. oz. 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa bi bila ta kršitev lahko podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno relevantnih navedb tožene stranke o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če se ne opredeli do kakšne od za spor nepomembnih trditev. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, zato ni podana smiselna zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišču prve stopnje ni možno očitati, da toženi stranki ni bila dolžnost obravnavanja pred sodiščem, kar je vsebina očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Očitek o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v pritožbi povzetih navedb tožnice pa je tudi vsebinsko neutemeljen. Tako ni mogoče slediti tožničinemu stališču, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati podatke o prodaji in prihodkih na ravni celotnega poslovanja, ne pa zgolj posamezne poslovalnice. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita že zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, tj. ukinitev delovnega mesta tožnice in razporeditev njenega dela na preostale zaposlene pri toženi stranki. Ob takšni ugotovitvi niti ni bistveno, ali je podan tudi ekonomski razlog, tj. kakšen je bil upad prodaje. Sicer pa za obstoj ekonomskega razloga, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela zadostuje že izkazanost zmanjšanja prihodkov v poslovalnici v kateri takšen delavec dela.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče, da delovnega mesta vodje podružnice ni možno ukiniti in tega dela razporediti na druge zaposlene, češ, da vsaka poslovalnica mora imeti to delovno mesto. Takšnemu stališču ni možno pritrditi, saj ni nobenega predpisa, ki bi od tožene stranke kaj takšnega zahteval. V pristojnosti delodajalca je, da sam organizira delo in v tem okviru tudi spreminja organizacijo dela tako, da ukine posamezno delovno mesto in naloge tega delovnega mesta pa razporedi na druga delovna mesta. Zakon o trgovini (ZT-1, Ur. l. RS, št. 24/2008) in Pravilnik o minimalni stopnji izobrazbe za opravljanje trgovinske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 4/2010) ne določata, da bi vsaka prodajalna morala imeti v delovnem razmerju zaposlenega trgovinskega poslovodjo, temveč določata le minimalno stopnjo izobrazbe za tipična delovna mesta v trgovini. V Pravilniku ni izrecno določeno v kakšnem delovnem razmerju mora biti oseba, ki opravlja delo trgovinskega poslovodje niti koliko ur na dan mora biti prisotna, saj je od delovnega procesa in obratovanja prodajalne odvisno, koliko ur na dan oz. na mesec je potrebna prisotnost poslovodje in ali bo ta sploh v delovnem razmerju.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na prepozno predloženo listino. Tožena stranka je pregled prometa v poslovalnici A. (priloga B2) predložila že z odgovorom na tožbo, torej pravočasno glede na odločbo 1. odstavka 286. člena ZPP. Res je, da je bila ta listina delno tudi v nemškem jeziku in da je tožena stranka overjeni prevod predložila šele potem, ko je tožnica opozorila v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2014 opozorila na to, da je listina v tujem jeziku. Vendar pa zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil ta dokaz predložen prepozno. Bistveno je namreč, da je bil dokaz pravočasno predlagan in v izvirniku tudi pravočasno predložen. Pravočasnost predložitve dokaza je varovana s tem, da je bil z odgovorom na tožbo predložen izvirnik listine, zato dokaz ni postal prepozen zgolj zaradi tega, ker je bil prevod listine predložen kasneje. Sicer pa je smisel prekluzije v zagotavljanju pospešitve postopka. Postopek v tem sporu pa se zaradi tega, ker je tožena stranka overjeni prevod listine predložila kasneje, ni v ničemer zavlekel. Sicer pa odločitev v tem sporu ne bi mogla biti drugačna niti v primeru, če tožena stranka navedene listine sploh ne bi predložila. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč zadostuje, da je bil izkazan organizacijski razlog za prenehanje potreb po delu tožnice. Ta razlog pa je podan, ker je tožena stranka ukinila delovno mesto, ki ga je tožnica zasedala, njeno delo pa je razporedila med ostale zaposlene.

Nebistvena je pritožbena navedba o napačni interpretaciji izpovedbe tožnice glede seznanjenosti tožnice z ukrepi, ki jih je sprejemala tožena stranka. Zakonitost izpodbijane sodbe in tudi zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ničemer ni odvisna od dokazne ocene tožničine izpovedbe, da pred odpovedjo ni bila seznanjena z nikakršnimi ukrepi, ki bi jih sprejemala tožena stranka. Sicer pa je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ta izjava ni prepričljiva, saj je tožnica izpovedovala tudi o tem, da se je število zaposlenih v poslovalnici od leta 2007 zmanjšalo od takratnih petnajstih delavcev na pet delavcev, ter o tem, da je pred ukinitvijo njenega delovnega mesta bilo ukinjeno tudi delovno mesto eni prodajalki v juniju 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - poslovalnica A. je imela v letu 2013 najslabši promet med vsemi poslovalnicami tožene stranke in sicer je promet padel za 21,7 %; - iz pregleda prometa za poslovalnico A. izhaja, da je bil ta zmanjšan v drugi polovici leta 2014 tako, kot je zatrjevala tožena stranka in izpovedal njen direktor; - tožena stranka je ukinila tožničino delovno mesto, njeno delo pa razporedil na ostale prodajalke v poslovalnici in regionalno vodjo B.B..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V skladu s 1. alieno 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev delovnega mesta je prav gotovo organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Hkrati pa je bil zaradi slabega poslovnega rezultata poslovalnice in tudi tožene stranke v celoti podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi morala preverjati, ali je tožnico oz. druge delavce možno prerazporediti po drugih poslovalnicah tožene stranke. Novi ZDR-1 ne vsebuje več določbe, kakršna je bila določba 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta je določala obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če je ta možnost obstajala, je delodajalec delavcu moral ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.