Jedro

Vložitev zahteve za odmero sodne takse za pritožbo upniku ni bila potrebna za varstvo njegovih pravic in položaja upnika v izvršilnem postopku. Zato stroški takšne zahteve ne predstavljajo za izvršbo potrebnih stroškov.

Izrek

Pritožbi upnika zoper sklep z dne 17.8.2009 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dolžniku naloži plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika v višini 162,40 EUR.

Nadaljnja pritožba upnika se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni plačati kot nadaljnje izvršilne stroške pritožbene stroške v znesku 73,10 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči deveti dan od vročitve tega sklepa dalje.

Pritožba upnika zoper sklep z dne 30.9.2009 se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.8.2009 odločilo o zahtevkih upnika z dne 25.8.2005, 14.2.2006, 30.4.2009 in 5.5.2009 za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov ter v zvezi s temi dolžniku naložilo, da mora upniku v osmih dneh plačati 90,66 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Upnik je v pritožbi zoper navedeni sklep zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dolžniku naloži v plačilo tudi stroške, priglašene z upnikovo vlogo dne 5.5.2009. Podredno je predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa. V pritožbi je navajal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim sodišče upniku ni priznalo kot nadaljnjih izvršilnih stroškov stroškov, priglašenih z vlogo z dne 5.5.2009 in s katerimi je upnik priglasil stroške izvršitelja, ni pravilen. Zmotni so razlogi sodišča prve stopnje, ko upniku ni priznalo s to vlogo priglašenih stroškov sestave te vloge, ker je z vlogo z dne 30.4.2009 predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na rubež premičnin, upnik umaknil. Ta umik pa ni bil neutemeljen, saj glede na potek izvršbe ni razvidno, da bi se s tem izvršilnim sredstvom upnik ne mogel poplačati. S sklicevanjem na čl. 158 ZPP je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. S to vlogo priglašeni stroški so bili za izvršbo potrebni stroški. Iz poteka postopka je razvidno, da upnik s tem izvršilnim sredstvom ne bi bil poplačan, zato je upnik umaknil predlog za izvršbo s tem izvršilnim sredstvom. Nasprotni zaključki sodišča prve stopnje tako niso pravilni. Iz poročila izvršitelja je razvidno, da je izvršitelj 14.9.2004 poskusil opraviti rubež, vendar dolžnik na danem naslovu ni več bival, ponoven poskus rubeža 4.3.2009 pa tudi ni bil uspešen iz enakih razlogov. Pri preverjanju pri U. e. C. je upnik ugotovil, da ima dolžnik na danem naslovu še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Zato je upnik umaknil predlog za izvršbo na premičnine, izvršitelj pa je po prejemu umika predloga izdal poročilo in obračun, te stroške pa je upnik z vlogo z dne 5.5.2009 priglasil. Ti stroški so bili upniku potrebni za izvršbo in je upnik do njih upravičen, nasprotna odločitev sodišča prve stopnje pa je zmotna in predstavlja odstop od utečene sodne prakse v tovrstnih odločanjih.

Pritožba je delno utemeljena.

Upnik je z vlogo dne 5.5.2009 priglasil kot nadaljnje izvršilne stroške stroške izvršitelja v znesku 71,74 EUR, izhajajoče iz obračuna izvršitelja z dne 17.4.2009, ki ga je upnik vlogi tudi priložil in stroške v zvezi s samo sestavo te vloge. Utemeljene so pritožbene trditve upnika, da je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi priznanja zahtevanih stroškov izvršitelja zmotno ugotovilo dejstva, izhajajoča iz same vsebine vloge upnika z dne 30.4.2009 in obračuna ter poročila izvršitelja z dne 17.4.2009. Iz teh listin namreč ne izhaja, da je bila oz. bo premičninska izvršba uspešna. Iz poročila izvršitelja z dne 17.4.2009 namreč izhaja, da dne 4.3.2009 opravljen poskus rubeža ni bil uspešen, ker je izvršitelj ugotovil, da dolžnik ni več na danem naslovu, ker pa je 16.4.2009 izvršitelj prejel upnikovo vlogo z umikom predloga za izvršbo na premičnine, z nadaljnjimi aktivnostmi ni nadaljeval, ampak je sestavil poročilo in obračun za svoje stroške v zvezi s tem dne 4.3.2009 neuspešno opravljenim opravilom. Ti stroški pa znašajo 71,74 EUR. Iz vloge upnika z dne 30.4.2009, s katero je upnik predlog za izvršbo na premičnine umaknil, pa izhaja, da je upnik z njo predlagal najprej dovolitev izvršbe na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, zatem pa umaknil predlog za izvršbo na premičnine, ker je iz poteka tega postopka ugotovil, da se s tem sredstvom ne bo uspel poplačati. Iz takšnih ugotovitev o vsebini podatkov spisa pa izhaja utemeljenost pritožbenih trditev upnika, da je ne glede na to, da je predlog za izvršbo glede že dovoljene izvršbe na premičnine umaknil, upnik izkazal potrebnost nastalih mu stroškov v zvezi s stroški, ki jih je izvršitelj obračunal v zvezi z opravljenimi neposrednimi ravnanji v zvezi s premičninsko izvršbo, pa čeprav ta do poplačila upnikove terjatve s tem izvršilnim sredstvom niso pripeljala, to pa zato, ker je izvršitelj ugotovil, da oprava izvršilnega dejanja rubeža ni možna, ker dolžnik ne biva na danem naslovu. Zato upnikov umik predloga za izvršbo ni bil samovoljen, do takrat nastali stroški izvršitelja, ki jih je prvenstveno dolžan trpeti upnik, pa predstavljajo tudi upnikove za izvršbo potrebne stroške, saj do poplačila njegove terjatve še ni prišlo.

