Jedro

Podana je vzročna zveza med obtoženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in sicer 1. odst. 116. čl. v zv. z 2. odst. 117. čl. in 15. odst. 89. čl. ZVCP in nastalo prometno nesrečo, h kateri je ugotovljeno sopotnikovo ravnanje na motornem kolesu samo soprispevalo, ni pa bilo zanjo vzrok.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega R. M. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena KZ in mu izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora. Po I. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v višini 677,42 EUR, plačila povprečnine pa ga je oprostilo.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da obtožencu izrečeno kazen zapora zniža. Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi II. odstavka 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obtoženec in zagovornica na predlog višjega državnega tožilca nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz navedb v pritožbi, vloženi iz pritožbenega razloga po 4. točki 370. člena ZKP, se da razbrati, da zagovornica poleg tega pritožbenega razloga uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi namreč trdi, da je glavni vzrok za nastanek prometne nesreče ravnanje oškodovanca, ki je bil še bolj vinjen od obtoženca in na motorju ni miroval, ampak je mahal oziroma krilil z rokami, ne obtoženčeva kršitev cestnoprometnih predpisov. S tem meri, da sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno ugotovilo vzročne zveze, čemur pa ni moč pritrditi. Iz mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. A. H. izhaja, da je imel obtoženec v času prometne nesreče najmanj 2,32 grama na kilogram alkohola v krvi, zaradi česar so bile njegove psihofizične sposobnosti kot voznika motornega kolesa, ki mora med vožnjo skrbeti za lastno ravnotežje in pri kateri premik krmila motornega kolesa povzroči bistveno večji odklon kot pri avtomobilu tako prizadeta, da je bil absolutno nesposoben za varno vožnjo. Pritegnjena izvedenka sodnomedicinske stroke dr. S. Š. Z. je na podlagi zbranega podatka o stopnji alkohola v krvi oškodovanca v času odvzema, ocenila, da je bil oškodovanec v času prometne nesreče v stanju tako hude pijanosti, da je bilo njegovo zavedanje na stopnji med zaspanostjo in budnostjo. Navedena dokaza ob še preostalih, ki jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi brez dvoma kažeta, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je prav obtoženčeva huda alkoholiziranost vplivala na to, da je obtoženec v blagem desnem ovinku lokalne ceste zapeljal na nasprotno stran vozišča, na to pa še izven vozišča, kjer je trčil v panj drevesa, zaradi česar sta s sopotnikom padla in je pri tem sopotnik utrpel take poškodbe, da je zaradi njih izgubil življenje, pri čemer je še huje alkoholizirani sopotnik na motornem kolesu s svojim početjem in gibanjem tudi vplival na nenadno spremembo smeri vožnje. Zato je pravilno zaključilo, da je podana vzročna zveza med obtoženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in sicer I. odstavka 116. člena v zvezi z II. odstavkom 117. člena in XV. odstavka 89. člena ZVCP in nastalo prometno nesrečo h kateri je ravnanje oškodovanca samo soprispevalo, ni pa bilo zanjo vzrok. Pritožba zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede kazni izrečene obtožencu je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Poškodovanost obtoženca v prometni nesreči ni izkazana z medicinsko dokumentacijo, zato ta v pritožbi zagovornice izpostavljena okoliščina ne more biti upoštevna. Na odmero kazni obtožencu pa ne more vplivati tudi v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je oškodovančev brat obtoženca nekaj dni pred zadnjo obravnavo pretepel in da bo zato odslej obtoženca spremljal strah pred maščevanjem. Kljub teži kaznivega dejanja, ki se kaže v naravi obtoženčevih kršitev cestnoprometnih predpisov, ko je vozil pod močnim vplivom alkohola in na motornem kolesu peljal sopotnika, ki je bil še huje alkoholiziran kot on, poleg tega pa je vozil še brez izpita, sodišče druge stopnje ocenjuje, da zagovornica utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni zapora obtožencu dalo nekoliko premajhen poudarek ugotovljenim številnim olajševalnim okoliščinam. Obravnavano kaznivo dejanje predstavlja enkraten dogodek v življenju pred sodiščem nekaznovanega obtoženca. Iz seznama vodenih postopkih o prekršku na listni številki 85 in 86 spisa izhaja, da obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja od katere je preteklo že pet let, ni ponavljal cestnoprometnih prekrškov. Ta okoliščina pa ob ostalih ugotovljenih olajševalnih okoliščinah predvsem pa ugotovljenem soprispevku oškodovanca, dopušča znižanje obtožencu na prvi stopnji izrečene kazni zapora. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je kazen enega leta in dveh mesecev zapora primerna teži kaznivega dejanja, ugotovljeni stopnji obtoženčeve krivde in vsem ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na to ali naj bo kazen večja ali manjša. Iz teh razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno kazen znižalo na eno leto in dva meseca zapora, v ostalem delu pa pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker je zagovornica s pritožbo delno uspela, povprečnina kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena (II. odstavek 98. člena ZKP).