Nobene potrebnosti za izvršbo pa ne nakazujejo stroški upnika za sestavo vloge dne 5.5.2009. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, upnik pa pritožbeno to tudi izpostavlja, je upnik z vlogo z dne 30.4.2009 sodišču sporočil svoj umik predloga za izvršbo na premičnine. Iz nobenih navedb upnika ni razvidno, zakaj upnik že ob sporočitvi umika ni priglasil tudi izvršilnih stroškov izvršitelja, odmerjenih z obračunom izvršitelja 17.4.2009, ki ga je upnik (kot izhaja iz dohodnega žiga na samem po upniku predloženem obračunu izvršitelja) prejel 21.4.2009, ampak je to storil z novo samostojno vlogo pet dni pozneje. Zato pa sodišče prve stopnje utemeljeno upniku ni priznalo kot potrebnih za izvršbo tudi stroškov v zvezi s sestavo vloge dne 5.5.2009, saj bi jih ob skrbnosti, ki se pričakuje od skrbnega upnika v izvrševanju svojih pravic, lahko uveljavljal že hkrati z vlogo z dne 30.4.2009. Pritožbi upnika je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je dolžniku naložilo, da upniku ob že odmerjenih nadaljnjih izvršilnih stroških v znesku 90,66 EUR povrne še nadaljnjih 71,74 EUR, torej skupaj 162,40 EUR. Nadaljnjo pritožbo upnika pa je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem delu (tč. 2 in 3 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Upnik je s pritožbo uspel v višini približno 70 %, zato je sorazmerno takšnemu uspehu potrebnih za izvršbo 70 % odmerjenih potrebnih pritožbenih stroškov upnika. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 104,43 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščenki za sestavo pritožbe 100 točk (1 točka = 0,459 EUR), 2 % materialni stroški v višini 0,09 EUR, DDV v višini 9,18 EUR, sodna taksa za pritožbo v višini 49,26 EUR. Glede na pritožbenih uspeh je tako dolžnik dolžan upniku povrniti kot nadaljnje izvršilne stroške pritožbene stroške v znesku 73,10 EUR, v primeru zamudnega plačila s pripadki.

Sodišče prve stopnje je v istem postopku s sklepom z dne 30.9.2009 pod tč. 1 izreka ugotovilo, da s sodna taksa (upniku) za pritožbo odmeri na 49,26 EUR. Pod tč. 2 izreka sklepa pa je sodišče zavrnilo predlog upnika z dne 23.9.2009 za povrnitev s to vlogo priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper odločitev pod tč. 2 navedenega sklepa se je pritožil upnik. V pritožbi je navajal, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se upnikovemu predlogu za odmero stroškov z dne 23.9.2009 v celoti ugodi. V pritožbi je navajal, da je v zvezi z dne 16.9.2009 vloženo pritožbo zoper sklep z dne 17.8.2009, sodišču dne 18.9.2009 predložil potrdilo o plačani sodni taksi za pritožbo v višini 49,26 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje dne 21.9.2009 poslalo nalog – opomin za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 47,57 EUR, sam pa je plačal 49,26 EUR, je vložil dne 23.9.2009 zahtevo za izdajo odločbe o sodni odmeri in hkrati priglasil kot svoje nadaljnje izvršilne stroške stroške te vloge. Stroški te vloge so bili upniku potrebni za izvršbo, saj v kolikor upnik ne bi podal zahteve za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, bi mu nastala škoda. Sodno takso za isto opravilo bi moral plačati dvakrat. Zato pa izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ko mu to stroškov te vloge ni priznalo, ni pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno zmotne so pritožbene trditve upnika o potrebnosti vložene zahteve za odmero sodne takse za pritožbo za preprečitev nastanka upnikove dvakratne obveznosti plačila sodnih taks za pritožbo. Določba čl. 105a ZPP, ki se glede na določbo čl. 15 ZIZ uporablja tudi v izvršilnih postopkih in ki v primeru, da pritožnik ne plača sodne takse za pritožbo v roku (in naloženem znesku), določa zakonsko domnevo, da je pritožba umaknjena, dopušča pritožnikovo pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče izreče takšno sankcijo. Zato pa v primeru zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da upnik takse za pritožbo ni pravilno plačal, upniku varstva njegovih pravic ne zagotavlja zahteva za odmero sodne takse za pritožbo, ampak pritožba zoper sklep, s katerim sodišče sprejme odločitev, da se njegova pritožba šteje za umaknjeno. Ker tako upnikova vložitev zahteve za odmero sodne takse za pritožbo ni bila potrebna upniku za varstvo njegovih pravic in položaja upnika v izvršilnem postopku, stroški sestave te vloge ne predstavljajo za izvršbo potrebnih stroškov, do povračila katerih bi bil upnik upravičen. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno, čeprav iz napačnih materialnopravnih razlogov, njegov takšen zahtevek zavrnilo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Glede na neuspešnost upnikove pritožbe upnikovi pritožbeni stroški ne predstavljajo za izvršbo potrebnih stroškov in zato upnik do njihovega povračila od dolžnika ni upravičen (čl. 38/V in VI ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče glede teh pritožbenih stroškov upnika odločilo, da jih upnik nosi sam.